Jedro

Tudi če iz izreka izvršilnega naslova ni razvidna višina zamudnih obresti oziroma datum, od katerega tečejo, je pa to razvidno iz obrazložitve izvršilnega naslova, kar je davčni organ pravilno prevzel v izpodbijani sklep, to ne pomeni, da obveznost ni določena in zato izvršba ni mogoča. Tožeča stranka namreč ne zatrjuje nepravilnosti teka zamudnih obresti, zato je njen ugovor neupošteven.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3. 4. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi z dne 9. 10. 2001. Z njim je davčni urad začel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v tam navedenem znesku iz sredstev na računih dolžnika na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje na prvi odstavek 20. člena ZDavP glede neutemeljenosti ugovora tožeče stranke, da odmerna odločba ni izvršljiva. Glede neutemeljenosti ugovora, da v izreku niso opredeljene obresti, pa dodaja, da je upravni organ prve stopnje glede na obsežnost zadeve z navedbo, da je datum zamude razviden iz obrazložitve odločbe, v izreku odmerne odločbe dovolj natančno opredelil datum zamude, ki ga je v izreku sklepa o izvršbi pravilno povzel upravni organ prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je mogoče izvršiti le izrek odločbe. Ker v izreku odločbe ni bilo odločeno o teku zakonitih zamudnih obresti, kaj takega ne more vsebovati sklep o prisilni izvršbi. Navedba, da je datum zamude razviden iz obrazložitve, je nevzdržno stališče. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporna pravilnost in zakonitost sklepa o prisilni izterjavi, ker je v izreku odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov v obravnavanem primeru, glede teka zamudnih obresti določeno, da je prvi dan zamude razviden iz obrazložitve odločbe.

9. Predmet tega upravnega spora je zgolj presoja zakonitosti upravnega akta, izdanega v postopku prisilne izterjave, ne pa presoja zakonitosti odločitve o pritožbi zoper odločbo o odmeri davka z dne 26. 7. 2001, ki je po podatkih upravnih spisov izvršilni naslov, ki se z v tem sporu izpodbijanim sklepom izvršuje. S potekom roka za plačilo je postala odločba o odmeri davka izvršljiva, ker v tem roku tožnik svoje obveznosti ni izpolnil. Za izterjavo davčnega dolga ni potrebno, da bi odločba o odmeri postala dokončna. Po določbi 20. člena ZDavP namreč pritožba zoper odločbo o odmeri ne zadrži njene izvršitve. Pritožba zoper odločbo o odmeri torej ni ovira za uvedbo postopka prisilne izterjave, ko poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča treba zavrniti ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na izpodbijanje odločbe, ki se izvršuje, saj po izrecni določbi prvega odstavka 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

10. Za odločitev v tem upravnem sporu so pomembna tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zakonske pogoje za uvedbo prisilne izterjave. Ti pogoji so določeni v ZDavP (z določbami poglavja o izvršbi). Sklep prvostopnega organa, s katerim je bila uvedena prisilna izterjava, vsebuje vse potrebne sestavine iz 43. člena ZDavP, kot izvršilni naslov pa navaja odločbo o odmeri z dne 26. 7. 2001. Zatrjevana nepravilnost izreka izvršilnega naslova glede na navedeno ni predmet tega postopka, zato ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tudi če iz izreka izvršilnega naslova ni razvidna višina zamudnih obresti oziroma datum, od katerega tečejo, je pa to razvidno iz obrazložitve izvršilnega naslova, kar je davčni organ pravilno prevzel v izpodbijani sklep, to ne pomeni, da obveznost ni določena in zato izvršba ni mogoča. Tožeča stranka namreč ne zatrjuje nepravilnosti teka zamudnih obresti, zato je njen ugovor neupošteven.

11. Katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.