Jedro

Prevzem dolga je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, s katero se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Namen pogodbenih strank je doseči popolno zamenjavo dolžnika. Prevzemnik naj ne odgovarja poleg dolžnika, ampak stopa na njegovo mesto tako, da je stari dolžnik prost svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 214,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69947/2016 z dne 06. 07. 2016 ostane v veljavi v celoti v I. in III. točki izreka (I. točka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.564,09 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano odločitev v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške postopka po pritožbi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje v svoji skopi obrazložitvi omenilo le en del izpovedbe priče N. D. (tj. da je g. M. dobil avans od g. A., ostalo pa se mu je zavezal plačati sam) in da se do preostanka njegove izpovedbe ni opredelilo ter da te tudi ni tehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Do zaključka, da tožeča stranka o prevzemu dolga ni bila obveščena oziroma da v prevzem dolga ni privolila, je prvostopenjsko sodišče tako prišlo kljub (po njenem mnenju) verodostojni in prepričljivi izpovedbi priče D., da vtoževani znesek dejansko dolguje on, da je tožnik vedel, da je dolžnik on (tj. D.) in da je tožnik izstavil račun toženi stranki, ker je glede na dobro stoječe podjetje toženca verjetno domneval, da bo dobil plačilo prej. Sodišče prve stopnje po navedbah pritožnice tudi ni pojasnilo, zakaj verjame tožeči stranki, da v poslu z D. ni sodelovala in zakaj ne verjame slednjemu, da je s pravdnima strankama sklenil tripartitni ustni dogovor.

7. S takšnimi pritožbenimi navedbami tožena stranka upoštevaje obrazložitev iz 5. točke te sodbe ne more uspeti. Pritožnica se sicer ob tem izrecno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1, vendar pa prek citiranih trditev v bistvu uveljavlja v tem postopku nedovoljen pritožbeni razlog. V sporu majhne vrednosti od pritožbenega sodišča namreč ne more zahtevati presoje dokazne ocene sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev in ugotovitve, da je v izpodbijani sodbi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prav tako se v tem pritožbenem postopku pritožnica ne more uspešno sklicevati na kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (v smislu, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni bila vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pritožnica med drugim uveljavlja prek zatrjevanja, da sodišče prve stopnje izpovedi priče D. ni tehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, pri čemer pa ne navede, s katerimi). Slednja predstavlja namreč bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tj. kršitev, ki je v postopku v sporu majhne vrednosti kot pritožbeni razlog prav tako izključena.

8. Kljub predhodno obrazloženemu pa pritožbeno sodišče toženi stranki odgovarja sledeče. Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo le predhodno citirani del D. izpovedbe in da dokaza z zaslišanjem omenjene priče ni presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Prvostopenjsko sodišče se je na izpovedbo priče N. D. v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na več mestih (prim. tretji odstavek na 5. strani in drugi odstavek na 6. strani), ter tudi upoštevaje slednjo pojasnilo, da je šlo za odnos med toženo stranko in g. D. in da tožena stranka ni uspela prepričljivo izkazati, da bi g. D. res prevzel njen dolg. Pri tem je še obrazložilo, zakaj verjame izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in zakaj drugačne odločitve v obravnavanem primeru tožena stranka ne more doseči niti na podlagi predloženih listinskih dokazov (B 2 in B 3).

9. Prevzem dolga je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, s katero se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Namen pogodbenih strank je doseči popolno zamenjavo dolžnika. Prevzemnik naj ne odgovarja poleg dolžnika, ampak stopa na njegovo mesto tako, da je stari dolžnik prost svoje obveznosti.2

10. Ker ima prevzem dolga za posledico spremembo dolžnika v obstoječem obligacijskem razmerju, je razumljivo, da se s tem posega v upnikove interese. Upniku ni vseeno, kdo je dolžnik, saj je izpolnitev obveznosti odvisna tudi od osebnih lastnosti. To ne velja le za obveznosti, pri katerih so osebne lastnosti bistven pogoj obveznosti. Tudi pri obveznostih, ki jih lahko izpolni kdo drug, je za upnika pomembno, da zaupa dolžniku, da bo opravil izpolnitev. Ilustrativen primer so denarne obveznosti, kjer je plačilna sposobnost, v praksi izražena z boniteto dolžnika, lahko eden bistvenih razlogov, da je upnik stopil v pravno razmerje. Varstvo upnikovega interesa se zagotavlja z zahtevo, da je pogoj za nastop pravnih posledic prevzema dolga privolitev upnika v spremembo dolžnika. Na ta način o spremembi dolžnika odloča upnik, ki se lahko postavi v položaj nastanka obveznosti in presoja, ali njegovim pričakovanjem ustreza tudi prevzemnik kot dolžnik.3

11. Institut prevzema dolga (v smislu ugovora, da tožena stranka ni dolžna poravnati vtoževane obveznosti) je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo tudi v trditveni podlagi tožene stranke. Kot je pojasnilo, je tožena stranka namreč trdila, da je bil med pravdnima strankama in g. N. D. sklenjen jasni dogovor, da tožena stranka račun4 plača do višine 2.000,00 EUR, presežek v znesku 3.080,00 EUR pa N. D., da je bil navedeni dogovor sklenjen ustno in potrjen med vsemi tremi osebami (kar je tožeča stranka v vlogi z dne 1. 2. 2017 prerekala in navedla, da nikdar ni sklenila dogovora z g. N. D. glede presežka v znesku 3.080,00 EUR in da zato navedenega zneska tudi ne terja od njega, pač pa od toženca) ter da je glede na dogovor dolžnik D. in ne tožena stranka. Pri tem je navedla, da dejstvo, da je bil zatrjevani ustni dogovor resnično sklenjen, izhaja iz vsebine dopisa tožene stranke z dne 22. 2. 2016 (v katerem je poziv tožeči stranki, da naj skladno z dogovorom račun v višini 3.080,00 EUR izstavi g. D.; prim. navedbe v vlogi z dne 17. 1. 2017).

12. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugovore tožene stranke nepravilno ocenilo z vidika določb o prevzemu dolga, ker tožena stranka sploh ni zatrjevala, da je prišlo do prevzema dolga, ampak da dolg ne obstaja zaradi tripartitnega dogovora med pravdnima strankama in N. D., na podlagi katerega je bilo usklajeno, da bo presežek nad 2.000,00 EUR tožeči stranki poplačal D., ki je na podlagi tega dogovora tudi postal dolžnik, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na podano trditveno podlago pravilno uporabilo materialno pravo5. Institut prevzema dolga ustreza dogovoru, kot ga zatrjuje tožena stranka. Uporabljena zakonska norma je pravilna ne glede na to, da tožena stranka v svojih navedbah ni uporabila izraza „prevzem dolga“.

13. Za prevzem dolga oziroma za opisano spremembo dolžnika je (med drugim) potrebna privolitev upnika. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju pravilno kot ključno ugotavljalo, ali se je tožeča stranka s to spremembo (tj. spremembo dolžnika) strinjala.6 O tem, da je obstajal dogovor med toženo stranko in g. D. - kot pravilno povzema pritožnica - pa sodišče prve stopnje ni dvomilo. Ker se izpodbijana sodba do obojega opredeli, o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih7 torej ni mogoče govoriti. Pri tem pa pritožnica tudi zmotno navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni moglo odločiti, ali tožnik v prevzem dolga ni privolil ali o prevzemu dolga ni bil obveščen. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da je temeljni učinek pogodbe o prevzemu dolga v tem, da na mesto dotedanjega dolžnika, ki postane prost obveznosti, stopi nov dolžnik in da mora prav v ta učinek pogodbe privoliti upnik. Kot bistveno je torej pravilno štelo privolitev upnika v spremembo dolžnika, a glede na izveden dokazni postopek ugotovilo, da je tožena stranka ni uspela prepričljivo izkazati. Ker v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni dopusten, s pritožbenim povzemanjem izpovedi priče D. (da vtoževani znesek dejansko dolguje on in da je tožnik vedel, da je dolžnik on, da je tožnik izstavil račun toženi stranki, ker je glede na dobro stoječe podjetje toženca verjetno domneval, da bo dobil plačilo prej ter da je navedel točno lokacijo dogovora med njim), pa tožena stranka takšne ugotovitve ne more ovreči. Zgolj zaradi vedenja tožnika tudi sicer ne bi bila uspešna.

14. Kot že omenjeno, po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni uspela izkazati privolitve tožeče stranke v spremembo dolžnika. Pri tem je tudi pojasnilo, zakaj verjame tožeči stranki oziroma zakaj na podlagi izpovedbe priče D. ocenjuje, da je šlo „zgolj“ za odnos med njim in toženo stranko ter obrazložilo, kateri so razlogi, zaradi katerih ne dvomi, da je dolžnik tožena stranka in ne D. Nasprotujoče si trditve pravdnih strank (o tripartitnem dogovoru, ki ga je zatrjevala tožena stranka, po drugi strani pa o tem, da takšnega dogovora ni bilo, kar je zatrjevala tožeča stranka) in izpoved priče D. je ocenilo tudi z vidika dejstva, da kljub tekom tega postopka izstavljenemu računu priči D. in njeni obljubi, da bo le-tega plačala, tega ni storila. Poleg tega je - v nasprotju s pritožbenimi trditvami - pojasnilo, zakaj o privolitvi upnika v tem primeru ni mogoče sklepati niti na podlagi predloženih listinskih dokazov, tj. dopisa z dne 22. 2. 2016 (B 2), in računa z dne 1. 2. 2016 (B 3), ki ga je predložila tožena stranka in ki vsebuje navedbo „potrjeno 2.000,00 EUR, storno 3.080,00 EUR“.

15. Izkaže se torej, da ni res kar trdi pritožnica, in sicer da sodišče prve stopnje za svoje zaključke ni podalo argumentiranih razlogov. Obrazložilo je, na podlagi česa sklepa, da privolitve tožeče stranke v prevzem dolga ni bilo. Prav tako je obrazložilo svoj sklep o verodostojnosti zakonitega zastopnika tožeče stranke (povzeti v tretjem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je izpovedbo M., da z D. ni želel sodelovati, saj je znano, da je neplačnik, ocenilo kot verodostojno, ker je tožeča stranka tekom postopka D. v smeri mirne rešitve spora8 izstavila račun v vtoževanem znesku in je sodišče prve stopnje na naroku dne 15. 1. 2018 opravilo telefonski klic, v katerem je v navzočnosti obeh pravdnih strank N. D. obljubil, da bo račun plačan, pa tega ni storil. Da ni jasno, po kakšni logični razlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je vtoževani račun dolžna plačati tožena stranka, je po vsem obrazloženem torej neutemeljena pritožbena trditev. Ker se na podlagi izvedenega dokaznega postopka niso potrdile navedbe tožene stranke o tripartitnem dogovoru oziroma strinjanju tožeče stranke o tem, da dolg v vtoževani višini prevzame N. D., je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Drugačne odločitve z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja (kar predstavlja glavnino pritožbenih navedb - pritožnica del pritožbe celo sama naslovi kot dejansko stanje) tožena stranka v tem pritožbenem postopku ne more doseči (prvi odstavek 458. člena ZPP). Na tovrstne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo. Na tem mestu pa pritožnici še enkrat izrecno pojasnjuje, da le-ta zmotno meni, da je za spremembo dolžnika v tem postopku bistven dogovor med D. in tožene stranke ter vedenje tožeče stranke o takšnem dogovoru.

16. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni delno pa neupoštevni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka po pritožbi, in sicer v znesku 1.343,26 EUR. Ti so odmerjeni skladno s specificiranim stroškovnikom in zajemajo nagrado za odgovor po tar. št. 21/1 (375 točk) in materialne stroške v višini 2 %, kar je oboje povečano še za 22 % DDV. Stroškov posveta pritožbeno sodišče pritožnici ni priznalo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,29 EUR povrniti v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ki predstavljajo dopusten pritožbeni razlog. 2 dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik, splošni del, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 610. 3 Prav tam. 4 Tj. vtoževani račun št. 1/2016, ki ga je tožeča stranka toženi stranki izstavila za opravljena krovsko kleparska dela. 5 Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik - prvi odstavek 427. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. 6 Navedbe iz pritožbe glede vedenja tožnika o tem so torej nerelevantne. 7 S čimer tožena stranka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 8 Pri čeme je pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2017 povedal, da v kolikor do plačila ne bi prišlo, samo dejstvo prefakturiranja na to pravdo nima nobenega vpliva.