Jedro

Stranka v upravnem sporu mora, ob upoštevanju, da odločanje sodišča prve stopnje na nejavni seji ni odločanje brez poprejšnjega obravnavanja iz 3. odstavka 163. člena ZPP, zahtevati povrnitev stroškov postopka v odgovoru na tožbo oziroma v drugi vlogi in te stroške določno opredeliti v smislu 2. odstavka 163. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 23. člena ZUS zavrnilo zahtevek stranke z interesom (prizadete stranke) za povrnitev stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje ob primerni uporabi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede na to, da tožeča stranka predloga za povrnitev stroškov ni specificirala po vsebini in višini, njen zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka zavrnilo.

Prizadeta stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 1. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških tako spremeni, da toženi stranki naloži v plačilo vse stroške zastopanja v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Navaja določbe 23. člena ZUS in določbe 3. odstavka 163. člena ZPP ter 7. odstavka 163. člena ZPP, saj meni, da je sodišče prve stopnje izdalo odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, kar je povzročilo konec postopka brez glavne obravnave. Zato mora biti po določbi 7. odstavka 163. člena ZPP prizadeti stranki omogočeno predlagati povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sodbe oziroma sklepa. Pritožbi je tudi priložila specificiran predlog za odmero in priznanje stroškov postopka. O teh stroških mora odločiti sodišče s posebnim sklepom.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 163. člena ZPP sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi po določbi 2. odstavka 163. člena ZPP opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati po določbi 3. odstavka 163. člena ZPP najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno citiralo določb 163. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 (pred uveljavitvijo ZUS-1 pa po določbi 14. člena ZUS) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, pa je po presoji pritožbenega sodišča iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka zaradi tega, ker prizadeta stranka v zahtevi za povrnitev stroškov v njenem odgovoru na tožbo teh ni opredeljeno navedla in jih specificirala (2. odstavek 163. člena ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje imelo na podlagi določbe 2. odstavka 50. člena ZUS zakonsko podlago za odločanje na seji. Odločanje na nejavni seji pa ni odločanje brez poprejšnjega obravnavanja iz 2. dela 3. odstavka 163. člena ZPP oziroma v obravnavanem primeru ne gre za enega od primerov iz 7. odstavka 163. člena ZPP, kot to zmotno meni prizadeta stranka. Zato bi morala prizadeta stranka ob upoštevanju določbe 2. odstavka 50. člena ZUS ob predlogu za povrnitev stroškov postopka v odgovora na tožbo te stroške tudi določno opredeliti v smislu 2. odstavka 163. člena ZPP. Sodišče namreč prizna stranki v okviru pravdnih stroškov izdatke, ki so ji nastali, ker je stranko v postopku zastopal odvetnik tudi, če v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov ne navede denarnega zneska teh izdatkov, vendar pa mora specificirati vsaj opravljena odvetnikova dejanja in število točk, s katerimi je po tarifi za storitve pravne pomoči ovrednoteno odvetnikovo delo. Sodna praksa je o tem vprašanju zavzelo stališče že pred časom in je vseskozi skladna (glej načelno pravno mnenje VS RS z dne 24.6.1991, Poročilo VS RS, št. 1/91). Ker prizadeta stranka svojega predloga ni opredelila v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena ZPP, je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in oprta na zakon.

Pritožbeno sodišče je pritožbo prizadete stranke zavrnilo na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.