Jedro

Materino odtujevanje deklic od očeta je bistveno okrnilo odnos obeh deklic z očetom. Posledica procesa odtujevanja je neizvajanje stikov, odtegnitev stikov pa predstavlja tveganje, da deklici ne bosta mogli z očetom vzpostaviti ustreznega odnosa, kar lahko pripelje do njune popolne odtujitve od očeta, kar za njun razvoj ni ugodno.

Glavno vodilo za odločitev o določitvi stikov je otrokova največja korist. Korist otroka se izkazuje skozi njegov interes, da odrašča ob obeh starših. Ti morajo skrbeti za otroka skupaj tudi v primeru, če živijo ločeno. Prav upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršem otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka (zavednim ali nezavednim), ki povzroča njegov odpor do stikov. Dolžan je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen pozitiven odnos do stikov. Pri tem je treba poudariti, da je namen stikov v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v zdravo in samostojno odraslo osebo. Slediti je treba torej otrokovo dolgoročno korist, tudi na račun žrtvovanja njegove kratkoročne koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog, da naj se o stikih nasprotnega udeleženca z mladoletnima hčerkama izda nova odločba. S sodno poravnavo, ki sta jo udeleženca sklenila v pravdnem postopku P 434/2015 - IV 4. 3. 2016 so stiki nasprotnega udeleženca z A. in mld. B. določeni tako, da potekajo vsak drugi vikend od petka po končani šoli oziroma vrtcu, kjer oče deklici prevzame, do nedelje do 19. ure, ko oče otroka pripelje na naslov matere, v tednu, ki sledi vikend stiku, vsak torek po končanem vrtcu oziroma šoli do 19. ure in v tednu, ki sledi vikendu, v katerem oče nima stikov, vsak torek in sredo po končanem vrtcu oziroma šoli, ko oče otroka prevzame in ju ob 19. uri vrne materi. Dogovorjeno je bilo še, da hčerki preživljata šolske počitnice izmenjaje enkrat z enim in drugič z drugim staršem. S predlogom, ki je bil predmet odločanja v tem postopku, je predlagateljica predlagala, da se stiki nasprotnega udeleženca z deklicama omejijo in sicer z mld. B. tako, da potekajo enkrat na 14 dni na izbranem kraju v L., bodisi v torek ali sredo med 15. in 18. uro ob prisotnosti matere, stiki nasprotnega udeleženca z mld. hčerko B. pa vsak drugi vikend, ko je deklica eno noč pri očetu, ki deklico prevzame v soboto ob 9. uri zjutraj in jo pripelje v nedeljo nazaj ob 18. uri ter med tednom (v tednu, ko ni vikend stika), v torek ali sredo, ko oče prevzame deklico po končanem rednemu pouku v šoli oziroma najkasneje do 15.30 ure in jo vrne materi do 18. ure. Hkrati je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino kot v prej povzetem predlogu. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške postopka.

2. Predlagateljica je proti odločitvi o zavrnitvi njenega predloga za izdajo nove odločbe o stikih in stroškovni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve, ki bi bila razumljiva, preverljiva, skladna s podatki spisa, z izpovedbami strank ter zlasti skladna s ključnimi ugotovitvami sodnega izvedenca. V postopku je bilo ugotovljeno, da se stiki ne izvajajo, razen očetovih "taksi stikov" ravno zaradi stiske obeh mladoletnih otrok udeležencev. Tudi sodni izvedenec je ugotovil, da otroka stike vehementno zavračata. Do stiske otrok je privedlo enormno povečanje stikov po sodni poravnavi. V krajšem času po sklenitvi sodne poravnave je prišlo do zavračanja stikov s strani obeh deklic, do njune psihične stiske in do neizvajanja stikov. Predlagateljica je bila zato primorana vložiti predlog za spremembo stikov. Sodišče ni vsebinsko odločilo, kaj je v korist otrok, ampak je zgolj v celoti formalno zavrnilo predlagateljičin predlog. Deklici se sili v stike, s čimer jima nastaja škoda. Tudi sodni izvedenec ugotavlja, da bi morali biti stiki postopni. Protispisna in nerazumljiva je navedba sodišča, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja in pripombe, da je delo opravil strokovno in da nestrinjanje z njegovim mnenjem ni upravičen razlog za postavitev drugega izvedenca. Predlagateljica je argumentirano in pravočasno predlagala postavitev drugega izvedenca, ki bo lahko jasno opredelil postopnost stikov (sodni izvedenec C. tega ni zmogel) in jasno povedal, kakšni stiki so glede na podane ugotovljene spremenjene okoliščine deklicama v korist. Če to niso stiki po predlagateljičinem predlogu, prav gotovo tudi niso stiki po obstoječi sodni poravnavi, torej so lahko potem le še stiki nekje vmes. Ni le predlagateljica tista, temveč je to zlasti sodišče, ki mora glede na podatke spisa ugotavljati spremenjene okoliščine, nastale pri izvajanju stikov. Absurdno je, da naj bi mati deklici po zmotni in nelogični trditvi izvedenca odtujevala od očeta. Sodišče bi moralo v okviru predloga dejansko vsebinsko odločiti in določiti, kaj je v korist obeh mladoletnih deklic. Navaja, da ne more mimo dejstva, da iz izvajanja dokaznega postopka izhaja, da je tudi sodišče, poleg izvedenca, očitno favoriziralo nasprotnega udeleženca v tem postopku. Sodišče je torej napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, kakšni stiki so v korist obeh otrok, ob tem da so spremenjene okoliščine očitne in je nujna postopnost stikov. Medtem, ko je sodišče napačno sledilo kontradiktornim zaključkom sodnega izvedenca, je sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sklepa nima ključnih razlogov oziroma so ti med seboj v nasprotju in so nerazumljivi. Nasprotja pa izhajajo tudi iz listin in zapisnikov v spisu. Sklep je obremenjen tudi z bistveno postopkovno kršitvijo, ki jo je predlagateljica pravočasno grajala ob koncu zadnjega naroka, zaradi opustitve izvedbe dokaza z novim izvedencem.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da stisko otrok ob stikih ustvarja predlagateljica, kar izhaja iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje in kar je prepoznal izvedenec, ki je opozoril na prisotnost procesa odtujevanja, ki ga povzroča predlagateljica in da je deklicama že narejena škoda, ki je bistveno okrnila njun odnos z očetom. Navaja, da tehta, ali je v večjo korist otrok, da vlaga izjemne napore za kvaliteto in količino stikov, ki izhajajo iz sodne poravnave ali pa sproži postopek predodelitve otrok. Meni, da so oteženi stiki z deklicama posledica negativnega odnosa predlagateljice do njega, vse z namenom premoženjskega "izplena". Ali bo "dobil" otroka je odvisno od njegove uklonitve premoženjskim zahtevam predlagateljice. Ob sklenitvi sodne poravnave je predlagateljica uvidela, da je naredila napako, saj je izgubila bistven vzvod vplivanja na nasprotnega udeleženca, začela omejevati stike in sprožila obravnavani postopek. Opozarja na izpovedi učiteljic mladoletnih deklic, ki niso potrdile predlagateljičinih navedb o slabem odnosu med njim in otrokoma.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica je predlog za izdajo nove odločbe o stikih mld. B. in A. z nasprotnim udeležencem temeljila na trditvah, da sta deklici v kratkem času po sklenitvi sodne poravnave o stikih deklic z očetom dobili odpor do stikov. V predlogu je navedla, da se B. stikom z očetom izogiba, da vsakič, ko se približuje stik, doživlja travme in duševne stiske, da je razlog za to v povečanem obsegu stikov s sodno poravnavo in hkrati v nepravilnem ravnanju očeta, ki v času po sklenitvi sodne poravnave ovira izvajanje stikov, jih ne izvršuje, ali pa jih izvršuje na način, ki ni v korist deklic. Tako mu očita izvrševanje stikov prek tretjih oseb, zanemarjanje otrok in grobo ravnanje. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog navedel, da je predlagateljica tista, ki povzroča pri obeh deklicah stisko ob stikih, da z njima manipulira, povzroča odtujitveni sindrom in preprečuje izvedbo stikov z nenehnim povzročanjem okoliščin, ki preprečujejo, da bi se deklici na stiku dobro počutili. Predlagateljica je predlog za izdajo nove odločbe o stikih vložila tri mesece in pol po sklenitvi sodne poravnave, pred sodno poravnavo pa so bili stiki deklic z očetom določeni tako, da so potekali vsak drugi vikend, ko sta deklici pri očetu prenočili eno noč in med tednom, ko ni bilo vikend stika, v četrtek, ko je oče otroka prevzel v vrtcu oziroma šoli in ju ob 19. uri vrnil materi.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da obe deklici pri izvedbi stikov z nasprotnim udeležencem doživljata stisko, hkrati pa je ugotovilo tudi njen vzrok. Iz sporočila Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) izhaja, da ga je predlagateljica večkrat obveščala o stiski, ki ju čutita deklici, predvsem B. Iz mnenja CSD pa izhaja, da je predlagateljica tista, ki preprečuje stike otrok z očetom, vendar ne zlonamerno, saj je izredno skrbna mati. Očetu otrok ne zaupa in to nezaupanje prenaša na otroke, ki ob izvajanju stikov z očetom čutita stisko in se stikom upirata. Sodni izvedenec klinični psiholog je ugotovil, da je B. do stikov z očetom bolj odklonilna od A.1 V pogovoru z njim je navajala predvsem doživetja, za katera je očitno, da niso njena lastna. Tako je pri njej hitro prepoznal indoktrinacijo oziroma materin vpliv na mnenja in stališča deklice, ki stike z očetom zavrača, kljub temu, da negativne izkušnje z očetom ne temeljijo na njenih lastnih. Ugotovil je, da deklica prevzema materina negativna stališča do očeta in v skladu z njimi tudi ravna. Pri A. je sodni izvedenec ugotovil manjšo odklonilnost do očeta, hkrati pa tudi občutke zmedenosti in ambivalentnosti. Očetu je naklonjena, vendar je v njenem doživljanju prisoten vpliv odraslih interpretacij.

7. Tako kot izhaja iz mnenja CSD je tudi sodni izvedenec izpostavil predlagateljičino prekomerno zaskrbljenost, ki ogroža kvaliteto stikov z očetom. Opredelil je tudi podlago za takšno materino ravnanje. Ko je bila z nasprotnim udeležencem, poklicnim športnikom, v tujini, je bila odrezana od širšega socialnega kroga ljudi in je svojo navezavo usmerila predvsem v hčerki. Ta močna navezava mater ovira, da bi skrb za otroka prepustila komu drugemu, predvsem očetu, do katerega ima lastna negativna stališča. Teh stališč ne zmore razmejiti na njun odnos in na odnos otrok z očetom, ampak jih generalizira. Izvedenec je izpostavil tudi nekatere materine osebnostne lastnosti, mdr. pomanjkljivo dojemanje, da prekomerna zaščita hčera ovira njun razvoj individualnosti in samostojnosti. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo pa je izvedenec opozoril na prisotnost procesa materinega odtujevanja deklic od očeta, ki je bistveno okrnil odnos obeh deklic z očetom. Posledica procesa odtujevanja je neizvajanje stikov, odtegnitev stikov pa predstavlja tveganje, da deklici ne bosta mogli z očetom vzpostaviti ustreznega odnosa, kar lahko pripelje do njune popolne odtujitve od očeta, kar za njun razvoj ni ugodno.

8. Predlagateljica neutemeljeno pritožbeno graja izvedensko mnenje. Pri tem ne zatrjuje, da bi bilo mnenje nepopolno, ali nejasno ali morda v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami. Izraža zgolj njegovo neskladnost z njenim pogledom na vzrok stiske otrok in rešitvijo nastalega položaja. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno ni sledilo njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Neutemeljen je tudi predlagateljičin očitek, da izvedenec ni jasno opredelil postopnosti stikov. Sodni izvedenec je navedel, da bi bil v preteklosti priporočljiv postopen prehod na intenzivnejše stike in kot postopne opredelil prav takšne stike, kot so potekali pred sklenitvijo sodne poravnave. V tej določene stike je izvedenec ocenil za ustrezne, hkrati pa ugotovil, da stiske, ki jo doživljata deklici ob stikih niso vzročno povezane z obsegom stikov. To pomeni, da je pri deklicah povzročeno stanje, ko bi jima stisko lahko povzročil vsak stik z očetom. Glede na navedeno, stiske obeh deklic ne ogrožajo stiki in njihov obseg, ampak jih povzroča materino ravnanje.

9. Glavno vodilo za odločitev o določitvi stikov je otrokova največja korist (prvi odstavek 106. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Korist otroka se izkazuje skozi njegov interes, da odrašča ob obeh starših. Ti morajo skrbeti za otroka skupaj tudi v primeru, če živijo ločeno. Prav upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršem otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka (zavednim ali nezavednim), ki povzroča njegov odpor do stikov. Dolžan je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen pozitiven odnos do stikov. Pri tem je treba poudariti, da je namen stikov v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v zdravo in samostojno odraslo osebo. Slediti je treba torej otrokovo dolgoročno korist, tudi na račun žrtvovanja njegove kratkoročne koristi.

10. Kot izhaja iz mnenja CSD in izvedenčevega mnenja, v obravnavani zadevi odpor otrok do očeta ni umetno vzbujen s strani matere, kar bi sicer predstavljalo obliko zlorabe otroških čustev. Vendar pa tudi nezavedno odtujevanje deklic od očeta, ki ima za posledico neizvajanje stikov, predstavlja resno tveganje za normalen duševni in čustveni razvoj otrok. To pa pomeni, da nastala situacija ni v korist obeh deklic. Vendar njena rešitev ni v zmanjševanju obsega stikov deklic z očetom. Zmanjševanje obsega stikov predstavlja tveganje, da deklici z očetom ne bosta mogli vzpostaviti ustreznega odnosa, kar lahko pripelje do njune popolne odtujitve, kar ni ugodno za njun razvoj. Udeleženca postopka bi se morala zavedati nastalega položaja in postopati upoštevaje največjo korist otrok, opredeljeno v tč. 9 obrazložitve, pri tem pa, kot je ugotovil sodni izvedenec, izkazati pripravljenost na strokovno pomoč, ki je lahko uspešna le pod pogojem, da si oba starša iskreno želita priti do konstruktivne rešitve. Starša deklic bosta torej morala prevzeti odgovornost za svoje pretekle odločitve in ravnanja in čimprej najti rešitev za prekinitev čustvene stiske pri obeh njunih otrocih.2

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Odločitev o stroških nasprotnega udeleženca za odgovor na pritožbo temelji na določbi 35. člena v zvezi s 37. členom ZNP in 165. členom ZPP. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec nepravdnega postopka sam trpi svoje stroške postopka.

1 Takšna je bila tudi predlagateljičina trditev. 2 Ni odveč opozoriti, da dejanski položaj, da starš, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in ko stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, predvideva abstrakten dejanski stan določbe šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Po navedenem določilu, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu staršu, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.