Jedro

Nedosledna uporaba zakonskega besedila ne more biti razlog za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom. Pomemben je dejanski razlog, ki pa mora biti dokazan. Ukinitev delovnega mesta, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in s katero bi se dejansko lahko zagotavljal nemoten potek dela, bi sicer lahko bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar pa ni bilo dokazano, da je bila ukinitev predvidena že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2011 in transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter tožnici priznalo od 10. 6. 2011 vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, brez podlage, sama pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 pa je bila sklenjena v nasprotju z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravno presojo sodišča druge stopnje. Poudarilo je, da „organiziranje nemotenega poteka dela“ ni zakonit razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa ni obstajal razlog povečanega obsega dela in ni šlo za delo, ki bi po svoji naravi trajalo določen čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi izrecno izpostavila, da s tožnico ni sklepala več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo v neprekinjenem trajanju več kot dveh let, da zaposlitev tožnice pri družbi A. d.o.o. ni bila fiktivna in da je tožnica prekludirana z uveljavljanjem kršitve 53. člena ZDR. Kljub temu je sodišče druge stopnje vprašanje zakonitosti pogodb o zaposlitvi presojalo le z vidika 52. člena ZDR. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Nadalje se ne strinja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 29. 3. 2011 sklenjena v nasprotju z zakonom, ker naj bi bil razlog zanjo nezakonit. Meni, da sam zapis v pogodbi o zaposlitvi, če ne sledi čisto zakonskemu tekstu, ne pomeni nezakonitosti, saj je pomembna njegova vsebina. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas se lahko dokazuje v sodnem postopku. V konkretnem primeru je bil razlog v organizacijskih spremembah, do katerih je prišlo spomladi leta 2011 in so se nanašale na združevanje posameznih procesov. To združevanje je pripeljalo do ukinitve enega izmed delovnih mest, konkretno tožničinega. Ko sta stranki sklenili zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se je že vedelo, da bo njeno delovno mesto ukinjeno, ne pa točno, kdaj. Zato je bil tudi čas sklenitve omejen z največ tremi meseci. Ker je do ukinitve prišlo prej, je treba šteti, da se je čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, iztekel pred potekom treh mesecev. Do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako tudi ne sodišče druge stopnje, zato revizija uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 9. 6. 2011, pa naj bi bili so v nasprotju z listinami, zato uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede nadomestila plače uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi opozorila, da se je tožnica po prenehanju delovnega razmerja zaposlila drugje, kar pomeni, da njeno mesečno prikrajšanje ne zajema celotne plače. O tem pritožbeno sodišče ni zavzelo nobenega stališča, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Revident predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen.

7. Nerazumljivo je zavzemanje revizije za opredeljevanje do kršitve 53. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z 52. členom ZDR, kar že samo po sebi zadošča za transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dodatno pa je presodilo, da je tožena stranka z napotitvijo tožnice na zaposlitev preko zaposlovalne agencije (za čas treh mesecev, za kolikor je potrebno prekiniti verižno zaposlovanje za določen čas v izogib transformaciji) zlorabila to možnost, da bi zaobšla določbo drugega odstavka 53. člena ZDR. Sodišče druge stopnje se ob ugotovitvi, da ni bilo zakonitega razloga za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je po 54. členu ZDR zadostna podlaga za transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, utemeljeno ni podrobneje spuščalo še v druge razloge. Če se izrecno ni opredelilo do navedbe, da tožena stranka ni kršila 53. člena ZDR, ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, še najmanj pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za pravilnost odločitve zadošča zaključek, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z 52. členom ZDR.

8. Neutemeljen je očitek te iste kršitve, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do dejanskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče druge stopnje se je do zatrjevanj tožene stranke opredelilo, in sicer v 9. točki obrazložitve, kjer ugotavlja, da „organiziranje nemotenega poteka dela“ ni razlog, predviden za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v 52. členu ZDR in da ni dokazano, da bi bil razlog v začasno povečanem obsegu dela ali v delu, ki bi po svoji naravi trajalo le določen čas.

9. Nadalje ni podanega nasprotja med listinami v spisu in ugotovitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena do 30. 6. 2011. Revizijsko zatrjevanje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena do dne, ko bo prenehal razlog zanjo, vendar najdalj za tri mesece, je zavajajoče. V pogodbi o zaposlitvi je sicer res zapisano, da se sklepa za čas „do tri mesece“, vendar je datum trajanja določen: od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011. Da bi stranki vezali določen čas na kakšno okoliščino, ki bi lahko nastopila pred 30. 6. 2011, iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja.

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da se je tožnica med postopkom zaposlila in da zato ni upravičena do polne plače za čas druge zaposlitve. Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe izrecno poudarilo, da se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so lahko odločilne. Pritožbena navedba o tožničini zaposlitvi ni bila odločilna. Tožena stranka je namreč na naroku z dne 17. 11. 2011 navedla, da „je po njej znanih informacijah tožnica zaposlena v ustanovi D. s.p.“, to pa je tudi vse. Čemu naj bi služilo to dejstvo, ni navedla, niti ni navedla, od kdaj naj bi bila zaposlena niti ni predlagala, naj to ugotovi sodišče niti ni zaradi tega dejstva nasprotovala kateremu od postavljenih zahtevkov. Zato se sodišču druge stopnje do navedbe, ki je bila v bistvu pritožbena novota, ni bilo treba opredeljevati.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je izjema, saj se pogodba o zaposlitvi praviloma sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Za določen čas se lahko sklene le v primerih, ki jih določa zakon, konkretno 52. člen ZDR. Revizija ima sicer prav, da nedosledna uporaba zakonskega besedila ne more biti razlog za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom. Pomemben je dejanski razlog, ki pa mora biti dokazan. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na presojo, da „organiziranje nemotenega poteka dela“ ni razlog, ki bi bil v 52. členu ZDR naveden kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar drži. Vendar se ni ustavilo pri tej presoji, pač pa se je opredelilo tudi do trditev tožene stranke, da je šlo za delo začasne narave. Ugotovilo je, da ni dokazov niti o povečanem obsegu dela (ki je bil razlog za sklenitev večine prejšnjih pogodb o zaposlitvi za določen čas – tožnica jih je s toženo stranko skupaj sklenila 20, eno pa z družbo A. d.o.o.) niti o delu, ki naj bi trajalo določen čas. Predvidena ukinitev delovnega mesta, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in s katero bi se dejansko lahko zagotavljal nemoten potek dela, bi sicer lahko bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar pa ni bilo dokazano, da je bila ukinitev predvidena že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, kot se zatrjuje v reviziji. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 sklenjena za določen čas zato, ker je bilo „spomladi 2011“ sklenjeno, da se ukine delovno mesto, na katerem je tožnica delala že od leta 2008, vendar pa tega ni dokazala. Ne nazadnje je bil enak razlog naveden tudi v treh pogodbah, ki se nanašajo na obdobje od 24. 3. 2010 do 23. 12. 2010, torej pred „pomladjo 2011“.

13. Ker ni dokazano, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče druge stopnje na podlagi 54. člena ZDR utemeljeno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

14. Kljub tej ugotovitvi je bilo treba odločiti tudi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jo je tožena stranka podala tožnici pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Nižji sodišči sta listino z dne 3. 6. 2011 pravilno obravnavali kot odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne – za kar se zavzema revizija – kot obvestilo o poteku določenega časa. Tožena stranka je s tožnico sporno pogodbo sklenila za čas „do treh mesecev“ in sicer od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011. Zmotno je prepričanje revidenta, da površna opredelitev „do treh mesecev“ dopušča prenehanje pogodbe o zaposlitvi kadarkoli znotraj tega obdobja. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas mora biti trajanje zaposlitve določeno ali vsaj določljivo. To pomeni, da je dopustno določiti tudi okvirno obdobje, znotraj katerega bo ob nastopu določene okoliščine prišlo do poteka pogodbe. Vendar mora biti ta okoliščina razvidna iz pogodbe o zaposlitvi. Če v pogodbi, v kateri je določeno, da „traja najdalj do ...“ niso navedene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti trajanje (in v sporni pogodbi takih okoliščin ni), potem je presoja sodišča druge stopnje, da po taki pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje ne more prenehati pred potekom skrajnega datuma, pravilna. Zato je pravilen zaključek nižjih sodišč, da 3. 6. 2011 ni datum, ko se je iztekel določen čas, predviden s pogodbo o zaposlitvi. Tožnici je prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri odpovedni razlog ni naveden. Zato je ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2011 nezakonita, pravilna.

15. Glede odločitve o plači, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, pa je treba poudariti, da zaposlitev pri drugem delodajalcu in plača, ki jo prejema pri njem, lahko vpliva na priznanje pravic iz ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja. Vendar pa morajo biti za to ugotovljena določena relevantna dejstva. Ta v dokaznem postopku niso bila ugotovljena, zato je nasprotno revizijsko zatrjevanje protispisno. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo le pavšalno navrgla, da je po njenih informacijah tožnica zaposlena drugje. Ni navedla od kdaj, ni navedla, čemu podaja to navedbo (ali nasprotuje reintegraciji, višini zahtevka?), zato o ugotovitvi kakršnihkoli relevantnih dejstev ni mogoče govoriti.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.