Jedro

V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 191554/2013 z dne 2.12.2013 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati terjatev v znesku 8.499,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2013 dalje ter sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku 26,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila. V preostanku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 235,12 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati podatke ARSO, iz katerih izhaja, da je bila temperatura na spornem kraju dogodka 0 stopinj, kar je ravno na meji ledišča. To pa pomeni, da tako hude poledenelosti na spornem cestišču ni moglo biti. Iz fotografij mesta padca je razvidno, da je oškodovanka padla na robu, ki ločuje cesto od zasebnega parkirišča, pri čemer je ta rob poškodovan in okrušen. Vzrok padca ni v poledeneli površini. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka dokazala, da je kritičnega dne sporno cestišče posipala s peskom in soljo. To je razvidno iz izpovedi priče B.P., ki je izpovedal, da je kritičnega dne posip tudi dejansko opravil. To je razvidno tudi iz dežurne knjige. Mesto padca je bilo ob samem robu vozišča na meji z zasebnim parkiriščem. Teh robov pa se v zimskih razmerah ne da popolno očistiti. V času škodnega dogodka na O. ulici ni bilo uličnih svetilk, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi prispevek zavarovanca tožeče stranke, to je občine. Vendar v tej zvezi sodba nima nobenih razlogov. Tudi 20% prispevek oškodovanke je po oceni pritožbe prenizek. Sodišče je upoštevalo samo dejansko stanje glede hoje oškodovanke, glede obutve, ki jo je nosila, ter ostalih relevantnih okoliščin pa ostaja dejansko stanje nejasno. Zato je odločitev sodišča o soprispevku oškodovanke preuranjena in nepravilna. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov izvedeniškega mnenja v višini 73,00 EUR. Šlo je za izvedeniško mnenje, ki je bilo pridobljeno s strani tožeče stranke pred pravdo. Zato ti stroški ne morejo iti v breme tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da se je M.M. 2.3.2011 okoli 19.00 ure poškodovala, ker je padla, ko je hodila po cesti (na kateri ni bilo pločnikov) po O. ulici, pri čemer tedaj na tej ulici ni bilo ulične razsvetljave. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tedaj omenjena cesta poledenela in rahlo (1 cm) pokrita s plastjo sveže zapadlega snega (1). Da je bilo kritičnega dne v času škodnega dogodka cestišče poledenelo (in rahlo pokrito s snegom), izhaja iz prepričljivih in skladnih izpovedb oškodovanke M.M. in priče K.P. (ki je bila neposredna priča dogodka in je takoj po nezgodi pomagala oškodovanki na kraju same nesreče). Prav tako je iz teh dveh medsebojno skladnih izpovedb jasno in nedvoumno razvidno, da je do padca oškodovanke prišlo zaradi (hipnega) zdrsa na poledenelem cestišču, pri čemer tudi iz podatkov ARSO izhaja, da je bila kritičnega dne temperatura v Celju na stopnji ledišča (enako izhaja tudi iz podatkov v dežurni knjigi).

Prav tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je njen zavarovanec V. d.d. kritičnega dne okrog 18.00 ure plužil in posipal (s soljo oz. peskom) sporno cestišče v O. ulici. V. d.d. je bil namreč zavarovanec tožene stranke, ki je v skladu s pogodbo za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja in varstva izvajal zimsko službo na cestišču, na katerem se je omenjena oškodovanka 2.3.2011 ob padcu poškodovala (2). Iz izpovedbe priče B.P. (ki je bil zadolžen za izvajanje posipa spornega cestišča na O. ulici) namreč jasno izhaja, da se sploh konkretno ne spomni, da bi se 2.3.2011 izvajalo kakršnokoli čiščenje oz. pluženje cestišča. Res je omenjena priča tudi izpovedala, da je šel vedno posipavat cestišče, ko je dobil od V. d.d. poziv, vendar pa iz vsebine dežurne knjige V. d.d. (priloga k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, VL 191554/2013) ni razvidno, da bi B.P. odšel kritičnega dne na posip spornega cestišča, čeprav je bil ob 18.00 uri pozvan, da izvede ta posip (nekateri od pozvanih so odšli na posip cestišč, za katere so bili zadolženi, drugi, med drugimi tudi P., pa ne). V tej zvezi torej ne drži pritožbena kritika, da je priča P. izpovedal, da je konkretni posip tudi dejansko opravil. Tožena stranka prav tako ni uspela z ničemer dokazati, da je vzrok padca omenjene oškodovanke v tem, da je oškodovanka zadela v rob (ki je bil poškodovan in odkrušen), ki je na kritičnem mestu ločeval cesto od zasebnega parkirišča. Tudi sicer je tožena stranka to navedbo (sklicujoč se na fotografije, ki jih sploh ni v sodnem spisu) podala prvič šele v obravnavani pritožbi, spričo česar pa je treba te navedbe šteti kot prepozne in zato pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je oškodovanka soodgovorna za nezgodo z deležem 20%, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni trdila, da bi oškodovanka v času nezgode uporabljala neprimerno obutev. Tožena stranka v tej smeri ni izpostavila nobenih relevantnih okoliščin, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pozornost in previdnost skrbnega pešca ob hoji po poledeneli površini neosvetljenega cestišča. V konkretnem primeru ravno tako ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ). Zaradi tega v konkretnem primeru sploh ni pravno pomembno, da izpodbijana sodba v tej zvezi (glede prispevka tretjega) sploh nima razlogov.

V soglasju s pravdnima strankama je sodišče prve stopnje izvedeniško mnenje, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo, uporabilo kot dokaz v konkretnem sodnem postopku. Zaradi tega gre tudi pri teh stroških za potrebne stroške, ki so nastali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Tistega dne je ob 15.20 uri začelo na spornem področju rahlo snežiti – kronološki opis dogodkov na list. št. 24 in poročilo o vremenu – priloga A9. op. št. 2: V skladu s prvim odstavkom 15. člena Zakona o cestah morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih pogojev za odvijanje prometa varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene.