Jedro

Tožnikova prošnja za azil ni bila zavrnjena na podlagi podatkov o albanskem tradicionalnem pravu (Kanunu), pač pa zato, ker so bile izjave tožnika tako kontradiktorne, da so bile povsem neverodostojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.5.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 13.9.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi določbe 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku je tožena stranka ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, to je pogojev za priznanje azila, določenih v Ženevski konvenciji, saj v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ker je prosilec kontradiktorno in nekonsistentno pojasnjeval subjektivne razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ti razlogi pa naj bi bili po navedbah tožnika v tem, da mu grozi na Kosovu krvno maščevanje, tožena stranka ni preverjala objektivne situacije v njegovi državi. Iz enakega razloga pa po mnenju tožene stranke tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki jo je izdalo v ponovljenem odločanju v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1190/2006 z dne 23.8.2006, poudarja, da tožena stranka svojega sklepanja glede tožnikove neverodostojnosti ni oprla le na eno neskladje med tožnikovo izjavo v prošnji za azil in na zaslišanju, ampak je navedla vrsto neskladij, ki jih tožnik na zaslišanju ni mogel pojasniti. Teh neskladnosti tožnik ni pojasnil niti v tožbi. Sklepanje tožene stranke, da je tožnik seznanjen z albanskim tradicionalnim pravom, je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka oprla na tožnikovo pojasnilo, kaj je vsebina elementov krvnega maščevanja in se zato s sklepanjem tožene stranke sodišče prve stopnje strinja. Pravilen je tudi poudarek tožene stranke, da je tožnik vse dogodke prijavil na policiji. Tožena stranka je pravilno sklepala, da tožnik ni verodostojno izkazal, da je krvno maščevanje razlog za odhod iz izvorne države in da tožnik ni izkazal svoje verodostojnosti in s tem utemeljenega strahu, da bi bil preganjan zaradi katerega izmed razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, zaradi njegove neverodostojnosti pa tudi ni bilo potrebno ugotavljati izpolnjevanja pogojev iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Prav tako je pravilno sklepanje tožene stranke, da je tožnik seznanjen s posameznimi določili albanskega tradicionalnega prava in mu zato ni bilo treba predočiti posameznih podrobnosti iz Kanuna. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na prevod odločbe v albanski jezik, uporabo direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC in tudi obrazložilo svoje stališče, zakaj je odločilo na seji in ne na glavni obravnavi.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Bistvena kršitev določb postopka je podana zato, ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na spletno poročilo, ki mu ga ni predočila in tudi sodišče mu tega poročila ni poslalo. Tako ni mogel preveriti, kaj je v tem poročilu napisano. Sodišče je v nasprotju z obrazložitvijo odločbe tožene stranke razsodilo, da niso podani razlogi za izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil, kljub temu, da jih tožena stranka niti ni preverjala, kot je zapisala v obrazložitvi njene odločbe. Ne drži obrazložitev sodišča glede predloga za opravo glavne obravnave, saj je predložil dokazne predloge, sodišče pa je njihovo izvedbo zavrnilo brez argumentirane obrazložitve. Navaja, da se mu ne more očitati neverodostojnost in kontradiktornost, saj ob podaji prošnje za azil ni bil zaslišan in tako ni moglo priti do razhajanj med izjavami. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je podana zato, ker tožena stranka niti sodišče nista pribavila poročil o stanju v izvorni državi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka na podlagi navedb v tožnikovi prošnji za priznanje azila in tožnikovega zaslišanja lahko utemeljeno sklepala, da so tožnikove navedbe toliko kontradiktorne, da so v celoti neverodostojne. Tožnik naj bi zapustil Kosovo zato, ker je njegov oče v sosedskem sporu s strelnim orožjem ranil soseda. Oče je bil za to kaznivo dejanje obsojen in je trenutno na prestajanju zaporne kazni. Čeprav je tožnik obljubil, da bo dostavil kopijo sodbe, s katero je bil obsojen njegov oče, tega ni storil vse do izdaje izpodbijane sodbe. Že to dejstvo kaže na tožnikovo neverodostojnost. Tožnik je v prošnji za priznanje azila in nato na zaslišanju zatrjeval, da je v strahu pred maščevanjem družine ranjenega soseda, ki naj bi tudi streljala na njihovo hišo oziroma vrgla bombo na njihovo dvorišče, vendar pa storilcev ni videl in le sklepa, da so bili ti sosedi. Ta dejanja je tožnik prijavil policiji, ki je tudi uvedla preiskavo. Neverodostojnost teh tožnikovih izjav izhaja iz dejstva, da je bil tožnik ob času zatrjevanega očetovega streljanja na soseda na delu v drugem kraju, da naj bi za maščevanje šlo zaradi rane, zaradi katere sosed ni bil v smrtni nevarnosti, zlasti pa še iz podatka, ki ga je navedel tožnik sam, da ima starejšega brata, ki pa se je kljub zatrjevanemu krvnemu maščevanju odločil ostati na Kosovu. Zato pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki ga je tožnik podal že tudi kot tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka imela napačne podatke o albanskem tradicionalnem pravu oziroma Kanunu, česar tožnik ni mogel preveriti. Tožena stranka je zavrnila prošnjo zaradi tožnikove splošne neverodostojnosti, in to tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, in ne zaradi tega, ker naj bi uporabila določbe Kanuna. Ta tožnikova neverodostojnost pa je bila pravilno uporabljena tudi kot podlaga za to, da ne obstoji utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo oziroma da mu ne gre subsidiarna zaščita Republike Slovenije.

Pritožbenega ugovora zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni presojalo, saj je ta razlog dopustno uveljavljati tedaj, kadar oziroma kolikor sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.