Jedro

Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi.

Pravilna je presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sodno razveže delovno razmerje med strankama in se tožniku določi primerno denarno povračilo ter da je dolžna toženka povrniti tožniku pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje selektivno in nekritično sledilo subjektivni izpovedi prokurista toženke in disponenta ter se ni opredelilo do številnih nasprotnih dokazov in navedb tožnika. Dokazne ocene ni utemeljilo, kar nasprotuje 8. členu ZPP. Neobrazložena oziroma navidezna dokazna ocena pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebna konkretizacija očitkov pri odpovedi zaradi neuspešnega poskusnega dela. Odpoved ne vsebuje konkretiziranih dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, katere naloge ni opravil tožnik ter na kakšen način je bilo ocenjeno poskusno delo. Pavšalna utemeljitev odpovedi ne zadosti zakonski zahtevi po obrazloženosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prokurista toženke in disponenta ugotovilo samovoljna dejanja tožnika, ki niso predmet odpovedi. S tem je kršilo načelo vezanosti na odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnika, da je servisna služba opravila menjavo pnevmatike po tem, ko je zavarovala tovorno vozilo od zadaj s servisnim vozilom, tega zavarovanja pa sam ni mogel zagotoviti. Tožnik je utemeljeno odklonil menjavo pnevmatike, saj mu je ob odsotnosti ustreznega varnostnega zavarovanja tovornega vozila grozila neposredna nevarnost za življenje. Navedeno potrjuje časopisni članek, ki ga je spregledalo sodišče prve stopnje. Glede časa razkladanja v Italiji je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi disponenta, ki je zaposlen pri toženki in zainteresiran za izid spora, spregledalo pa je navedbo tožnika, da na nalogu ni navedeno, kdaj mora opraviti razklad. Prav tako je spregledalo, da je disponent poslal tožniku SMS-sporočilo v času, ko ni gledal službenega telefona. Ni upoštevalo navedb tožnika, da ima več kot 40 let delovne dobe na delovnem mestu voznika, brez kakršnihkoli disciplinskih kršitev, in da zato ni logično, da ne bi opravil poskusnega dela. Toženka ni predložila "neodvisnih" dokazov, ki bi potrdili, da je tožnik samovoljno zapuščal delo, neupravičeno odklanjal naloge ali da je bilo njegovo delo neuspešno opravljeno. Meni, da je bilo dokazno breme dejansko prevaljeno na tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. V 9. točki obrazložitve sodbe je prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odnosa do dela verjelo izpovedi disponenta A. A. in ne tožniku. Izčrpno se je opredelilo do izvedenih dokazov, svojo dokazno oceno pa ustrezno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam navedene priče in prokurista toženke, ki ju je glede vsebine odpovedi predlagala toženka. Zato se izpodbijana sodba lahko preizkusi in je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni predložila "neodvisnih" dokazov, ki bi potrdili, da je tožnik samovoljno zapuščal delo, neupravičeno odklanjal naloge ali da je bilo njegovo delo neuspešno opravljeno. ZPP ne določa, da bi morala stranka dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokazovati z "neodvisnimi" dokazi, temveč jih lahko dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi (pisnima izjavama in zaslišanjem priče ter prokurista toženke in listinami), kar je toženka tudi storila. S tem sodišče prve stopnje ni dejansko prevalilo dokaznega bremena na tožnika, kot zmotno razlaga pritožba. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakega zaključka kot tožnik, ne pomeni, da je selektivno in navidezno ocenilo dokaze. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določbe 8. člena ZPP.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana odpoved ne vsebuje konkretiziranih dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, na kakšen način naj bi bilo ocenjevano tožnikovo delo, oziroma da zaradi njene pavšalne utemeljitve ni mogoč preizkus njene zakonitosti. Iz obrazložitve odpovedi je mogoče razbrati konkretne razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da mora biti odpoved, ki jo poda delodajalec, obrazložena (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Toženka je izpolnila zahtevo po obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved zaradi neuspešnega poskusnega dela v smislu navedene določbe in omogočila preizkus njene zakonitosti pred sodiščem. Iz odpovedi (ne nazadnje pa tudi iz navedb v pritožbi, ki se nanašajo na to, da ni zamenjal pnevmatike in ni prepeljal blaga v namembni kraj v Italiji ob 8. uri) so jasno razvidno poudarki, na katerih je temeljila ocena poskusnega dela.

9.Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Toženka je s tem, ko je v sodnem sporu navajala in z zaslišanjem prič dokazovala, da je tožnik brez soglasja toženke naročil vulkanizerju opravo storitve, čeprav pnevmatike menja toženka sama, s čimer je bil tožnik seznanjen, ostala v okviru tistih dejanskih razlogov, ki jih je navedla v odpovedi (da dela ne opravlja na predviden in pri delodajalcu običajen način). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do samovoljnih ravnanj, pomeni torej le podrobnejšo konkretizacijo neustreznega opravljanja dela, kot je navedeno v odpovedi. S to ugotovitvijo je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo zakonitost odpovedi.

10.Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik zatrjeval, da mu pnevmatike ni bilo treba zamenjati, ker bi moral popravilo izvesti na neizpravnem vozilu na levi strani, sredi izjemno prometne avtoceste. Tožnik je šele v pritožbi začel zatrjevati, da pnevmatike ni zamenjal, ker ni imel možnosti zavarovanja tovornega vozila z dodatnim vozilom od zadaj kot servisna služba, ne da bi navedel, zakaj tega ni mogel storiti že prej. Ker pogoj nekrivde ni izpolnjen, novih trditev v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje spregledalo časopisni članek, iz katerega naj bi izhajalo, da gre pri menjavi pnevmatike za nevarno delo. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve, tožnik ne bi smel odkloniti menjave zadnje notranje pnevmatike, ki spada med njegove naloge po pogodbi o zaposlitvi. Iz fotografije lokacije in izpovedi prokurista izhaja, da ta naloga ni bila nevarna, ni bilo nevarnosti, da ga pokoplje kamion, kamion je stal na SOS prostoru in ne na odstavnem pasu, še manj voznem pasu. S tem se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo do časopisnega članka, ki se nanaša na drugačno dejansko situacijo (menjavo pnevmatike na odstavnem pasu). V ugotovljenih okoliščinah primera niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 52. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do odklonitve dela.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi A. A., da je poklical tožnika na mobitel v petek in mu povedal, da mora biti v Italiji na namembnem kraju ob 8. uri zjutraj, da mora na pot ob 2. uri zjutraj in mu poslal tudi SMS- sporočilo. S tem je bilo tožniku pisno in ustno dano jasno navodilo, ki ga tožnik ni upošteval. Tak način obveščanja disponenta je pri toženki običajen, kar je potrdil tudi tožnik v izpovedi. Drugačne presoje tožnik ne more uspešno utemeljiti z navedbo, da čas nakladanja v Italiji ni bil posebej napisan v nalogu in da ni gledal v telefon med vikendom. Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo neverodostojni izpovedi te priče na strani njenega delodajalca, ki je zainteresiran za izid spora. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnik.

13.Upoštevaje navedeno je pravilna presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih. Tega ne spremeni pritožbeno opozarjanje na prezrto dejstvo, da ima tožnik več kot 40 let delovne dobe kot voznik, brez kakršnihkoli disciplinskih kršitev, kar ne kaže na to, da ne bi znal več opravljati svojega dela. Pritožbeni ugovor v prvi vrsti ni pomemben, saj se tožniku ne očita disciplinska kršitev. Sicer pa je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve jasno navedlo, da dejstvo več kot 4o-letnega opravljanja dela voznika ni bistveno za redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela pri konkretnem delodajalcu. Bistvene so v odpovedi očitane napake in pomanjkljivosti, ki upoštevane skupno, kažejo na neuspešno opravljeno poskusno delo. Tožnik ni izpolnil pričakovanj toženke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi pri njej.

14.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi pete alineje prvega odstavka 89. člena in četrtega odstavka 125. člena ZDR-1.

15.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).