Jedro

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine in za strah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici v breme tožene stranke odškodnino v skupnem znesku 2.612.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V okviru navedenega je prisodilo za nepremoženjsko škodo znesek 2.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2000 dalje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadaljnjih 1.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pa zakonske zamudne obresti od zneska 2.600.000 SIT za čas od 18.8.1997 do 20.4.2000. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v prisodilnem znesku v višini 400.000 SIT z obrestmi in v zavrnilnem delu v višini 600.000 SIT z obrestmi. Delno je še ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je znižalo odškodnino za telesne bolečine za 500.000 SIT z obrestmi, tako da je prisodilo za telesne bolečine in za strah skupaj 1.200.000 SIT odškodnine. V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji našteva telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter zatrjuje, da sta obe sodišči prisodili prenizko odškodnino. Meni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišči morali prisoditi za telesne bolečine in neugodnosti vseh zahtevanih 2.000.000 SIT. Tožnica nadalje trdi, da je odškodnina iz naslova strahu bagatelno nizka. Hud primarni strah po nezgodi je trajal 4 do 6 ur in nato še zaradi otekanja levega kolena 2 do 3 dni. Sekundarni strah je pri tožnici trajal od 9.4.1997 do 16.1.2000 in bo trajal še v bodoče. Za tak strah prisojajo sodišča odškodnino približno 300.000 do 400.000 SIT. Prisojena odškodnina iz obeh odškodninskih naslovov bistveno odstopa navzdol v primerjavi z drugimi oškodovanci.

Tožnica tudi nasprotuje odločitvi o prisoji zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Glede obrazložitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 28.81997 dalje se v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe in trdi, da je argumentacija višjega sodišča o analogni uporabi drugega odstavka 189. člena ZOR zgrešena.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje ponovno odločili s sodbama opr. št. P 504/2001 z dne 4.10.2001 in opr. št. Cp 521/2002 z dne 7.8.2003. Tožnici je bila prisojena še odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 537.150 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2001 dalje, v presežku pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Odločeno je bilo tudi o vseh stroških pravdnega postopka. Navedeni sodbi nista predmet revizijskega preizkusa.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni obrazložena. Ker preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in po uradni dolžnosti ne upošteva nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, lahko ugotovi samo, da pavšalno oziroma nekonkretno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine in za strah. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnica v prometni nezgodi dne 19.11.1996 dobila udarec po glavi z blagim pretresom možganov, blag zvin vratne hrbtenice, obtolčenje levega kolena in goleni in obtolčenje leve pogačice ter pred njo ležeče sluzne vrečke. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo torej enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo konkretnosti ter specifičnosti tožničinega primera. Ugotovilo je, da so hude telesne bolečine trajale 6 ur, srednje hude 10 dni, zmerne stalne bolečine 15 dni in občasne zmerne bolečine 3 tedne. Pri tožnici se še pojavljajo občasne zmerne bolečine v levem kolenu in občasni glavoboli. Tožnica je bila hospitalizirana 7 dni, 14-krat je bila rentgenizirana, imela je številne obiske pri zdravnikih in jemala protibolečinska sredstva. V lokalni anesteziji so ji punktirali sluzne vrečke pred pogačico, nakar je 3 do 5 dni nosila elastični povoj. Udeležila se je številnih fizikalnih terapij. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile opisane bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju pravilno pravno ovrednotene ter da je pri določitvi zneska zadoščenja pravilno upoštevano razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje oziroma primerljiva sodna praksa. Z odškodnino v znesku 1.100.000 SIT so materialnopravno pravilno upoštevane določbe 200. in 203. člena ZOR, zato revizijska zahteva za zvišanje odškodnine za telesne bolečine ni utemeljena.

Glede strahu obstoje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnica utrpela hud primaren strah ob trčenju avtomobilov, srednje močan sekundarni strah pa je preživljala do sprejema v bolnišnico, kjer so izključili obsežnejše poškodbe ter med punkcijo kolenske sluzne vrečke. Dva do tri dni je bila tudi zaskrbljena zaradi otekanja levega kolena. Drugačne navedbe v reviziji o daljšem trajanju sekundarnega strahu nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so vse tovrstne revizijske trditve, ki presegajo dejanske ugotovitve v sodbah nižjih sodišč, neupoštevne. Sodišči sta prisodili za to vrsto škode odškodnino v znesku 100.000 SIT, kar je po presoji revizijskega sodišča tako z vidika individualizacije kot z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine primerna in pravična odškodnina. Zato ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče zaključuje, da navedena odškodnina ustreza merilom iz 200. člena ZOR in da je tudi v tem delu revizija neutemeljena.

Tožnica v reviziji tudi nasprotuje zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti za prisojeno nepremoženjsko škodo za čas od 18.8.1997 do izdaje prvostopenjske sodbe dne 21.4.2000. V tem delu sta nižji sodišči obrestni zahtevek pravilno zavrnili. V preteklosti so namreč obresti imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Navedena sodna praksa je vezala vrhovno sodišče, dokler se niso s 1.1.2002 po sprejemu načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti stekle okoliščine za drugačno odločanje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in nasprotovalo enakosti oškodovancev pred zakonom ter enakemu varstvu pravic pred sodiščem. Dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je v tožničinem primeru nerelevantno, saj so ji prisojene zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje dne 21.4.2000. Tudi v tem primeru ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, zato je tudi v tem delu tožničina revizija neutemeljena.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).