Jedro

Kolektivne pogodbe so splošni pravni akt s posebnim in mešanim pravnim značajem, saj imajo tako značaj pogodbe (obligacijski del, ki ureja medsebojne pravice in obveznosti strank kolektivne pogodbe) kot tudi pravne norme (normativni del kot podlaga za urejanje individualnih delovnih razmerij). Pritožnica ima sicer prav, da kolektivna pogodba nominalno ni predpis, saj ne gre za oblastni pravni akt, ki bi ga izdal državni zbor, vlada ali upravni organ, pač pa se stranke kolektivne pogodbe samostojno in svobodno odločijo za njihovo sklenitev in za oblikovanje njihove vsebine. Toda tudi kolektivna pogodba ima v normativnem delu (tudi glede določanja in izplačevanja plač) za tožnico enak zavezujoč učinek kot prisilni predpis. Zato je prvostopenjsko sodišče spremembo Kolektivne pogodbe pravilno štelo kot spremembo predpisa, ki neposredno vpliva na Pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.670,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka v roku 15 dni s tožnico skleniti aneks k Pogodbi št. C3330-17-5000112 o financiranju študijske dejavnosti v obdobju 2017 – 2020 z dne 3. 8. 2017 z naslednjo vsebino: "Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), Masarykova 16, Ljubljana, ki ga zastopa ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, ID za DDV: SI14246821 TRP01100-6300109972 pri Upravi za javna plačila in

Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: univerza), ki jo zastopa rektor prof. dr. Ivan Svetlik, ID za DDV: 54162513 TRR: 01100-603070119 pri Upravi za javna plačila skleneta

**_Aneks št. 1_** **_k Pogodbi št. C3330-17-5000112 o financiranju študijske dejavnosti v obdobju 2017 – 2020_**

1. člen V Pogodbi št. C3330-17-5000112 o financiranju študijske dejavnosti v obdobju 2017 – 2020 z dne 3. 8. 2017 se v 2. členu številka **170.276.074,91 EUR** nadomesti s številko **170.532.272,97 EUR**.

2. člen Ta aneks je sestavljen v petih (5) enakih izvodih, od katerih prejme ministrstvo 3 (tri) izvode, univerza pa dva (2) izvoda. Veljati začne z dnem podpisa obeh pogodbenih strank.

V Ljubljani, ____________ Univerza v Ljubljani V Ljubljani, ____________ Republika Slovenija", v nasprotnem primeru aneks nadomesti predmetna sodba (I. točka izreka).

Toženki je tudi naložilo, da mora v enakem roku tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 10.374,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 3. 8. 2017 sklenili Pogodbo št. C3330-17-5000112 o financiranju študijske dejavnosti v obdobju 2017 – 2020 (v nadaljevanju: Pogodba, A3, B3), s katero sta se med drugim dogovorili, da sredstva za financiranje študijske dejavnosti tožnice za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 znašajo 170.276.074,91 EUR (2. člen Pogodbe). Tožnica v tem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva sklenitev aneksa k Pogodbi, s katerim bi se pogodbeno dogovorjeni znesek financiranja študijske dejavnosti, ki ga mora za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 toženka izplačati tožnici, iz 170.276.074,91 EUR povišal na 170.532.272,97 EUR. Dne 29. 8. 2017 so bile v Uradnem listu RS objavljene Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba), ki jih je z reprezentativnimi sindikati zaradi odprave "plačnih anomalij" (povišanja plač zaposlenih v tej dejavnosti) sklenila toženka. Zaradi tega je imela tožnica za 256.198,06 EUR višje stroške dela, ki niso bili vsebovani v pogodbenem znesku sredstev za študijsko dejavnost za leto 2017. S podrednim tožbenim zahtevkom pa tožnica od toženke zahteva plačilo 256.198,06 EUR na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Tožnica je svoj primarni tožbeni zahtevek utemeljevala na 10. členu Pogodbe, v katerem sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da se v primeru sprememb predpisov, Proračuna RS oziroma programa dela ministrstva ali univerze, ki neposredno vplivajo na Pogodbo, določila Pogodbe ustrezno spremenijo s sklenitvijo aneksa k tej pogodbi. Srž obravnavanega spora je torej v presoji, ali sprememba plač v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja predstavlja takšno spremembo predpisa, proračuna oziroma programa dela tožnice ali toženke, da toženko na tej podlagi zavezuje k sklenitvi ustreznega aneksa k Pogodbi, ki bi nato tožnici dal ustrezno podlago za izplačilo navedenega zneska.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da plače zaposlenih predstavljajo enega od zakonitih namenov, za katerega visokošolski zavodi porabijo sredstva za študijsko dejavnost. Zato je tožnica dolžna svojim zaposlenim skladno s 3. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) plače določati in izplačevati po tem zakonu, vsaka sprememba plač v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja pa neposredno vpliva na višino sredstev za študijsko dejavnost, posledično pa tudi na višino pogodbeno opredeljenih sredstev temeljnega stebra financiranja (v nadaljevanju: TSF). To pomeni, da spremembe Kolektivne pogodbe predstavljajo takšno spremembo predpisa, ki neposredno vpliva na Pogodbo. Ker je tožnica zadostno pojasnila tudi višino tožbenega zahtevka, in sicer kot razliko v višini plač zaposlenih po spremembi Kolektivne pogodbe, kar je izkazala s seznamom zaposlenih po članicah tožnice in z navedbami razlik v višini mesečnih plač po zaposlenih za obravnavano obdobje, je primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Pritožnica se z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča ne strinja. V pritožbi navaja, da skladno z določili Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZVis) višina plač zaposlenih pri tožnici ni dejavnik, ki bi vplival na določanje višine sredstev za študijsko dejavnost, pač pa se ta sredstva določijo glede na višino proračunskih sredstev oziroma glede na merila, določena v ZVis in Uredbi o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uradni list RS, št. 35/17, v nadaljevanju: Uredba). Glede na formulacijo 10. člena Pogodbe naj bi na višino dodeljenih sredstev za študijsko dejavnost lahko vplival le spremenjen ZVis tako, da bi ta določil drugačna merila za določitev sredstev za študijsko dejavnost, ali pa sprememba proračuna. Tudi drugi državni organi pridobivajo sredstva za delovanje zgolj na podlagi predloženih finančnih načrtov. Toženka v pritožbi poudarja, da niti Kolektivna pogodba niti ZSPJS ne vsebujeta meril, ki bi vplivala na določitev sredstev za študijsko dejavnost, zato Kolektivna pogodba ne predstavlja predpisa, ki bi v smislu 10. člena Pogodbe vplival na višino sredstev, ki jih mora toženka zagotavljati tožnici za izvajanje njene študijske dejavnosti.

8. Zgornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje določilo 10. člena Pogodbe pravilno uporabilo. To določilo se dobesedno glasi: "Pogodbeni stranki soglašata, da je izpolnitev te pogodbe povezana s proračunskimi zmogljivostmi ministrstva. Če se spremenijo predpisi, proračun Republike Slovenije oziroma program dela ministrstva ali univerze, ki neposredno vplivajo na to pogodbo, pogodbeni stranki soglašata, da se ustrezno spremenijo določila te pogodbe z aneksom k tej pogodbi". Iz citiranega določila po presoji pritožbenega sodišča jasno izhaja, da se upoštevajo takšne spremembe, ki imajo neposreden vpliv na Pogodbo in ki lahko nastanejo tako na strani toženke kot tožnice. Dejstvo, da se višina plač zaposlenih v visokošolskih zavodih ne upošteva kot kriterij za določitev obsega sredstev financiranja za študijsko dejavnost, na drugačno presojo ne vpliva. Da je temu tako, izhaja tudi iz namena zakonske ureditve financiranja visokošolskih zavodov, kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v 11. točki te obrazložitve.

9. Najprej je potrebno pojasniti ureditev financiranja študijske dejavnosti. V skladu z določilom prvega odstavka 72.a člena ZVis se iz proračuna RS financira tudi študijska dejavnost rednega študija za prvo in drugo stopnjo javnih visokošolskih zavodov. Študijska dejavnost je pedagoška in z njo povezana znanstvenoraziskovalna, umetniška in strokovna dejavnost, knjižnična, informacijska, organizacijska, upravna in druga infrastrukturna dejavnost (prvi odstavek 72.b člena ZVis). Struktura proračunskega financiranja študijske dejavnosti je sestavljena na dveh stebrih: sredstva za temeljni steber financiranja (v nadaljevanju: TSF) in razvojni steber financiranja (v nadaljevanju: RSF), ki se kot skupna sredstva za zavode (integralno financiranje) zagotovijo v državnem proračunu (drugi odstavek 72.b člena ZVis). TSF sredstva zavoda tekočega leta so vsota fiksnega dela TSF sredstev zavoda in variabilnega dela TSF sredstev zavoda (v nadaljevanju: v-TSF-Z), pri čemer se v prvem in tretjem letu pogodbenega obdobja v-TSF-Z sredstva določijo ob upoštevanju vrednosti kazalnikov študijske, raziskovalno-razvojne in umetniške dejavnosti (glede podrobne vrednosti kazalnikov za izračun sredstev TSF glej 72.e člen ZVis in 12.a – 12.d člen Uredbe). Javni visokošolski zavodi lahko sredstva za študijsko dejavnost namenijo za plače in druge izdatke za zaposlene, prispevke delodajalca za socialno varnost, izdatke za blago in storitve in plačila obresti in odplačila kreditov, če je bilo posojilo najeto za financiranje stroškov izvajanja študijske dejavnosti (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

10. Namen takšne zakonske ureditve je bil vzpostavitev predvidljivega in stabilnega sistema financiranja visokega šolstva: da se skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-156-08-16 z dne 14. 4. 2011 odpravi nestabilnost in nepredvidljivost proračunskega financiranja visokega šolstva, ker bi sicer bila ogrožena ustavno zagotovljena avtonomija državnih univerz in visokošolskih zavodov1. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora biti način financiranja v zakonu urejen tako, da državne univerze in državne visoke šole že na podlagi zakona lahko predvidijo obseg finančnih sredstev, ki jih lahko pridobijo. Le na tak način sta jim lahko zagotovljeni finančna stabilnost in varnost2. To pomeni, da lahko zavodi vnaprej načrtujejo tudi, kolikšen del pridobljenih sredstev za študijsko dejavnost bodo namenili plačam za zaposlene, kolikšen del proračunskih sredstev pa bodo namenili za ostale stroške. To hkrati pomeni, da v primeru, ko po sklenitvi pogodbe o financiranju študijske dejavnosti pride do povečanja plač zaposlenih na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, visokošolskim zavodom ni zagotovljena predvidljivost finančnega načrtovanja porabe proračunskih sredstev, ki jo zasleduje opisana ureditev. Iz navedenega zato sledi, da bi v obravnavanem primeru nezagotovitev finančnih sredstev za stroške dela, katerih tožnica pred sklenitvijo Pogodbe ni mogla predvideti (četudi je na podlagi zakona lahko vnaprej predvidela obseg zagotovljenih finančnih sredstev za študijsko dejavnost), pomenilo poseg v tožničino finančno stabilnost oziroma v predvidljivost njenega financiranja. Če namreč po sklenitvi pogodbe o financiranju študijske dejavnosti pride do zvišanja stroškov dela zaposlenih v visokošolskem zavodu (na kar visokošolski zavod ni mogel vplivati), potem tudi možnost vnaprejšnjega izračuna višine finančnih sredstev, do katerih je upravičen, visokošolskemu zavodu sama po sebi še ne zagotavlja finančne stabilnosti in varnosti.

11. Pritožbeno razlogovanje, da bi financiranje spornega povečanja plač zaposlenih v visokošolskih zavodih pomenilo poseg v tožničino ustavno pravico do avtonomije, ni utemeljeno. Pravica do avtonomije pomeni pravico do odločanja v lastnih zadevah. Finančna avtonomija torej obsega pravico visokošolskih zavodov, da se lahko sami odločajo, za katerega od zakonitih namenov bodo porabili s strani toženke zagotovljena finančna sredstva. Financiranje povečanih stroškov dela visokošolskih zavodov iz državnega proračuna pa na njihovo pravico do upravljanja pridobljenih finančnih sredstev v ničemer ne bi vplivalo.

12. Glede na obrazloženo, tudi ob upoštevanju določil ZVis in Uredbe, določila 10. člena Pogodbe ni mogoče razlagati na tak način, da bi lahko spremembo predpisa, ki bi neposredno vplivala na višino dodeljenih sredstev za študijsko dejavnost, predstavljale samo spremembe tistih meril iz ZVis in Uredbe, na podlagi katerih se določi obseg sredstev za financiranje študijske dejavnosti. Čeprav višina plač zaposlenih v visokošolskih zavodih ni eden izmed kazalcev, na podlagi katerega se določajo TSF sredstva zavoda, to ne pomeni, da visokošolski zavodi pri načrtovanju svojih strateških in dolgoročnih ciljev ter ciljnih in izhodiščnih vrednosti ciljev, ne upoštevajo predvidenih stroškov dela, ki jih bodo imeli in glede na to prilagodijo ciljne in izhodiščne vrednosti pri pogajanjih ob sklenitvi pogodbe o financiranju študijske dejavnosti3. Zato četudi višina proračunskih sredstev, namenjenih za financiranje študijske dejavnosti, ni tista sestavina pogodbe o financiranju študijske dejavnosti, ki je predmet pogajanj, je povišanje plač zaposlenih v visokošolskih zavodih vsekakor dejavnik, ki v smislu 10. člena Pogodbe neposredno vpliva na pogodbo o financiranju študijske dejavnosti.

13. Toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da Kolektivna pogodba ne predstavlja predpisa, zaradi česar naj tožnica tožbenega zahtevka ne bi mogla utemeljiti na 10. členu Pogodbe. Kolektivne pogodbe so splošni pravni akt s posebnim in mešanim pravnim značajem, saj imajo tako značaj pogodbe (obligacijski del, ki ureja medsebojne pravice in obveznosti strank kolektivne pogodbe) kot tudi pravne norme (normativni del kot podlaga za urejanje individualnih delovnih razmerij). Pritožnica ima sicer prav, da kolektivna pogodba nominalno ni predpis, saj ne gre za oblastni pravni akt, ki bi ga izdal državni zbor, vlada ali upravni organ, pač pa se stranke kolektivne pogodbe samostojno in svobodno odločijo za njihovo sklenitev in za oblikovanje njihove vsebine. Toda tudi kolektivna pogodba ima v normativnem delu (tudi glede določanja in izplačevanja plač) za tožnico enak zavezujoč učinek kot prisilni predpis4. Zato je prvostopenjsko sodišče spremembo Kolektivne pogodbe pravilno štelo kot spremembo predpisa, ki neposredno vpliva na Pogodbo.

14. Za takšno presojo v ničemer ni relevantno dejstvo, da ustavno sodišče ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti kolektivnih pogodb, kot to izpostavlja pritožnica5, zato toženka s sklicevanjem na ustavnosodno prakso v zadevah U-I-220/94, U-I-53/11 in U-I-75/97 ne more uspeti. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je ne glede na (ne)izpolnjevanje formalnih pogojev, treba šteti za predpis akt, v katerem so vsebovane splošne in abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, ali če bi te norme navzven povzročale pravne učinke6. Kot rečeno, takšen primer v normativnem delu predstavlja tudi Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja, saj v navedenem delu kot splošni pravni akt vsebuje individualne pravice in obveznosti posameznega delavca.

15. Pri presoji pogojev iz 10. člena Pogodbe je potrebno upoštevati tudi postopek razpolaganja s proračunskimi sredstvi za plače, kot je urejen v Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (v nadaljevanju: ZIPRS1718). V skladu z določilom 60. člena ZIPRS1718 morajo neposredni in posredni uporabniki izvajati politiko zaposlovanja, sistemiziranja delovnih mest in razporejanja zaposlenih na delovna mesta tako, da s prevzemanjem obveznosti, ki ne pomenijo izvrševanja obveznosti do zaposlenih, kot jih določajo predpisi ali kolektivne pogodbe, ne ustvarjajo primanjkljajev sredstev za stroške dela, to je na postavkah, ki vsebujejo plačne konte. V prvem odstavku 61. člena ZIPRS1718 je nadalje določeno, da morajo predlagatelji finančnih načrtov proračuna države izvajati naloge iz svoje pristojnosti na način, da ne prekoračijo obsega sredstev stroškov dela, določenega v sprejetih finančnih načrtih (razen kadar gre za prerazporeditev stroškov dela med finančnimi načrti v okviru istega predlagatelja finančnega načrta ali kadar je sprememba posledica prerazporeditve javnega uslužbenca v drug organ ali kadar ta zakon določa drugače). Predstojnik neposrednega uporabnika proračuna države mora posrednim uporabnikom proračuna iz svoje pristojnosti posredovati izhodišča za pripravo finančnih načrtov posrednih uporabnikov v 15 dneh po objavi tega zakona v Uradnem listu Republike Slovenije. Izhodišča za pripravo finančnih načrtov posrednih uporabnikov, ki se pretežno financirajo iz proračuna države, morajo biti usklajena s pretežnim financerjem posrednega uporabnika in z ministrstvom. V primeru spremembe obsega sredstev tekočih transferov v finančnem načrtu neposrednega uporabnika proračuna mora predstojnik neposrednega uporabnika proračuna države ali občine, v 15 dneh od spremembe obsega sredstev tekočih transferov v finančnem načrtu neposrednega uporabnika proračuna, posrednemu uporabniku proračuna posredovati nova izhodišča (drugi in tretji odstavek istega člena ZIPRS1718). Predstojnik posrednega uporabnika proračuna mora nato svoj finančni načrt oziroma spremembe finančnega načrta pripraviti skladno z izhodišči iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena. Drugi odstavek 63. člena ZIPRS1718 določa, da morajo posredni uporabniki proračuna države ob sprejetju programa dela in finančnega načrta sprejeti tudi kadrovski načrt, kot prilogo finančnega načrta, ki mora biti usklajen s finančnim načrtom in pripraviti kadrovske načrte tako, da se število zaposlenih prikaže po virih financiranja.

16. V 51. členu Uredbe je nadalje določeno, da morata biti letni program dela, ki ga sestavljata program dela in finančni načrt, pripravljena v skladu s finančnimi predpisi in navodili ministrstva (51. člen Uredbe). Iz Navodil za pripravo letnega programa dela za leto 2017 oziroma izhodišča za pripravo finančnega in kadrovskega načrta za leto 2017 (A12) izhaja, da je potrebno pri pripravi letnega programa dela za leto 2017 upoštevati vse veljavne predpise. Finančni načrt mora vsebovati vse predvidene prihodke in odhodke. Pripravljen mora biti ob upoštevanju enakih izhodišč, kot so veljala za državni proračun, z upoštevanjem veljavnih predpisov, pogodb, sklepov, navodil in pojasnil, iz katerih so razvidna izhodišča za finančni načrt za leto 2017. Med predpisi, pogodbami, sklepi, navodili in pojasnili, ki jih je potrebno upoštevati, je v navodilih navedena tudi Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji.

17. V konkretnem primeru ne more biti dvoma, da je s sprejetjem Kolektivne pogodbe, v kateri so se stranke kolektivnega pogajanja dogovorile za povišanje plač zaposlenih v dejavnosti vzgoje in izobraževanja, prišlo tudi do spremembe programa dela tožnice, saj ta vsebuje tudi kadrovski načrt, v katerem mora biti navedeno število zaposlenih, ki se financirajo iz državnega proračuna. Pri navajanju predvidenih odhodkov glede plač zaposlenih v finančnem načrtu se morajo upoštevati veljavni predpisi in kolektivne pogodbe, zato povišanje plač zaposlenih s Kolektivno pogodbo predstavlja tudi spremembo programa dela toženke. Ker povišanje plač zaposlenih pri tožnici ob nespremenjenem obsegu študijske dejavnosti zahteva dodatna sredstva financiranja študijske dejavnosti, gre nedvomno za spremembo programa dela, ki neposredno vpliva na Pogodbo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča v 10. členu Pogodbe podana podlaga za tožbeni zahtevek tudi zaradi opisane spremembe programa dela toženke, ki neposredno vpliva na Pogodbo.

18. Pritožnica tudi razloge sodišča prve stopnje glede utemeljenosti višine zahtevka izpodbija zgolj z argumentom, da se višina sredstev za študijsko dejavnost lahko določi le na podlagi meril v ZVis in Uredbi, s čimer pa, kot je bilo obrazloženo, ne more uspeti.

19. Pritožbene navedbe o tem, da sprememba Kolektivne pogodbe ne more vplivati niti na financiranje raziskovalne dejavnosti toženke, za odločitev v obravnavanem primeru niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredeljevalo. Toženka v pritožbi ni pojasnila, v čem naj prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ne bi razlikovalo pravilno razmerja med tožnico kot delodajalcem in njenimi zaposlenimi ter na drugi strani med tožnico in toženko, zato se pritožbeno sodišče tudi do teh navedb ni moglo vsebinsko opredeliti.

20. Pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi neizvedbe pripravljalnega naroka ter opustitve izvedbe programa vodenja postopka. S tem naj bi bilo kršeno razpravno načelo, strankama pa odvzeta možnost ustrezne priprave na glavno obravnavo.

21. Tudi takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 12. 2019 namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo sklep, da se opravi pripravljalni narok kot tudi program vodenja postopka. V zapisniku je tudi navedeno, da so sodišče in pravdni stranki v okviru pripravljalnega naroka v skladu z določbo 279.c člena ZPP razpravljali o pravnih in dejanskih vidikih spora. Tudi sicer pa je toženka z uveljavljanjem takšnega ugovora prepozna. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Toženka bi ugovor zoper vodenje postopka lahko podala že na naroku dne 5. 12. 2019. Ker tega ni storila, niti ni navedla utemeljenega razloga zakaj tega ni mogla storiti, njenih pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati.

22. Ne drži pritožbena navedba, da ni mogoče za nazaj določiti novega zneska za študijsko dejavnost za leto, ki se je že izteklo. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala tožnica, ni izvršljiv oziroma "uresničljiv". V skladu s prvim odstavkom 35. člena ZIPRS2223 se obveznosti na podlagi pravnomočnih sodnih ali dokončnih upravnih odločb in poravnav plačujejo v breme sredstev neposrednega ali posrednega uporabnika, v pristojnost katerega spada zadeva, ki je predmet odločbe ali poravnave ali v breme neposrednega ali posrednega uporabnika, ki ima v ta namen v svojem finančnem načrtu zagotovljene pravice porabe. Če je med izvajanjem proračuna izdana sodna ali upravna odločba oziroma sklenjena poravnava, ki nalaga plačilo obveznosti, za katere v proračunu niso zagotovljene pravice porabe, se za plačilo teh obveznosti lahko odpre nova proračunska vrstica, na katero se v skladu s predpisanimi postopki prerazporedijo pravice porabe neposrednega uporabnika. To pomeni, da tožnica na podlagi aneksa k Pogodbi ne bo mogla več doseči izplačila zahtevanega zneska iz državnega proračuna za leto 2017, lahko pa bo zahtevala izplačilo iz proračuna za tekoče leto. Čeprav sta se pravdni stranki v 2. členu Pogodbe dogovorili za izplačilo sredstev za financiranje študijske dejavnosti iz proračuna RS za leto 2017, se toženka tej obveznosti ne bo mogla izogniti z ugovorom, da izplačilo sredstev iz proračuna za leto 2017 ni več mogoče. Iz 2. člena Pogodbe jasno izhaja obveznost ministrstva, da mora toženki zagotoviti finančna sredstva za študijsko dejavnost za leto 2017. Ob upoštevanju pravil o izvrševanju proračunskih sredstev pa bo toženka morala tožnici ta finančna sredstva izplačati iz proračuna za tekoče leto.

23. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve7, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

24. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

25. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 2.250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 32,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse skupaj znaša 1.369,50 EUR. Vrednost odvetniške točke znaša 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 301,29 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnice znašajo 1.670,79 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Glej Poročevalec državnega zbora z dne 31. 5. 2016, št. 1220, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZViS-K), EPA 1288-VII. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-156-08-16 z dne 14. 4. 2011, točka 43. 3 Skladno s tretjim odstavkom 72.g člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZVis so predmet pogajanj pri sklepanju pogodbe o financiranju študijske dejavnosti tudi strateški in dolgoročni cilji visokošolskega zavoda, ukrepi za njihovo dosego, ciljne in izhodiščne vrednosti in kazalci, s katerimi se spremlja doseganje ciljnih vrednosti. 4 V skladu z določilom drugega in tretjega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju se plača določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi, odločbi oziroma sklepu določi pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, višino posameznih elementov plače na dan sklenitve pogodbe, izdaje sklepa oziroma odločbe in usklajevanja plače. V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. 5 V skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih so za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-244/08-14. 6 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča U-I-411/98 in U-I-126/05. 7 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).