Jedro

Tako v primeru t. i. materialnega kot v primeru t. i. procesnega pobota morajo biti izpolnjeni pogoji iz 311. čl. OZ, v skladu s katerimi je mogoče pobotati le med strankama vzajemne, istovrstne in zapadle terjatve, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

* Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki v 1. točki izreka naložilo v plačilo znesek 1.666,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 220,36 EUR od 15. 9. 2002 dalje do plačila, od zneska 1.093,61 EUR od 31. 1. 2003 dalje do plačila, od zneska 152,77 EUR od 31. 1. 2003 dalje do plačila in od zneska 200,00 EUR od 16. 6. 2007 dalje do plačila, in sicer v 15. dneh po pravnomočnosti sodbe. V 2. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo 714,35 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V 3. točki izreka je kot neutemeljenega zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

* Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper sodbo je laično pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov vložila tožena stranka, v kateri ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Smiselno izpodbija ugotovitve o dejanskem stanju glede obstoja terjatve v višini 152,77 EUR (prej 35.000,00 SIT), ki je zapadla v plačilo 31. 1. 2003. Uveljavlja ugovor ugasle terjatve, saj naj bi dolg poravnala v dveh obrokih po 140.000,00 SIT (sedaj 584,21 EUR) in 350.000,00 SIT (sedaj 1.460,52 EUR) v februarju oz. oktobru 2006. Razen tega ponovno v pobot uveljavlja še terjatve iz dveh naslovov: a) iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki kot nosilcu dejavnosti v okviru samostojnega podjetništva L. - V. V., s. p., kjer je bil dejansko zaposlen od 15. 12. 2005, uradno šele od 16. 10. 2006 naprej, iz katerega naj bi mu tožnik še vedno dolgoval 290 EUR regresa za leto 2006 in 580 EUR regresa za leto 2007 ter neplačane prispevke za obdobje od 15. 12. 2005 do 16. 10. 2007 v višini 2.500 EUR; b) iz naslova dela za računalnikom, ki sta ga toženčeva sinova opravila za tožnikov podjem L. - V. V., s. p. v višini 375 EUR. Brez obrazložitve ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka. Zahteva, da sodišče "ovrže" prvostopenjsko sodbo in razsodi pošteno.

* Odgovor na pritožbo Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v zvezi s pobotom iz naslova delovnega razmerja opozarja na pomanjkanje vzajemnosti, ki je eden izmed pogojev za pobot. Ker tožena stranka ne navaja novih pravnorelevantnih dejstev, predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

* K pritožbenemu razlogu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja Pritožbeno sodišče v pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne dvomi. Dokazni sklep sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 35.000,00 SIT (sedaj 152,77 EUR) in zapadlostjo 31. 1. 2003 je ustrezno in prepričljivo obrazložen. Tožeča stranka je v zvezi z obstojem terjatve predlagala izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem, kjer je natančno pojasnila okoliščine, v katerih je bilo posojilo dano in ki niso v logičnem nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje. Tožena stranka na drugi strani ni ponudila ničesar v dokaz resničnosti svojih navedb, zato jih prvostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati.

* K ugovoru ugasle terjatve Tožena stranka razen glede posojila v višini 35.000,00 SIT (sedaj 152,77 EUR - o tem glej prejšnjo točko obrazložitve) ne izpodbija tožnikovih navedb o obstoju ostalih terjatev, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo njihov obstoj. Tožena stranka, kot že pred prvostopenjskim sodiščem, v zvezi s temi terjatvami navaja dejstva, katerih resničnost bi pomenila prenehanje tožnikove pravice. Že iz razpravnega načela (7. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), konkretno pa iz 212. čl. ZPP, izhaja temeljno pravilo, da mora vsaka stranka dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, ki jih zatrjuje. Izjema so le posebne situacije (npr. glede negativnih dejstev) in primeri, ko materialnopravni predpis določi prevalitev dokaznega bremena (1), ki pa v konkretnem primeru niso podani. Tožena stranka za svoje trditve o vračilu in posledični ugasnitvi dolga na prvi stopnji ni predlaga nobenih dokazov. Ker brez dokazov resničnosti teh trditev sploh ni bilo mogoče preverjati, je sodišče prve stopnje ugovor ugasle terjatve upravičeno zavrnilo (215. čl. ZPP). Tega sicer ni storilo izrecno, vendar je iz obrazložitve dovolj jasno razvidno, obstoj katerih terjatev in katerih delnih plačil je sodišče prve stopnje ugotovilo. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje ničesar novega oz. v zvezi s svojimi starimi navedbami ne ponudi novih dokazov, zato tudi pritožbeno sodišče ni moglo odločiti drugače kot prvostopenjsko.

* K uveljavljanemu pobotu Izrek prvostopenjske sodbe je v 3. točki sicer napačen, saj bi bilo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti neobstoj toženčeve terjatve (2), ne pa zavrniti pobotni ugovor. Povsem pravilna pa je obrazložitev, zakaj pobot ni mogoč. Tako v primeru t. i. materialnega kot v primeru t. i. procesnega pobota morajo biti izpolnjeni pogoji iz 311. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katerimi je mogoče pobotati le med strankama vzajemne, istovrstne in zapadle terjatve, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev. Vsebina pogoja vzajemnosti je, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, da je torej upnikov dolžnik iz enega obligacijskega razmerja hkrati upnik svojega upnika v drugem obligacijskem razmerju. Ker tožeča stranka kot fizična oseba in tožeča stranka kot nosilec dejavnosti nista identična oseba, ni pa podana nobena zakonska izjema, ki bi uporabo pogoja vzajemnosti izključevala, pogojev za pobot toženčevih terjatev do tožnika kot nosilca dejavnosti ni. Tem manj pa je pogoj vzajemnosti izpolnjen pri terjatvah toženčevih sinov do tožnika kot samostojnega podjetnika, saj gre za terjatev med strankama, od katerih niti ena ni identična s strankama materialnega oz. obligacijskega razmerja, o katerem se odloča v tem postopku. Razen tega pa tožena stranka v podkrepitev svojih navedb ni predlagala nobenih dokazov, da bi bilo mogoče obstoj v pobot uveljavljanih terjatev sploh ugotoviti.

* O stroških Slabe socialne razmere niso razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče pritožnika oprostiti plačila stroškov postopka, saj ZPP v poglavju o stroških postopka v zvezi s tem, kdo jih je dolžan nositi, določa uporabo kriterija uspeha v pravdi. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti propadla, je po 1. odstavku 154. čl. ZPP dolžna nositi vse stroške.

* Zaključek Pritožbene navedbe so neutemeljene in ker instančno sodišče ni ugotovilo nobene od kršitev, na katere je dolžno v skladu z II. odstavkom 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker nobena od strank ni zahtevala njihove povrnitve.

(1) Sodba VS RS II Ips 170/98 z dne 18. 11. 1999. (2) Sklep in sodba VS RS II Ips 679/2006 z dne 9. 7. 2008.