Jedro

Nobenega dvoma ni, da možnost nastanka škode za postopek v smislu prvega odstavka 213.b člena ZKP s potekom kazenskega postopka bledi. Vendar pa omejitev medsebojnih obiskov soobtoženih v tej fazi kazenskega postopka še zmeraj predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v njuno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu URS in 8. členu EKČP, saj je sprejeta omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP).

Narekuje jo specifičnost situacije, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženca sta pripornika v isti kazenski zadevi in sta obtožena storitve istovrstnih kaznivih dejanj v sostorilstvu. Obtoženi A. A. je tudi specialni povratnik. Možnost škodljivih medsebojnih vplivov soobdolženih pripornikov ter pripornikov povratnikov na druge pripornike je predvidel že zakonodajalec (drugi odstavek 212. člena ZKP), v konkretni zadevi pa jo zlasti v smeri možnega škodljivega vplivanja obtoženega A. A. na soobtoženo B. B. dodatno utemeljuje tudi dinamika odnosa med obtožencema, kot jo je razbrati iz opisa očitanega jima kaznivega dejanja, ki je v tej fazi postopka izkazano na ravni utemeljenega suma.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugega odstavka 209. člena ZKP zavrnilo prošnjo pripornice B. B. z dne 25. 10. 2019 za odobritev obiskov soobtoženega pripornika A. A. 2. Zoper sklep je pritožbo vložila obtožena B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 18., 21., 34., 35. in 53. člena Ustave ter 3., 8. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa, da izda „odobritveni sklep“ za zahtevane obiske.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je prošnjo obtožene B. B. za odobritev obiskov soobtoženega pripornika A. A., sicer zunajzakonskega partnerja obtoženke, zavrnilo zaradi odvračanja možnosti medsebojnega vplivanja in dogovarjanja, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka, tudi v smeri ponovitvene nevarnosti obeh, in škodljivega vplivanja, kot ga opredeljuje drugi odstavek 212. člena ZKP. Ocenilo je, da takšno odločitev, ne glede na to, da je v obravnavani zadevi faza preiskave že mimo, narekuje specifičnost situacije, ki je v tem, da sta oba obtoženca v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, da sta pripornika v isti kazenski zadevi in sta obtožena storitve istovrstnih kaznivih dejanj v sostorilstvu, pri obtoženem A. A. pa gre še za pripornika, ki je specialni povratnik.

5. Prvi odstavek 213.b člena ZKP med drugim določa, da lahko preiskovalni sodnik priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Prepoved posameznih obiskov je, kot izhaja iz citirane zakonske določbe, utemeljena na odvračanju možnosti nastanka škode za postopek in - za razliko od zakonske ureditve glede nadzora pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda po četrtem odstavku 213.b člena1 ZKP - ni vezana na priporne razloge. Zato je uvodoma pritrditi pritožnici, da omejevanje medsebojnih obiskov soobtoženih pripornikov s sklicevanjem na ponovitveno nevarnost ni utemeljeno. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče pridružuje siceršnji pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je omejevanje obiskov med soobtoženima pripornikoma potrebno, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP in prvi odstavek 213.b člena ZKP).

6. Izvrševanje pripora je nerazdružljivo povezano z omejitvami pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki je ustavno (35. člen Ustave Republike Slovenije, URS) in konvencijsko (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP) varovana. Pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani, pri čemer je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo, je bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja. Omejitev medsebojnih obiskov oseb, ki sta v zunajzakonski skupnosti, pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 35. člena URS. Temelji na že navedenem 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval cilj preprečiti škodo za izvedbo kazenskega postopka. Gre za varstvo javnega interesa, ki sodi tudi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Zavrnitev prošnje za odobritev stikov je torej temeljila na zakonu in zasleduje legitimen cilj.

7. Njeno ustavnopravno in konvencijsko skladnost pa je treba presojati še v skladu s strogim testom sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Kučera v. Slovakia, 17. 7. 2007). Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa nujnosti posega presojalo, ali je: (1) poseg nujen v smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega, (2) primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja v smislu, da je z njim ta cilj možno doseči in (3) sorazmeren v ožjem smislu v okviru česar je treba tudi tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic; le, če gre varovani pravici zaradi njenega pomena absolutna prednost, je lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico, sicer pa mora biti globina oziroma teža posega vanjo v sorazmerju s pomenom varovane druge pravice. (U-I-137/93, 2. 6. 1994).

8. Kot je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi obtožnica pravnomočna, predobravnavni naroki so bili opravljeni, (pritožbeno) sodišče pa trenutno odloča o zahtevah zagovornikov obtoženih za izločitev dokazov. Nobenega dvoma tudi ni, da možnost nastanka škode za postopek v smislu prvega odstavka 213.b člena ZKP s potekom kazenskega postopka bledi. Vendar pa je po prepričanju sodišča druge stopnje v konkretni zadevi upoštevaje dejstvo, da obtoženca še nista bila zaslišana na glavni obravnavi, omejitev obiskov še vedno potrebna in nujna, da se prepreči usklajevanje zagovorov obtoženih ali drugo dogovarjanje glede vsebine njunih zagovorov (za katera ni nujno, da bosta enaka kot v fazi preiskave, saj ima obdolženi pravico, da svoj zagovor tekom postopka kadarkoli spremeni), tudi v smislu vplivanja obtoženega A. A. na vsebino zagovora obtožene B. B., kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

9. Omejitev obiskov narekuje specifičnost situacije, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženca sta pripornika v isti kazenski zadevi in sta obtožena storitve istovrstnih kaznivih dejanj v sostorilstvu. Obtoženi A. A. je tudi specialni povratnik, saj je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 19373/2017 z dne 4. 9. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 22. 1. 2019, pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Možnost škodljivih medsebojnih vplivov soobdolženih pripornikov ter pripornikov povratnikov na druge pripornike je predvidel že zakonodajalec (drugi odstavek 212. člena ZKP), v konkretni zadevi pa jo zlasti v smeri možnega škodljivega vplivanja obtoženega A. A. na soobtoženo B. B.. dodatno utemeljuje tudi dinamika odnosa med obtožencema, kot jo je razbrati iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1, ki se očita obtožencema in je v tej fazi postopka izkazano na ravni utemeljenega suma. Kot v točki 6 obrazložitve pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, naj bi bil obtoženi A. A. tisti, ki je pri posameznih zavarovalnicah odločal o vrsti zavarovanja za svojo partnerko, soobtoženo B. B., in višini zavarovalne vsote, in naj bi soglašal s tem, da se za pridobitev premoženjske koristi njegova partnerka B. B. celo hudo telesno poškoduje, pri čemer je šlo za amputacijo leve roke, obtožena B. B. pa naj bi se bila pripravljena hudo telesno poškodovati za to, da bi sebi in bližnjim osebam - med drugim A. A. - pridobila veliko premoženjsko korist. 10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da omejitev medsebojnih obiskov soobtoženih v tej fazi kazenskega postopka še zmeraj predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v njuno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu URS in 8. členu EKČP, saj je sprejeta omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP). Komunikacija med obtožencema s tem ni v celoti onemogočena, saj jima je, kot izhaja iz spisovnih podatkov ter tudi pritožbenih navedb obtoženke, dovoljeno medsebojno dopisovanje. V zvezi z zatrjevanjem pritožnice, da bi se z obtoženim lahko medsebojno dogovarjala in vplivala drug na drugega tudi preko že obstoječega dopisovanja, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da možnost določenega vplivanja preko dopisovanja seveda ni izključena, vendar pa je v nobenem pogledu ne gre enačiti z možnostjo dogovarjanja in vplivanja preko ustne komunikacije, do katere prihaja ob osebnem stiku. Slednja ima namreč mnogo večjo sporočilno vrednost in intenzivnejši vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo (telesni gibi, mimika obraza, pogledi ipd.), predvsem pa omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika.

11. Ker po presoji pritožbenega sodišča zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ter ustavnih in konvencijskih pravic obtoženke niso podane in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba obtoženke ni utemeljena, pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

1 Četrti odstavek 213.b člena ZKP med drugim določa, da če tako zahtevajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen pripor, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca s pisnim sklepom odredi nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda. Preiskovalni sodnik lahko priporniku prepove pošiljanje ali sprejemanje pisem in drugih pošiljk ali vzpostavljanje stikov, ki so škodljivi za postopek, ne sme pa mu prepovedati, da bi poslal prošnjo ali pritožbo.