Jedro

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje dolžnost plačila glavnice pravilno naložilo le drugi toženi stranki. To nikakor ne pomeni, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice za obe toženi stranki. Ugodilo mu je za drugo toženo stranko, za prvo pa ne, saj je dolžnost plačila restitucije tožeči stranki naloženo že z ukrepom odvzema premoženjske koristi s pravnomočno sodbo v kazenski zadevi.

Toženi stranki sta solidarno odgovorni, ker sta škodo povzročili skupaj, pri čemer ni mogoče natančno razmejiti, kolikšno škodo je povzročila katera, obe stranki pa sta bili med seboj tesno povezani. Prvotožena stranka je dolžna plačati na podlagi navedene pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, drugotožena pa na podlagi predmetnega postopka, in sicer solidarno s prvo toženo do višine glavnice, ugotovljene v tem postopku.

Odločitev sodišča prve stopnje o stroških ne upošteva dejstva, da stroški tožeče stranke zaradi plačila nagrade in stroškov izvedenca bistveno presegajo stroške toženih strank. Ob upoštevanju okoliščin primera, da je vsaka izmed strank v tem postopku uspela le v določenem obsegu, višje sodišče zato zaključuje, da tudi stroški z izvedencem pravdne stranke bremenijo v enakih delih.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne, pritožbi toženih strank pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi v I. - IV. točki izrekla glasi:

I. Toženi stranki MP in P d.o.o. sta dolžni v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki solidarno plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 116.387,68 EUR za čas od 04.04.2001 do dne, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla višino glavnice. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla višino glavnice, se zavrne.

II. Tožena stranka P d.o.o. je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati 116.387,68 EUR in sicer do te višine solidarno z obveznostjo MP, ki je določena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 372/2002 z dne 16.06.2006. III. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko P d.o.o. še za plačilo glavnice 16.311,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.04.2001 dalje do plačila.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko MP še za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.311,37 EUR z obrestmi od 04.04.2001 dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba toženih strank zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se V. točka izreka sodbe v stroškovnem delu spremeni tako, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni solidarno plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 426,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

4. Pritožniki sami nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo v ponovljenem postopku, potem ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cpg 225/2011 delno razveljavilo prvo sodbo v tej zadevi. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da: 1) sta toženi stranki dolžni v petnajstih dneh tožeči stranki solidarno plačati evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 31.800.000,00 SIT za čas od 04.04.2001 do vključno 31.12.2006 (1 EUR=239,63 SIT) in zakonske zamudne obresti od 132.699,05 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila, da 2) je druga tožena stranka P. d.o.o. dolžna v petnajstih dneh tožeči stranki plačati 132.699,05 EUR in sicer solidarno z obveznostjo MP, ki je določena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 372/2002 z dne 16.06.2006, da 3) se zavrne tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko P. d.o.o. za plačilo glavnice 33.058,50 EUR z obrestmi od 04.04.2001 dalje do plačila, da 4) se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko MP za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.058,50 EUR od 04.04.2001 dalje do plačila, ter da 5) vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožile tožeča stranka in obe toženi stranki.

3. Toženi stranki sta se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki, tožeči stranki pa naloži plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov toženih strank. Podrejeno sta predlagali, da višje sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagala je, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da naloži toženima strankama plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 165.757,50 EUR (namesto 132.699,05 EUR) od 04.04.2001 dalje do plačila, drugo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 165.757,50 EUR (namesto 132.699,05 EUR) in solidarno prvo toženi stranki MP v enakem znesku, torej 33.058,50 EUR nad znesek, ki je določen s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 372/2002 z dne 16.06.2006, ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala navedbam toženih strank, predlagala potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila pritožbene stroške. Toženi stranki na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

6. Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

7. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pri odmeri škode sledilo izvedenskemu mnenju dr. AP, izdelanem 01.06.2002, in vrednost odkopanega gramoza določilo v okviru minimalno odkopane količine 31.800 m³ na znesek 31.8000.000,00 SIT, kar preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1 EUR = 239,64 SIT) znaša 132.699,05 EUR. Iz navedenega je mogoče izračunati, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ceno 4,173 EUR za 1 m³ gramoza. Višje sodišče sledi pritožbenim očitkom glede vrednosti gramoza, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu nepravilna. Iz vloge tožeče stranke z dne 28.08.2009 (list. št. 196) je namreč razvidno, da se izrecno strinja s ceno 3,66 EUR za 1 m³ gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec VŽ. Tožeča stranka je tako priznala dejstvo, da cena 1 m³ gramoza znaša 3,66 EUR, sodišče prve stopnje pa je prekoračilo njene navedbe, ko je kljub izrecni potrditvi, da soglaša s ceno 3,66 EUR za 1 m³ gramoza pri odločitvi o tožbenem zahtevku upoštevalo ceno 4,173 EUR.

8. Višje sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je vrednost 31.800 m³ izkopanega gramoza izračunalo po ceni 3,66 EUR za 1 m³ gramoza. Škoda tako znaša 116.387,68 EUR (27.891.144,00 SIT) in ne 132.699,05 EUR (31.800.000,00 SIT). Glede na tako ugotovljeno vrednost glavnice je višje sodišče spremenilo tudi III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo glavnice še za razliko med 132.699,05 EUR in 116.387,68 EUR (torej za 16.311,37 EUR), ter to razliko upoštevalo tudi v zavrnilnem delu glede zakonskih zamudnih obresti glede prvo tožene stranke.

9. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je nastala od 04.04.2001, ko je bil v veljavi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04-25, z dne 02.03.2006 se za zamudne obresti, ki so nastale pred dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (01.01.2002) in ki so tekle tudi po 01.01.2002, uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Ta je do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi OZ (OZ-A) (Uradni list RS, št. 40-2169/2007) dne 22.05.2007 določal, da tudi zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker so zakonske zamudne obresti v predmetni zadevi glavnico 116.387,68 EUR dosegle že pred 22.05.2007, so prenehale teči in tudi z uveljavitvijo OZ-A niso mogle začeti teči znova. Zato je Višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) spremenilo prvo točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do dne, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla višino glavnice.

10. Višje sodišče ocenjuje kot neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ko ji je priznalo odškodnino za škodo, nastalo na zemljišču parc. št. 1457, 1453 in 1459/3 k.o. X, čeprav naj bi tožeča stranka zatrjevala škodo samo na nepremičnini parc. št. 1457 k.o. X. Višje sodišče je sledilo navedbam tožeče stranke, da je z navedbo parc. št. zgolj geografsko identificirala izkop gramoza v tlorisni dimenziji 106 m x 50 m x 6 m in ni želela vtoževane škode omejiti zgolj na parcelo št. 1457 k.o. X. V tožbenem izreku škoda ni omejena le na eno nepremičnino z eno parc. št., poleg tega pa sta bili toženi stranki na naroku na kraju samem seznanjeni s tem, da se obravnava tudi izkop, ki sega na sosednji parceli, pa temu nista nasprotovali. Prav tako toženi stranki nista argumentirano zanikali tega, da je tudi del izkopa, ki sega na nepremičnini s parc. št. 1453 in 1459/3 k.o. X, izkopal prvotoženec preko drugotožene družbe.

11. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da sta škodo povzročili obe toženi stranki skupaj, pri čemer ni mogoče natančno razmejiti, kolikšno škodo je povzročila katera, obe stranki pa sta bili med seboj tesno povezani. Višje sodišče pritrjuje tej ugotovitvi sodišča prve stopnje in dodaja, da iz povedanega sledi, da sta toženi stranki solidarno odgovorni tudi za škodo, nastalo na spornih parcelah, katerih lastnik ni prvotožena stranka.

12. Že iz opredelitve protipravnega ravnanja, in sicer, da je prvotožena stranka preko drugotožene stranke opravila izkopavanje gramoza v lasti Republike Slovenije brez ustreznih dovoljenj, jasno izhaja, da gre za krivdno odgovornost toženih strank. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva.

13. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilu Višjega sodišča v Ljubljani iz sodbe in sklepa, opr. št. I Cpg 225/2011 z dne 15.11.2011, in sicer, da je potrebno razčistiti ugovore povzročitelja škode, da ni povzročil vse vtoževane škode. Tega namreč toženi stranki sploh nista ugovarjali, višje sodišče pa je le primeroma navedlo tak ugovor, kot izjemo od vezanosti pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo.

14. Sodišče prve stopnje je v točki C obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res zapisalo, da se odločilno dejansko stanje razteza do aprila 2001, a s tem ni poseglo v istovetnost tožbenega zahtevka (184. člen ZPP), saj iz preostalega dela obrazložitve jasno izhaja, da se odločitev nanaša na izkop, ki je trajal od junija 1999 do julija 2000. Gre torej za nebistveno navedbo, ki ni odločilnega pomena.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je uporabilo Zakon o varstvu okolja (ZVO), ter se sklicevalo dejansko na degradacijo in čezmerno obremenitev okolja, ter na 50. in 76.a in 76.b člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki opredeljuje le škodo za degradacijo in uzurpacijo prostora, škodo pa je ugotovilo glede na volumen in tržno vrednost izkopanega gramoza. Sodišče prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni oprlo le na uporabo navedenih zakonov, temveč tudi na temeljna načela odškodninskega prava (str. 5 izpodbijane sodbe). Zato ni mogoče slediti navedbam toženih strank, da bi moralo ugotavljati le škodo, ki je nastala z degradacijo in uzurpacijo prostora.

16. Sodišče prve stopnje je v 28. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj obe izvedenski mnenji šteje za verodostojni, ter pojasnilo, zakaj je prišlo do bistvenih razlik med količino izkopanega gramoza, ki jo je izvedenec dr. P ugotovil leta 2002 in izvedenec dr. Ž leta 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe dr. Ž (list. št. 387), da gre za poplavni teren, ki ga reka Sava lahko v nekem časovnem obdobju nanese oz. preoblikuje, lahko utemeljeno zaključilo, da sta izvedenca podala različne ocene o količini izkopanega agregata zgolj zato, ker sta bila na kraju samem dejansko soočena z bistveno različnim dejanskim stanjem. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ne bi podalo dokazne ocene obeh izvedenskih mnenj.

17. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sicer res ni opredelilo do pričanj inšpektorjev JV in MT iz inšpekcijskega postopka glede tega, ali je V res meril jamo, ter ali jo je s koraki merila T ter kakšne dimenzije izkopa je slednja v inšpekcijskem postopku ugotovila. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je svojo odločitev oprlo na izvedenski mnenji dr. P in dr. Ž, ter upoštevalo razloge za odstopanje med meritvami obeh izvedencev. Zato ni bilo potrebe, da bi se opredeljevalo še do ugotovitev in izjav iz inšpekcijskega postopka, ki za končno odločitev v tem sporu niso bistvena. Višje sodišče tako ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh dejstev in dokazov, ki vplivajo na odločitev o glavni stvari. Pritožbene navedbe, da je storilo bistveno kršitev pravil postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje, so torej tudi v tem delu neutemeljene.

18. Toženi stranki opozarjata, da izvedenec dr. P ni mogel podati natančnega in verodostojnega izvedenskega mnenja, ker je bil teren že v času med spornim izkopavanjem in njegovim ogledom delno zasut in zarasel. Poleg tega naj bi izvedenec dr. P svoje meritve opravil z nenatančnimi merilnimi sredstvi in zato sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na mnenje, ki ga je podal. Izvedenec dr. P je na naroku dne 19.04.2012 izpovedal, da je pri svojih meritvah upošteval, da dno ni bilo ravno, saj je v vzhodnem delu nekdo že navozil gradbene odpadke in je ta volumen upošteval, izhajajoč iz predpostavke, da je bil pred tem tam izkopan gramoz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da izvedenec dr. P ni spregledal dejstva, da je bilo do njegovega ogleda mesto izkopa že delno zasuto in ni zaradi tega ugotovil večjega volumna izkopa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedenec dr. Ž sicer res meril s tehnično bolj dovršenimi sredstvi, a je tudi dr. P sporno višino/globino ocenil s pomočjo merilne deske. Ob upoštevanju, da obravnavana zadeva sodi v področje ekspertize dr. P, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ugotovitve iz njegovega mnenja in nanje oprlo svojo odločitev. Zato tudi v tem delu višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam toženih strank.

19. Višje sodišče ocenjuje kot neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo že pred spornim obdobjem prekopano 2/3 zemljišča s parc. št. 1457 k.o. X, saj naj bi pred prvo toženo stranko tam izkopavali gramoz prejšnji lastnik parcele in ostali sosedje. Izvedenec VŽ je namreč ugotovil, da v obdobju pred 06.04.1999 ni zaznati posegov v smislu bistvenih izkopavanj. To ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje izpostavilo v 10. točki izpodbijane sodbe in nanjo pravilno oprlo odločitev, da predhodna izkopavanja niso bila bistvena in niso vplivala na izmerjeno količino odpeljanega mineralnega agregata. Ugotovitev sodišča prve stopnje nikakor ni protispisna, saj izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. Ž iz julija 2009 (list. št.142).

20. V 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da sta škodo toženi stranki dolžni plačati solidarno. Iz izreka sodbe jasno izhaja, da je v predmetnem postopku sodišče prve stopnje dolžnost plačila glavnice pravilno naložilo le drugi toženi stranki, kar je razvidno tudi iz preostalega dela obrazložitve izpodbijane sodbe. To nikakor ne pomeni, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice za obe toženi stranki. Ugodilo mu je za drugo toženo stranko, za prvo pa ne, saj je dolžnost plačila restitucije tožeči stranki naloženo že z ukrepom odvzema premoženjske koristi s pravnomočno sodbo v kazenski zadevi, opr. št. II K 372/2002. Toženi stranki sta solidarno odgovorni, ker sta škodo povzročili skupaj, pri čemer ni mogoče natančno razmejiti, kolikšno škodo je povzročila katera, obe stranki pa sta bili med seboj tesno povezani. Prvotožena stranka je dolžna plačati na podlagi navedene pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, drugotožena pa na podlagi predmetnega postopka, in sicer solidarno s prvo toženo do višine glavnice, ugotovljene v tem postopku.

21. Glede na navedeno je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi toženih strank ugodilo, kot to izhaja iz 1. točke izreka te sodbe (prva alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu delu je pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka izreka te sodbe). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22. Pritožba tožeče stranke glede tožbenega zahtevka ni utemeljena, utemeljena pa je v stroškovnem delu.

23. Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko pri izračunu volumna izkopanega gramoza ni upoštevalo, da prostornina izkopa pomeni količino gramoza v raščenem stanju, ki ni identična gramozu v razsutem stanju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pri določitvi volumna izkopa sledilo izvedenskemu mnenju dr. P; izvedenec je na naroku dne 19.04.2012 izpovedal, da je upošteval, da je volumen izkopanega gramoza 30% večji kot volumen raščenega terena in je to upošteval pri ovrednotenju zneska. Pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

24. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede določitve prostornine izkopa sklicuje neposredno na mnenje izvedenca dr. P, ki je izpovedal, da je faktor razsutosti pri izračunu upošteval, se sodbo tudi v tem delu da preizkusiti.

25. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v stroškovnem delu, ki se nanaša na plačilo stroškov izvedenca VŽ. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških, kljub pravilni ugotovitvi o delnem uspehu tožeče stranke, ni pravilna, saj ne upošteva dejstva, da stroški tožeče stranke zaradi plačila nagrade in stroškov izvedenca bistveno presegajo stroške toženih strank (prim. L. Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 33). Ob upoštevanju okoliščin primera, da je vsaka izmed strank v tem postopku uspela le v določenem obsegu, višje sodišče zato zaključuje, da tudi stroški z izvedencem pravdne stranke bremenijo v enakih delih. Tožeča stranka je na podlagi Sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 135/2001 z dne 27.07.2009 plačala 798,30 EUR nagrade izvedencu VŽ za opravljeno izvedensko delo ter na podlagi Sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 135/2001 z dne 19.11.2009 še 53,83 EUR za dopolnitev izvedenskega mnenja. Višje sodišče je zato toženima strankama naložilo solidarno obveznost, da tožeči stranki povrneta polovico teh stroškov, v višini 426,07 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker sta toženi stranki sospornika, ki sta nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, sta nerazdelno odgovorna tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. člena ZPP). Toženi stranki sta tako dolžni tožeči stranki povrniti 426,07 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

27. Višje sodišče pa ni sledilo pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče toženima strankama naložiti plačilo stroškov z izvedencema, ki so nastali v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč dne 12.09.2012 tožečo stranko že obvestilo, da izvedenca nista priglasila stroškov za udeležbo na naroku 19.04.2012 ter 19.04.2012. Zato je sodišče prve stopnje stroške vrnilo na TRR, iz katerega so bili stroški založeni.

28. Višje sodišče se do ostalih, za odločitev nerelevantnih navedb ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

29. Vsaka stranka je deloma uspela s pritožbo. Zato je sodišče glede na doseženi uspeh na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da pritožniki nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo niso pripomogli k odločitvi o pritožbi, zato ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je tožeča stranka dolžna nositi sama.