Jedro

Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih II. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Pritožba tožene stranke zoper V. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) postopek ustavilo za 17.754,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2020, (II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.636.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020 ter 10.014,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati:

-1.192.622,72 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-163.981,47 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-300.427,19 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-41.307,69 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-358.664,00 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-49.315,05 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020,

-303,65 EUR,

(IV.) odločilo, da je v ostalem zahtevek po podlagi utemeljen ter (V.) odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki (tožeča stranka glede III. točke izreka, tožena stranka glede II., IV. in V. točke izreka). Predlagali sta spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe ter priglasili pritožbene stroške.

3.Obe pravdni stranki sta odgovorili na navedbe nasprotne stranke v pritožbah.

4.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

5.V tej zadevi tožeča stranka vtožuje škodo, nastalo zaradi kršitve dveh obveznosti, ki naj bi jih tožena stranka (glavni izvajalec) prevzela s Podizvajalsko pogodbo za dobavo električne opreme z dne 31. 5. 2011 (v nadaljevanju: Pogodba), in sicer (1) obveznost tožeči stranki (podizvajalcu) odstopiti terjatve iz 4. člena Pogodbe v zvezi z določbo 1.2 Dodatka št. 3 k Pogodbi ter določbo 4.10. člena Posebnih pogojev pogodbe in (2) da ni poskrbela za izpolnitev obveznosti v zvezi z neunovčitvijo bančnih garancij, kot izhaja iz Dodatka št. 2 in Dodatka št. 3 k Pogodbi. Tožena stranka trdi, da pogodbenih obveznosti ni kršila, saj je bila njena obveznost odstopiti terjatve od sklenitve Pogodbe dalje pogojena z odprtjem dokumentarnega akreditiva s strani družbe A. (naročnik), zato za tožnikovo odpoved Pogodbe po 3.26.1. členu Splošnih pogojev ni bilo podlage, posledično pa tudi ni podlage za uporabo 3.26.3 člena Splošnih pogojev, ki določa pravne posledice v primeru odstopa od pogodbe. Ker določba o načinu izpolnitve plačilne obveznosti, ki še ni nastala, ni in ne more biti bistvena kršitev Pogodbe v smislu 3.26.1. člena Splošnih pogojev, zato ni podlage za odstop od Pogodbe. Tožena stranka ni kršila niti pogodbene obveznosti preprečiti unovčenje tožnikove bančne garancije, niti ni jamčila za njeno neunovčitev.

Pritožba tožeče stranke

6.Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo (i.) škodo iz naslova stroškov B. v višini 1.192.622,72 EUR, (ii.) škodo iz naslova izgubljenega dobička v višini 300.427,19 EUR, (iii.) škodo iz naslova fiksnih stroškov v višini 358.664,00 EUR, (iv.) zakonske zamudne obresti, ki se nanašajo na obravnavane škode (v višini 163.98,47 EUR za škodo iz naslova B., 41.307,69 EUR za škodo iz naslova izgubljenega dobička, 49.315,05 EUR za škodo iz naslova fiksnih stroškov) ter (v.) zakonske zamudne obresti v višini 303,65 EUR v zvezi s škodo iz naslova unovčene bančne garancije.

Škoda iz naslova stroškov B. (2. točka pritožbe)

7.Tožeča stranka je zahtevala plačilo stroškov njenega podizvajalca (B.) v znesku 2.092.977,72 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeči stranki (vsa) obravnavana škoda še ni nastala, saj tožnik celotnega vtoževanega zneska B. še ni plačal (plačal je le 900.355,00 EUR). Pojasnilo je, da vtoževana bodoča premoženjska škoda ni pravno priznana.

8.Tožnik ne izpodbija, da mu škoda iz naslova stroškov B. v višini 1.192.622,72 EUR še ni nastala, nasprotuje pa presoji, da ne gre za pravno priznano škodo. Pri tem se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 156/2016 z dne 28. 3. 2018 in sodbo in sklep višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2928/2017 z dne 8. 8. 2018, pri čemer spregleda, da iz obeh odločb izhaja, da se povrnitev bodoče škode (izjemoma) prizna le v primeru, da je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Iz sodbe VSRS II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, na katero se pritožnik prav tako sklicuje, izhaja, da se nanaša na škodo v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja v smislu 195. člena OZ; da ne gre za tovrstno obliko škode, je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

9.Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje (sicer v zvezi z ugovorom zastaranja, kar pa na pravilnost zaključkov v zvezi z nastankom škode ne vpliva), da so bile na podlagi 4.2. člena Podizvajalske pogodbe B. terjatve slednjega pogojene s plačilom obveznosti toženca do tožnika. Do tega plačila nesporno (še) ni prišlo, zato tudi obveznost tožnika plačati B. še ni nastala. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da (zgolj) računovodsko zmanjšanje premoženja za nastanek škode v smislu 132. člena OZ ne zadošča. Obravnavana škoda (kolikor presega znesek 900.355,00 EUR) ni gotova bodoča škoda, pač pa gre za hipotetično (potencialno) premoženjsko škodo, ki ni pravno priznana. Pritožbeno vztrajanje, da je po normalnem teku stvari gotovo in običajno, da bo pravni subjekt vztrajal pri poplačilu iz sklenjene Podizvajalske pogodbe B., na drugačno presojo v tej zadevi ne more vplivati.

10.Bodoča škoda je škoda, ki še ni nastala, vendar je mogoče zanesljivo (oziroma z zadostno verjetnostjo) sklepati, da bo nastala v prihodnosti kot posledica škodnega dogodka. V tej zadevi zaradi dogovora o plačilu v višini, za katero bo v sodnem postopku ugotovljeno, da je utemeljena (to je del, ki presega znesek 900.355,00 EUR), obseg te škode ni znan in ga tudi ni mogoče določiti. Posledica takšnega dogovora je priznanje zahtevka B. s strani tožeče stranke le do višine 900.355,00 EUR in ne v celotnem vtoževanem znesku, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (v sprotni opombi 57). Tega tožeča stranka ne izpodbija. Čeprav je po normalnem teku stvari običajno, da pravni subjekt vztraja pri poplačilu iz pogodbe, pa obseg škode zaradi dogovora o plačilu ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti. Tožeči stranki ta škoda še ni mogla nastati (ni mogoče govoriti o zmanjšanju njenega premoženja), niti ni mogoče govoriti o gotovi bodoči škodi, saj ni gotovo, ali in v kakšni višini bo v sodnem postopku ugotovljeno, da je utemeljena. Od sodne ugotovitve, v kakšni višini je zahtevek utemeljen, je odvisna tudi višina tovrstne škode, ki (če) jo bo tožeča stranka B. plačala.

11.Višje sodišče zato kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo (bodoče) škode iz naslova stroškov B. v višini 1.192.622,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2020 in zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, nateklih do vložitve tožbe, v višini 163.981,47 EUR z zakonskimi obrestmi od 3. 9. 2020.

Škoda iz naslova izgubljenega dobička (3. točka pritožbe)

12.Tožeča stranka iz tega naslova zahteva plačilo 300.427,19 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker Splošni pogoji uveljavljanja te oblike škode ne dopuščajo. Pojasnilo je, da sta pravdni stranki v 3.26.3. členu Splošnih pogojev natančno uredili oziroma določili vrsto škode, do povračila katere je stranka v primeru odstopa od Pogodbe zaradi bistvene kršitve upravičena, smisel te določbe pa je po presoji sodišča ravno v celoviti določitvi pojavne oblike škode, ki jo je stranka, ki je Pogodbo kršila, dolžna povrniti. Če temu ne bi bilo tako, določilo 3.26.3. člena Splošnih pogojev ne bi imelo smisla.

13.Tožeča stranka zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da bi bilo stališče izpodbijane sodbe mogoče sprejeti le, če bi pogodbeni stranki izrecno zapisali, da je odškodninska odgovornost za izgubljeni dobiček izključena. Take določbe nima ne Pogodba ne Splošni pogoji.

14.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je sporazumna določitev pojavnih oblik škode, ki jih je dolžna povrniti stranka, ki je kršila Pogodbo, skladna z načelom avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij. Tega pritožba niti ne izpodbija.

15.Pogodbena izključitev oziroma omejitev odgovornosti (242. člen OZ) na pogodbeno stranko (pogodbi zvesto stranko) prevali tveganja negativne posledice (škode, ki bo tej pogodbeni stranki nastala zaradi kršitve, ki izvira iz sfere druge pogodbene stranke), ki bi jih po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti morala nositi druga pogodbena stranka1. Odgovornost pogodbene stranke (in s tem pravico druge pogodbene stranke zahtevati plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe) lahko stranki omejita tudi tako, da določita pojavne oblike škode (samo navadno škodo), ki jo bo pogodbena stranka dolžna povrniti; to sta pogodbeni stranki uredili v 3.23.6. členu Splošnih pogojev. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da bi bila ta točka Splošnih pogojev nesmiselna in nepotrebna, če pravdni stranki ne bi želeli natančno določiti oziroma urediti vrsto škode, do povračila katere je stranka v primeru odstopa od Pogodbe upravičena. Pritožbeno stališče, da bi morala biti izključitev škode iz naslova izgubljenega dobička izrecno zapisana, zato ni utemeljeno.

16.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni obrazloženo navedla, zakaj bi njen dobiček iz konkretnega posla znašal vsaj 2% povprečne marže in zakaj bi bil tak dobiček pričakovan. Pojasnilo je, da je odločilno, kakšen dobiček bi tožnik imel, ne pa (sama po sebi) povprečna marža. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da njen izgubljeni dobiček predstavlja maržo, ki bi jo tožeča stranka ustvarila ob normalnem teku stvari, pri čemer zahtevek iz naslova izgubljenega dobička utemeljuje na podatkih o povprečni marži inženirskih pogodb v panogi in na podatku o zatrjevani marži v zatrjevano primerljivem poslu. Tožeča stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni navedla konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njeno poslovanje glede konkretnega posla, ki ni inženirska pač pa podjemna pogodba. Sklicevanje na to, da je v tovrstnih poslih (gradnje hidroelektrarn) običajna marža 2 - 8 %, zaradi česar naj bi šlo za predvidljivo škodo iz naslova izgubljenega dobička, ne more zadoščati.

Glede škode iz naslova fiksnih stroškov (4. točka pritožbe)

17.Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da sta pravdni stranki v 3.26.3. členu Splošnih pogojev povrnitev škode iz naslova fiksnih stroškov izključili, tudi sicer pa tožeča stranka teh stroškov ni opredelila po vrsti in višini. Pojasnilo je, da iz 3.26.3. člena Splošnih pogojev izhaja dogovor strank glede povračila dokumentiranih stroškov, ki so razumno nastali v pričakovanju del po Pogodbi oziroma za dosego tega cilja. Fiksni stroški so stroški, ki niso odvisni od obsega poslovanja, zato po naravi stvari ne gre za stroške, nastale v zasledovanju cilja dokončanja del po Pogodbi. Teh stroškov tudi ni mogoče dokumentirati z določnostjo, kakršna je predvidena v Splošnih pogojih, saj je tožeča stranka te stroške izračunala tako, da je celotne fiksne stroške za posamezno leto pomnožila z deležem pričakovanih prihodkov iz naslova projekta v razmerju do celotnih pričakovanih prihodkov (slednje je dokazovala z letnim strateškim poslovnim planom za obdobje 2013 - 2017) ter planiranimi prihodki iz projekta, ki jih je sprejel in potrdil Nadzorni odbor.

18.Tožeča stranka presojo sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da gre za stroške, ki se nanašajo na aktivnosti na projektu in ne na splošno za fiksne stroške, ki bi jih imela v vsakem primeru (torej tudi v primeru, da ne bi sklenila in izvajala Pogodbe). Dodatno pojasnjuje, da v primeru, ko se projekt, za katerega obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo pokril fiksne stroške, ne realizira in ne ustvari dobička, je izjemno težavno ali celo nemogoče pridobiti nove projekte in vanje preusmeriti načrtovana sredstva za potrebe kritja fiksnih stroškov.

19.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Okoliščina, da se s prihodki iz projektov krijejo fiksni stroški poslovanja, sama zase ne utemeljuje zaključka, da gre za stroške, nastale v zasledovanju cilja po dokončanju del po Pogodbi. Ti stroški bi tožeči stranki nastali v vsakem primeru, torej tudi v primeru, da sploh ne bi izvedla nobenega projekta. Tožeča stranka je kot fiksne stroške štela stroške materiala, energije, storitev, depreciacije, amortizacije ter druge stroške, med te pa vključila stroške, potrebne za dnevno delovanje inženirske družbe, ki niso odvisni od projektov (t.j. stroški intelektualnih storitev, zavarovanje, revizije, davke in prispevke, stroške bančnih računov in storitev, izobraževanj, certificiranj, profesionalne literature ...). Niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnjeno, zakaj naj bi se posamezni uveljavljeni stroški nanašali prav na aktivnosti na projektu, ki je bil predmet Pogodbe. Slednje je namreč po določbi 3.26.3 člena Splošnih pogojev bistveno za njihovo povrnitev. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da gre v vsakem primeru za "druge dokumentirane stroške", ki jih je tožena stranka dolžna povrniti. Točka (b) 3.26.3. člena Splošnih pogojev določa povračilno dolžnost za druge dokumentirane stroške, ki so razumno nastali v pričakovanju del po Pogodbi oziroma za dosego tega cilja. Izkazano mora torej biti, da se ti stroški nanašajo na aktivnosti po Pogodbi.

20.Tega ne spremeni pritožbeno zatrjevanje, da je že v tožbi konkretno pojasnjena višina in način izračuna fiksnih stroškov, sam izračun pa je dodatno specificiran z izračunom, ki ga je tožeča stranka predložila s 1. pripravljalno vlogo. 3.26.3 člen Splošnih pogojev postavlja zahtevo po dokumentiranih, ne pa izračunanih stroških, zato tudi te pritožbene navedbe potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ne gre za stroške, na katere se nanaša določba 3.26.3 člena Splošnih pogojev.

21.Da v konkretnem primeru ne gre za "druge stroške, ki so v danih razmerah razumno nastali izvajalcu v pričakovanju del oziroma za dosego tega cilja" pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi pritožbene navedbe, da so bili za izračun fiksnih stroškov uporabljeni celotni (fiksni) stroški, ki so pomnoženi z deležem pričakovanih prihodkov iz naslova projekta po Pogodbi. Tudi na podlagi tega je mogoče zaključiti, da ne gre za dokumentirane stroške, nastale v zasledovanju cilja po dokončanju del po Pogodbi, pač pa za fiksne stroške poslovanja tožeče stranke.

Glede zakonskih zamudnih obresti (5. točka pritožbe)

22.Tožeča stranka vtožuje plačilo zakonskih zamudnih obresti (1) od zneska unovčene bančne garancije 1.636.250,00 EUR za čas od 4.8. 2020 do 2. 9. 2020, ki znašajo 10.371,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter (2) od zneska škode iz naslova stroškov B., škode iz naslova izgubljenega dobička in fiksnih stroškov od prenehanja Pogodbe od 14. 12. 2028 do 2. 9. 2020, ki (za to škodo) znašajo 254.604,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je v tem delu pritrdilo toženi stranki, da so zakonske zamudne obresti iz naslova unovčene bančne garancije utemeljene kvečjemu od 5. 8. 2020. Na spletni strani sodišča je zakonske zamudne obresti izračunalo samo in na podlagi izračuna (ki ga izpodbijani sodbi ni priložilo, čeprav bi ga moralo, se pa izračun nahaja v spisu kot priloga C1) ugotovilo, da obresti znašajo 10.014,21 EUR, za kolikor je tožbenemu zahtevku ugodilo, v presežku (glede zneska 303,65 EUR) pa ga je zavrnilo.

23.Tožeča stranka v pritožbi potrjuje, da je škoda nastala 4. 8. 2020, kar pomeni, da se obresti obračunajo od dne 5. 8. 2020 in navaja, da jih je na tak način tudi obračunala in da znašajo 10.371,86 EUR, pri čemer sodišču prve stopnje očita, da je pri izračunu uporabilo napačne parametre: namesto, da bi v okence "datum" vneslo dan, ko je škoda nastala (4. 8. 2020), je vpisalo dan začetka teka obresti (5. 8. 2020), kar pa je po njenem mnenju napačno.

24.Višje sodišče pritožbi tudi v tem delu ne sledi. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (299. členu OZ). Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude. V skladu 378. členom OZ dolguje dolžnik, ki je v zamudi, tudi zamudne obresti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). To pomeni, da je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti pravilno obračunalo od dneva, ko so zamudne obresti začele teči (5. 8. 2020) in ne že od dneva zapadlosti, to je od dneva, ko je škoda nastala (4. 8. 2020).

25.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke

Glede obveznosti odstopiti terjatve (B 1. točka pritožbe):

26.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kršila svojo obveznost tožeči stranki odstopiti terjatve iz dokumentarnega akreditiva, ker le-teh ni odstopila do 15. 12. 2015. Kot bistveno je zaključilo, da sta se pogodbeni stranki že ob sklenitvi Pogodbe dogovorili, da sodi neodstop terjatev zaradi neodprtja akreditiva v notranje tveganje tožene stranke, saj sta v Pogodbi zapisali, da tožena stranka poskrbi za odstop terjatev, te obveznosti pa nista spremenili niti v Dodatku št. 2 niti v Dodatku št. 3, s katerima sta zgolj na novo časovno opredelili to obveznost. Za presojo o naravi toženčeve obveznosti odstopiti terjatve se po presoji sodišča prve stopnje ne uporablja načelo "back-to-back", saj se je to nanašalo le na odgovornost tožnika do toženca, ne pa na toženčevo obveznost v razmerju do tožnika. Toda tudi za primer, da bi se to načelo uporabilo, je sodišče prve stopnje presodilo, da je njegova uporaba izključena z drugo pogodbeno določbo. Po zaključku sodišča prve stopnje obveznost tožene stranke tudi ni pogojna.

27.Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da je njena obveznost, da prenese terjatve na tožečo stranko (po naravi stvari) pogojena z dejanjem družbe A. Da sta pravdni stranki to ves čas pogodbenega sodelovanja razumeli na tak način, naj bi dokazovalo sklepanje dodatkov k Pogodbi. Iz Dodatka št. 2 in Dodatka št. 3 jasno izhaja, da je odstop terjatev iz dokumentarnega akreditiva s strani družbe A. vezan oziroma pogojen z njegovim odprtjem, določba 4. člena Pogodbe pa naj bi bila spremenjena z dogovorom pravdnih strank v Dodatku št. 3. Slednji naj bi bil tudi podlaga za zaključek, da je bila obveznost tožene stranke vezana na odložni pogoj. Ker družba A. ni ne do 15. 12. 2015 ne kasneje odprla dokumentarnega akreditiva v njeno korist, tožena stranka šteje, da ni nastala niti njena obveznost odstopiti terjatve v korist tožeče stranke, posledično pa ni kršila svoje pogodbene obveznosti.

28.Višje sodišče pritožbenim navedbam v tem delu ne sledi. Predvsem ne drži uvodni pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri presoji narave obveznosti tožene stranke oprlo izključno na 4. člen Pogodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja (in tega pritožba ne izpodbija), da med strankama ni bilo sporno, da se je tožena stranka v Pogodbi (med drugim) zavezala tožniku odstopiti terjatve. Ta obveznost je bila določena v 2. odstavku 4. člena Pogodbe ter tudi v točki 4.10.1. člena Posebnih pogojev.

29.V 4. členu Pogodbe je (med drugim) zapisana (sporna) obveznost tožene stranke glede odstopa terjatev. Da gre za odstop terjatev iz akreditiva, ki ga bo v korist tožene stranke odprla družba A., izhaja iz 4.10.1. (a) člena Posebnih pogojev.

30.Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na besedilo Pogodbe v angleškem jeziku (v 1. pripravljalni vlogi je izrecno navedla, da nobena od pogodbenih strank ni domač govorec angleškega jezika) in le-temu dati drugačen pomen, kot izhaja iz uradnega prevoda. V postopku na prvi stopnji na domnevno neustreznost prevoda 4. člena Pogodbe ni opozorila, niti ni predložila svojega prevoda.

31.Sodni tolmač, katerega prevod je v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP zagotovila tožeča stranka, je besedno zvezo "to arrange Assignment of proceeds" prevedel kot "poskrbi za odstop terjatev". Tega pomena ne spremeni dejstvo, da je besedna zveza uporabljena v zvezi z določitvijo tožnikovih upravičenj v primeru zamude, saj ni utemeljeno pritožbeno stališče, sta pogodbeni stranki v 4. členu Pogodbe uredili zgolj upravičenja tožeče stranke v primeru, da tožena stranka v 60-ih oziroma 120-ih dneh po sklenitvi Pogodbe ne izvede odstopa terjatev in ne plača avansa.

32.Kot nedvoumno izhaja iz 2. odstavka 4. člena Pogodbe, je bila obveznost tožene stranke (med drugim), da odstopi terjatve oziroma poskrbi za odstop terjatev. Čeprav navedeni člen ureja tudi upravičenja tožeče stranke v primeru zamude z izvedbo odstopa terjatev in neplačilo avansa, pa to ne pomeni, da se na odstop terjatev ne nanaša.

33.Ne drži pritožbeno stališče, da je določba 2. odstavka 4. člena Pogodbe izgubila učinek s plačilom avansa, to je z izpolnitvijo enega od dveh negativnih kumulativno določenih pogojev za nastop pravnih posledic iz 2. odstavka. Kaj takega ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na 74. točko obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo zgolj to, da ta določba ne daje pravne podlage za plačilo škode, saj za odstop od Pogodbe (in posledično sankcijo vračila bančnih garancij) predvideva izpolnitev dveh pogojev, t.j. neizpolnitev dveh obveznosti (neodstop terjatev, neplačilo avansa). Nikjer torej ni določeno, da pogodbeno določilo glede odstopa terjatve izgubi učinek s plačilom avansa.

34.Določba 4. člena Pogodbe s sklenitvijo Dodatka št. 2. tudi ni postala nepomembna in pravno neučinkovita. Niti z Dodatkom št. 2 niti z Dodatkom št. 3 pravdni stranki nista spreminjali sporne obveznosti tožene stranke. V 4. členu Dodatka št. 2 sta izrecno ugotovili, da je njegov izključni namen zmanjšanje tveganja in stroškov obeh strank v zvezi z garancijo za predplačilo. V členu 3.1 Dodatka št. 3 pa sta se stranki izrecno dogovorili, da z "izjemo sprememb, določenih v tem Dodatku št. 3, ostanejo veljavne in zavezujoče za obe stranki vse ostale pogodbene podrobnosti, določbe, členi iz pogoji, določeni v njih v okviru Podizvajalske pogodbe ter njenih sprememb / dodatkov". Člen 4. Pogodbe zato ni prenehal veljati, spremenjen je bil le v delu, ki se nanaša na rok za izpolnitev plačila tožeči stranki po Pogodbi. Glede na izrecen zapis zadnjega stavka 3.1. člena Dodatka št. 3 ("Poleg tega se stranki dogovorita, da spremembe Podizvajalske pogodbe stranki zavezujejo samo in šele, ko jih stranki ustrezno dokumentirata in podpišeta") je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki z Dodatkom št. 3 obveznost tožene stranke le (časovno) prilagodili temu, da družba A. akreditiva v korist tožene stranke (še vedno) ni odprla, nista pa narave obveznosti tožene stranke v ničemer spremenili. Iz istih razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da se je tožeča stranka konkludentno odpovedala svojemu upravičenju od Pogodbe odstopiti zaradi neodstopa terjatev.

35.Tožena stranka navaja, da je pogojna narava njene obveznosti jasno razvidna iz 1.2. člena Dodatka št. 3, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Besedna zveza 1.2. člena Dodatka št. 3 (v zvezi z obveznostjo tožene stranke), da "morata biti zgoraj navedena AK vzpostavljena najkasneje 30. novembra 2015, posledično pa bi morala družba C. izvesti Odstop terjatev v korist D. takoj po odprtju AK ali najkasneje do 15. decembra 2015" ne spreminja narave toženčeve obveznosti iz 4. člena Pogodbe. Beseda "posledično" (uporabljena tudi v uvodnem delu Dodatka št. 3) pomeni, da je tisto, kar sledi, posledica tistega, kar je prej; "posledično" zato ne pomeni "pod pogojem". Zaradi tega je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da prevzeta obveznost tožene stranke ni zapisana kot pogojna. Ta zapis v ničemer ne spreminja obveznosti iz 4. člena Pogodbe, pač pa v kontekstu celotnega zapisa pomeni zgolj način in časovnico izvršitve s Pogodbo prevzete obveznosti.

36.Če bi bila (postala) obveznost tožene stranke res pogojna, kot to trdi tožena stranka, potem pravdni stranki obveznost odstopiti terjatve v členu 1.2. Dodatka št. 3 ne bi mogli vezati na točno določen (najkasnejši) datum 15. 12. 2015. Pogoj je bodoče negotovo dejstvo, od katerega (ne)nastanka je odvisen nastanek ali prenehanje pravnega posla (prim. 59. člen OZ) oziroma v konkretnem primeru (ne)učinkovanje posamezne pogodbene obveznosti. O pogoju je mogoče govoriti zgolj takrat, ko gre za negotovo bodoče dejstvo. Dejstvo, ki še ne obstoji, je pa gotovo, da se bo izpolnilo (ali se mora izpolniti), ne pomeni pogoja, pač pa rok. Če bi bila torej obveznost tožene stranke res pogojna, potem te obveznosti v Dodatku št. 3 stranki ne bi mogli vezati na točno določen datum, saj ne bi šlo več za bodoče negotovo dejstvo. Pritožbena razlaga, da besedilo Dodatka št. 3 pomeni, da je tožena stranka morala odstopiti terjatve tožeči stranki le v primeru odprtja akreditiva, po odprtju akreditiva pa takoj ali najkasneje do 15. 12. 2015, ni pravilna in ne pomeni, da je bila njena obveznost vezana na odložni pogoj.

37.Tožena stranka je svojo razlago pogodbenih določil glede obveznosti odstopa terjatev opirala tudi na klavzulo "back to back", določeno v 2. členu Pogodbe, ter zatrjevala, da sta pravdni stranki njeno obveznost odstopiti terjatve razlagali v skladu s to klavzulo. Na podlagi "back-to-back" klavzule je bilo dogovorjeno, da je odgovornost tožeče stranke do tožene stranke enaka, kot odgovornost tožene stranke do družbe A. Ni sporno, da pravdni stranki nista prevzeli enakih odgovornosti do družbe A. Odgovornost, ki se omenja v tej klavzuli, lahko pomeni le odgovornost za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Položaj tožeče stranke v razmerju do tožene stranke ne deli položaja slednjega v razmerju do družbe A., saj (ne)dejanja družbe A. niso in ne morejo biti povezana z obveznostmi tožene stranke iz Pogodbe (z dodatki). Njene obveznosti iz Pogodbe so namreč samostojne in s Pogodbo neodvisno prevzete (125. člen OZ). Na to kaže (med drugim) tudi člen 1.3. v Dodatku št. 3, s katerim se je tožena stranka izrecno, brezpogojno in nepreklicno strinjala, da bosta stranki v primeru, če tožena stranka povzroči zamudo pri izvedbi odstopa terjatev na družbo, ki bi na splošno vplivala na relativne časovne okvire za posamezno storitev ali dobavo, kot je natančneje opisano v 2. členu, medsebojno dogovorili spremenjen časovni načrt in obseg dela, ki ga mora opraviti tožeča stranka.

38.Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se klavzula "back-to-back" lahko nanaša le na odgovornost tožeče stranke do tožene. Višje sodišče soglaša tudi z zaključkom izpodbijane sodbe, da četudi bi ta klavzula veljala tudi za odgovornost tožene stranke do tožeče, bi bila obveznost odstopiti terjatve iz učinkovanja klavzule "back-to-back" izključena: pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da je Pogodba sestavljena po načelu "back-to-back" s pogodbo med družbo A. in toženo stranko za ustrezen obseg in da tožeča stranka v razmerju do tožene prevzema enako odgovornost, kot jo slednja prevzema do družbe A., razen "<em>če je v tej Pogodbi določeno drugače</em>". V 2. odstavku 2. člena Pogodbe je določeno, da v primeru neskladja med Glavno pogodbo in Pogodbo prevladujejo določbe slednje. V Pogodbi pa se je tožena stranka samostojno in neodvisno od Glavne pogodbe zavezala terjatev odstopiti oziroma poskrbeti za odstop, to pa pomeni, da bi bila ta njena obveznost v vsakem primeru iz klavzule izključena. Povedano drugače: tudi v primeru, da bi klavzula "back-to-back" res pomenila, da se določila oziroma pravice in obveznosti iz pogodbenega razmerja med družbo A. in toženo stranko prenesejo na pogodbeno razmerje med toženo stranko in tožečo stranko, to tožene stranke ne bi odvezalo njenih samostojno prevzetih obveznosti s Pogodbo.

39.Dodatek št. 2 je bil sklenjen (med drugim) ob upoštevanju, da je bila tožena stranka z odstopom terjatev, kot ga predvideva 4.10 člen Posebnih pogojev, že v zamudi (uvodna ugotovitev Dodatka št. 2). Zaradi zamude je bila v tem dodatku urejena situacija v zvezi z bančnimi garancijami. Tudi Dodatek št. 3 je bil sklenjen (med drugim) ob upoštevanju, da je pri izvajanju Pogodbe prišlo do velike zamude (uvodna ugotovitev Dodatka št. 3). Iz nobenega od dodatkov ne izhaja pritožbeno zatrjevanje, da sta pravdni stranki povsem na novo uredili tožnikova upravičenja. Kaj takega ne izhaja niti iz Dodatka št. 2 niti iz Dodatka št. 3. Nasprotno: v slednjem je izrecno zapisano, da z izjemo sprememb v tem dodatku ostanejo veljavne in zavezujoče vse ostale pogodbene podrobnosti, določbe, členi in pogoji iz Pogodbe ter sprememb / dodatkov.

40.Obveznost tožene stranke, da odstopi oziroma poskrbi za odstop terjatev, v Pogodbi ni vezana na nobeno drugo dejanje tretje osebe ali kak drug dogodek in tudi ni sklenjena pod odložnim pogojem. Izrecno je določeno le, da do neodstopa ne sme priti po krivdi tožeče stranke (kar se tudi sicer ni zgodilo). V pogodbenem razmerju z družbo A. je bila le tožena, ne pa tudi tožeča stranka, zato slednja tudi ni mogla vplivati na to, ali bo družba A. odprla akreditiv v korist tožene stranke. Če bi držala pritožbena navedba, da je bil odstop terjatev ves čas pogojen z odprtjem dokumentarnega akreditiva s strani družbe A., bi bilo življenjsko logično, da bi stranki to tudi zapisali (kot je v Pogodbi izrecno določeno, da do neodstopa ne sme priti po krivdi tožeče stranke). Tega nista storili niti v Pogodbi niti v dodatkih. Ni jasno, zakaj bi tožeča stranka sploh pristala na to, da bo obveznost tožene stranke do nje nastopila zgolj pod pogojem, če bo družba A. odprla dokumentarni akreditiv v njeno korist (kar se ni zgodilo niti do 15. 12. 2015 ne kasneje). To ni bilo pojasnjeno niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi. Isto velja za vprašanje, zakaj bi tožeča stranka nase prevzela tveganje, da ne bo prišlo do odstopa terjatev, s tem pa tudi ne do njenega plačila in zavarovanja terjatev.

41.V tem smislu je potrebno razumeti stališče sodišča prve stopnje o tem, da neodprtje akreditiva spada v notranje tveganje tožene stranke. S tem stališčem pritožba na več mestih obširno polemizira, spregleda pa, da ravnanja njenih pogodbenih partnerjev sodijo med ravnanja, ki jih je tožena stranka dolžna sama obvladati. V takem primeru se stranka svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na neobstoj krivde na njeni strani.² 240. člen OZ ne govori o krivdi, pač pa z "okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti" določa sfero tveganj, ki bremenijo dolžnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Teorija razlikuje med notranjimi tveganji, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma jih mora obvladovati, ter zunanjimi tveganji, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more in jih tudi ni dolžan obvladovati. Samo zunanja tveganja predstavljajo ekskulpacijske razloge v smislu 240. člena OZ. Četudi vprašanje razmejitve dostikrat ni preprosto, pa sodijo ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika nedvomno med notranja tveganja, t.j. tista, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati.³

42.V konkretnem primeru to pomeni, da se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da ker družba A. ni ne do 15. 12. 2015 ne kasneje odprla dokumentarnega akreditiva v njeno korist, tudi ni nastala njena obveznost odstopiti terjatve v korist tožeče stranke. Za razbremenitev svoje odgovornosti mora dokazati, da vzrok, iz katerega izvira nepravilnost njene izpolnitve, ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje je pripisati njej. Tožena stranka se namreč ni zavezala samo odstopiti terjatve (česar nesporno ni storila), pač pa tudi, da poskrbi za odstop terjatev. Za ugotovitev njene odškodninske odgovornosti je zato potrebno ugotoviti, kaj je vsebina obveznosti "poskrbeti za odstop terjatev". Višje sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da iz izpodbijane sodbe to ne izhaja, saj ni pojasnjeno, kako bi tožena stranka lahko oziroma morala poskrbeti za odstop terjatev (vsaj po tem, ko je postalo dokončno jasno, da družba A. dokumentarni akreditiv v njeno korist ne bo odprla).

Glede obveznosti v zvezi z neunovčenjem bančne garancije (B 2. točka pritožbe)

43.Tožeča stranka je v tej zadevi uveljavljala še dodatni odpovedni razlog, to je kršitve v zvezi z unovčenjem bančne garancije št. 1924-0-00XXX. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kršila tudi to pogodbeno obveznost, pri čemer se je oprlo na določbo nespremenjenega 4. člena Pogodbe, v katerem je določeno, da mora toženec, če v roku 120 dni ne poskrbi za odstop terjatev in plačila avansa tožniku, med drugim vrniti bančno garancijo za dobro izvedbo del in jamstvo za plačilo avansa. Smiselno je pritrdilo toženi stranki, da se Dodatek št. 2 ne nanaša na unovčeno bančno garancijo št. 1924-0-00XXX ter ugotovilo, da je tožena stranka v Dodatku št. 3 potrdila, da trenutno veljavne bančne garancije niso izvršljive, dokler se ne izvede odstop terjatev, med strankama pa je bilo dogovorjeno, da bodo garancije izvršljive le v primeru neizpolnitve obveznosti s strani tožeče stranke. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka v določbi 1.9. Dodatka št. 3 ne le potrdila, da trenutno veljavne bančne garancije niso izvršljive, pač pa je tudi jamčila za njihovo neizvršljivost v času do odstopa terjatev. To po naravi stvari vključuje toženčevo obveznost, da prepreči unovčenje trenutno veljavnih bančnih garancij. Okoliščina, da je tožeča stranka v času veljavnosti Dodatka št. 3 veljavno bančno garancijo iz različnih razlogov (med drugim neutemeljenega unovčenja garancije št. 1124-0-00XXX) nadomeščala z drugimi bančnimi garancijami, po presoji sodišča ne vpliva na uporabo Dodatka št. 3, saj gre v zvezi z izdajo unovčene bančne garancije za kontinuirano izvajanje pogodbenih obveznosti s strani tožnika. Sodišče je sprejelo argument tožene stranke, da je do unovčenja bančne garancije prišlo zaradi unovčenja bančnih garancij s strani družbe A., unovčenje toženčeve kontra bančne garancije pa je imelo za posledico unovčenje tožnikove kontra bančne garancije. Štelo je, da to ni odločilno, saj ravnanje družbe A. tudi v zvezi z unovčenjem bančne garancije sodi v notranje tveganje tožene stranke, sklicujoč se pri tem na že pojasnjene razloge. Toženi stranki ni sledilo niti v delu, v katerem je zatrjevala in dokazovala, da je storila vse, kar je lahko, da bi preprečila unovčenje bančnih garancij ter ji očitalo, da bi lahko preprečila unovčenje, npr. tako, da bi E. d.d. zagotovila drugo ustrezno zavarovanje.

44.Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da določba 4. člena Pogodbe ni pravna podlaga za plačilo obravnavane škode, saj za odstop od Pogodbe (in posledično za sankcijo vračila bančnih garancij) predvideva izpolnitev dveh pogojev, t.j. neizpolnitev dveh obveznosti (neodstop terjatev in neplačilo avansa), kar pa ni podano. Škodo iz naslova unovčene bančne garancije je tožeči stranki prisodilo na podlagi določb OZ o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) ter drugega odstavka 111. člena OZ.

45.V tej zadevi ni sporno, da je do zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti prišlo skoraj tri leta po prenehanju Pogodbe. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je ostal neobrazložen zaključek izpodbijane sodbe, da obveznost tožene stranke v vezi z bančnimi garancijami glede na čas veljavnosti le-teh, ni mogla biti omejena na čas trajanja pogodbenega razmerja. Tožena stranka je trdila, da je v določbi 1.9. člena Dodatka št. 3 potrdila, da trenutno veljavne bančne garancije niso izvršljive, dokler se ne izvede odstop terjatev, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, do kdaj je veljala v času sklepanja Dodatka št. 3 veljavna bančna garancija, zaradi česar je preuranjeno zaključilo, da toženčeva obveznost iz 1.9. člena Dodatka 3 že glede na čas veljavnosti bančnih garancij ni mogla biti omejena na čas trajanja pogodbenega razmerja.

46.Preuranjena je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ni odločilna okoliščina, da je do unovčenja bančne garancije št. 1924-0-00XXX prišlo (skoraj tri leta) po prenehanju Pogodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožeče stranke (na 10. strani 1. pripravljalne vloge) in se oprlo na tam citirano stališče dr. Damjana Možine, da odstop od pogodbe zaradi kršitve ne povzroči popolnega in retroaktivnega izničenja pogodbe, ampak izključi izpolnitvene zahtevke, sicer pa pogodbeno preoblikuje razmerje v razmerje pogodbenega vračanja in odškodninsko razmerje med strankama. Kako je to stališče uporabljivo v konkretnem primeru, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno.

47.Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je tožena stranka ne le potrdila, da trenutno veljavne bančne garancije niso izvršljive, ampak je tudi jamčila za njihovo neizvršljivost za čas do odstopa terjatev (do česar ni prišlo), to pa po presoji sodišča že po naravi stvari vključuje tudi obveznost, da prepreči unovčenje trenutno veljavnih bančnih garancij. To je utemeljilo z navedbo, da v primeru, da temu ne bi bilo tako, določba 1.9. člena Dodatka št. 3 ne bi bila potrebna, vnašanje takšnih pogodbenih določb v pogodbeno razmerje med strankama pa ne bi bilo smiselno.

48.V zvezi s temi zaključki tožena stranka utemeljeno opozarja, da glede na dogovorjeni sistem bančnih (kontra)garancij in dejstva, da je bilo unovčenje v celoti v rokah družbe A., ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi jamčila za neunovčljivost bančnih garancij, poleg tega pa je uveljavljala, da se 1.9. člen Dodatka št. 3 sploh ne nanaša na bančno garancijo, ki je bila unovčena 3. 8. 2020, pač pa na bančno garancijo, ki je veljala v času sklenitve Dodatka št. 3, to bančno garancijo pa je E. d.d. unovčila že 22. 8. 2016.

49.Zaključek, da so se pogodbeni dogovori med pravdnima strankama nanašali na bančno garancijo št. 1924-0-00XXX, temelji na ugotovitvi sodišča, da gre v vezi z izdajo unovčene bančne garancije za kontinuirano izvajanje pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeča stranka garancijo št. 1124000XXX zaradi njenega (neutemeljenega) unovčenja nadomestila z garancijo št. 1624000XXX, to pa zaradi njenega prenehanja z garancijo št.1724000XXX, to pa na zahtevo E. d.d. z garancijo F. št. 1924-0-00XXX, pri čemer tožena stranka utemeljeno opozarja, da ni pojasnjeno, zakaj naj bi šlo za neutemeljeno unovčenje bančne garancije št. 1124000XXX in zakaj sodišče šteje, da je šlo za kontinuirano izvajanje pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke.

50.Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji še navajala, da je tožeča stranka po unovčenju bančne garancije v avgustu 2016 zagotovila novo bančno garancijo ob poznavanju sistema bančnih garancij ter ob zavedanju, da je družba A. unovčila bančni garanciji, kar bo sprožilo unovčenje ostalih garancij. Teh navedb sodišče prve stopnje ni presojalo, ker je tudi v tem delu štelo, da ravnanje družbe A. sodi v notranje tveganje tožene stranke, zaradi česar dejstvo, da je do unovčenja bančnih garancij v prvi vrsti prišlo zaradi ravnanj družbe A., ni odločilno. Toženi stranki je očitalo, da bi unovčenje bančne garancije št. 1924-0-00XXX lahko preprečila, npr. tako, da bi E. d.d. zagotovila drugo ustrezno zavarovanje, zaradi katerega nato E. d.d. garancije ne bi unovčila. V sprotni opombi je navedlo, da glede na abstraktnost bančnih garancij, zaradi česar tudi tožnik unovčenja garancije št. 1924-0-00XXX ne bi mogel preprečiti, ni pomemben očitek toženca, da niti tožnik unovčenja te garancije ni poskusil preprečiti.

51.Ni sporno, da je do unovčenja tožnikove kontra garancije št. 1924-0-00XXX prišlo zaradi unovčenja bančnih garancij s strani družbe A., kar je sprožilo unovčenje toženčevih kontra garancij s strani G. pri H. d.d. in E. d.d., izplačilo po toženčevih kontra garancijah pa je imelo za posledico unovčenje tožnikove kontra garancije št. 1924-0-00XXX. V zvezi z notranjimi tveganji je bilo že zgoraj pojasnjeno, da 240. člen OZ ne govori o krivdi, pač pa z "okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti" določa sfero tveganj, ki bremenijo dolžnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Zato je tudi v primeru unovčenja bančnih garancij s strani družbe A. potrebno ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, ki jih je tožena stranka mogla preprečiti (odpraviti, se jim izogniti), torej notranja tveganja, ki izvirajo iz njene sfere, in jih je lahko oziroma morala obvladovati, saj je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da gre v primeru unovčene garancije št. 1924-0-00XXX za zunanja tveganja, ki so zunaj njene sfere in jih ni mogla obvladovati. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja, da ni jasno, kateri so tisti razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da sodi tudi ravnanje družbe A. v zvezi z bančnimi garancijami v notranje tveganje tožene stranke (v izpodbijani sodbi je navedeno zgolj to, da ravnanje družbe A. iz "že pojasnjenih razlogov" sodi v notranje tveganje toženca). Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na pavšalnost zaključka, da bi tožena stranka lahko preprečila unovčenje bančne garancije št. 1924-0-00XXX, npr. tako, da bi E. d.d. zagotovila drugo ustrezno zavarovanje, zaradi katerega nato E. d.d. garancije ne bi unovčila, saj sodišče prve stopnje ni presojalo njenih navedb, da se z Dodatkom št. 3 ni zavezala, da bo v primeru, da bo družba A. unovčila bančne garancije, svoji banki (E. d.d.) zagotovila drugo ustrezno zavarovanje.

Glede odstopa od Pogodbe zaradi bistvene kršitve Pogodbe (B 3. točka pritožbe)

52.3.26.1. člen Splošnih pogojev določa, da lahko vsaka stranka v primeru bistvenih kršitev Pogodbe zaradi neizpolnitve odpove Pogodbo v celoti ali delno.

53.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka od Pogodbe utemeljeno odstopila, ker je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost odstopiti ji terjatve, ta obveznost pa je bila za pravilno izpolnitev bistvena, saj se je nanašala na plačilo tožeči stranki po Pogodbi (4.10. člen Posebnih pogojev), hkrati pa je odstop terjatev tudi sredstvo zavarovanja. Zavrnilo je toženčev argument, da odstop terjatev ni bistvena obveznost po Pogodbi, saj gre le za način plačila za tožnikovo dobavo, pri čemer slednji ni še niti začel s proizvodnjo opreme. Pri oceni, da gre za bistveno kršitev Pogodbe se je sodišče oprlo na Zapisnik sestanka od 22. do 24. 4. 2013 (v nadaljevanju: Zapisnik). Dodatno je pojasnilo, da tudi iz uvoda Dodatka št. 3 izhaja, da gre za bistveno kršitev Pogodbe.

54.Tožena stranka v tem delu utemeljeno opozarja, da je za presojo o tem, ali gre za bistveno kršitev Pogodbe, pravno odločilno, kakšno kršitev predstavlja neodstop terjatev, glede na to, da je trdila, da njena plačilna obveznost sploh še ni nastala, zaradi česar v tej fazi (še) ne more biti govora o bistveni kršitvi Pogodbe.

55.V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je pavšalna navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti po Pogodbi in da se zaradi nezagotovljenega zavarovanja plačil niso začele proizvodnja in dobave opreme. Višje sodišče ne soglaša z zaključkom, da je v zadevi, v kateri tožeča stranka toženi očita neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ki naj bi bile za pravilno izpolnitev bistvene, dokazno breme (kvečjemu) na toženi stranki, da navede, katerih pogodbenih obveznosti tožeča stranka ni izpolnila in kako to vpliva na dolžnost plačati vtoževano terjatev. Ne drži sicer pritožbena navedba, da zadostuje, da tožena stranka navede (zgolj to), da tožeča stranka ni izpolnila nobene obveznosti po Pogodbi (kar tudi sicer ne drži, saj je izpolnila vsaj obveznosti iz naslova bančnih garancij in izdelave projektne dokumentacije), drži pa, da je odločilno vprašanje, ali je njena plačilna obveznost že nastala oziroma ali neodstop terjatev v tej fazi pomeni bistveno kršitev Pogodbe.

56.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje nasprotovanje tožene stranke kvalifikaciji očitane kršitve kot bistvene zavrnilo z obrazložitvijo, da je ta navedba v nasprotju z vsebino Zapisnika, in pojasnilo, da iz njega izhaja, da sta stranki izpostavili, da je glavna ovira izvedbi projekta dejstvo, da družba A. še ni odprla akreditiva in da če nima akreditiva, ki pokriva 80% + 5% cene CIF za pogodbeno opremo, (tožena stranka) praktično ne more začeti izdelave blaga. Sodišče je zaključilo, da smiselno enako potemtakem velja za tožečo stranko, ki je podizvajalec tožene stranke, zato ni dvomilo, da je obveznost odstopa terjatev za pravilno izpolnitev pogodbe bistvena, posledično pa je tožeča stranka od pogodbe utemeljeno odstopila.

57.V zvezi z vsebino Zapisnika tožena stranka utemeljeno opozarja, da se nobena od pravdnih strank na vsebino, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s pravno kvalifikacijo očitane kršitve, ni sklicevala. Isto velja za ugotovitev sodišča na podlagi uvoda Dodatka št. 3, in sicer, da je neodstop terjatev bistveno vplival na izvajanje nadaljnjih dejavnosti tožnika in izvrševanje njegovih obveznosti, saj se tudi na ta zapis ni sklicevala nobena od pravdnih strank v kontekstu pravne kvalifikacije očitane kršitve kot bistvene kršitve Pogodbe v smislu 3.26.1. člena Splošnih pogojev Pogodbe. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo trditev pravdnih strank na podlagi predloženih dokazov samo ugotavljalo pravno odločilna dejstva in zaključilo, da je šlo za bistveno kršitev Pogodbe. S tem, ko je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih v zvezi s kvalifikacijo očitane kršitve nobena od strank ni zatrjevala in na podlagi katerih je v tej zadevi zaključilo, da so nastali vrnitveni in odškodninski zahtevki, ki so podlaga tožbenega zahtevka, pač pa jih je sodišče ugotovilo samo, je toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi (5. člena ZPP).

58.Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče ni niti dolžno niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilnih dejstev (v konkretnem primeru tistih, ki so tožeči stranki v prid) in na podlagi katerih je v tej zadevi zaključilo, da so nastali vrnitveni in odškodninski zahtevki, ki so podlaga tožbenega zahtevka. Takšno ravnanje sodišča predstavlja poseg v pravico tožene stranke. To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, ker je Zapisnik kot dokazno listino predložila tožena in ne tožeča stranka, ki se v postopku na prvi stopnji v dokazovanje kvalifikacije očitane kršitve na vsebino Zapisnika ni sklicevala, zaradi česar tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo sodišče to vsebino upoštevalo kot del dejanske podlage sodbe. Sodišče tudi ne sme samo odpravljati pomanjkljivosti trditvenega ali dokaznega bremena strank, saj s tem prekrši meje razpravnega načela. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP pravdni stranki kvečjemu opozoriti na morebitno pomanjkljivost trditvene podlage in jima pomagati ponuditi ustrezno gradivo, ni pa ga smelo samo nadomeščati oziroma samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah.

Škoda, kot je določena v 3.26.4. členu Pogodbe (B 4. točka pritožbe)

59.Sodišče prve stopnje v 65. točki obrazložitve navaja, da tožeča stranka vtožuje plačilo 6.146.174,94 EUR, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je od tega iz naslova stroškov (1) za opravljena dela oziroma za izdelavo projektne dokumentacije 1.341.140,30 EUR, (2) zaradi aktivnosti na projektu za izvedbo del in dobavo opreme po Pogodbi 2.859.357,86 EUR, (3) škode zaradi unovčene bančne garancije 1.636.250,00 EUR in (4) izgubljenega dobička 300.427,19 EUR.

60.Seštevek teh stroškov znaša 6.137.175,35 EUR in ne 6.146.174,94 EUR. Ker pa gre v tem delu zgolj za računsko pomoto, ni utemeljen pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Škoda iz naslova unovčene bančne garancije (B 5. točka pritožbe)

61.Sodišče prve stopnje je ugotovilo (71. točka obrazložitve), da določba 3.26.3 člena Splošnih pogojev škode iz naslova bančne garancije ne obsega. V tem delu tožena stranka navaja, da si razlogi sodbe vsebinsko nasprotujejo, sklicujoč se pri tem na presojo sodišča v 86. točki obrazložitve, kjer je ugotovljeno, da sta stranki v 3.26.3. členu Splošnih pogojev natančno uredili oziroma določili vrsto škode, do katere je stranka v primeru odstopa od Pogodbe zaradi njene bistvene kršitve upravičena. Navedeni pritožbeni očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je presodilo, da določba 4. člena Pogodbe ni pravna podlaga za plačilo obravnavane škode, prav tako, da določba 3.26.3 člena Splošnih pogojev škode iz naslova bančne garancije ne obsega. Pravdni stranki sta pogodbeno uredili oziroma določili vrsto škode v primeru odstopa od Pogodbe zaradi njene bistvene kršitve, za kar pa v primeru unovčene bančne garancije ne gre. Zaradi tega ne drži, da si razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nasprotujejo.

62.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke za znesek unovčene bančne garancije (190. člen OZ). To je utemeljilo na presoji, da bi morala v primeru, da bančna garancija ne bi bila unovčena, znesek bančne garancije zagotoviti tožena stranka iz svojega premoženja. Do tega ni prišlo, zato je bila tožena stranka obogatena, ker se njeno premoženje ni zmanjšalo in je prihranila izdatke, ki bi jih sicer imela.

63.V tem delu višje sodišče pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da bi bila tožena stranka dolžna zagotoviti znesek unovčene bančne garancije, prav tako ni jasno, na čem utemeljuje prihranek izdatkov (in katerih). Zgolj sklicevanje na pravno teorijo ne more zadoščati. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče upoštevalo kot dejansko podlago odločitve (in na katero pravno normo jo je oprlo). Od tega pravila je mogoče odstopiti le v preprostih primerih, ki ne dopuščajo dvoma o tem, katera odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen in na kateri pravni podlagi, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

64.Sodišče prve stopnje pa je zahtevku za plačilo škode iz naslova unovčene bančne garancije ugodilo tudi na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ. To je utemeljilo s tem, da ker je pogodba razvezana, je toženec dolžan tožniku vrniti bančno garancijo št. 1924-0-00XXX. Ker je bila bančna garancija unovčena, je dolžan vrniti znesek unovčene garancije, ki jo je opredelilo kot škodo v višini 1.636.250,00 EUR. Več od tega sodišče prve stopnje v tem delu ni navedlo.

65.Pritožba utemeljeno opozarja, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu neobrazložena do te mere, da se je ne da preizkusiti, saj ni jasno, ali je sodišče prve stopnje zahtevek zaradi razvezane pogodbe, ki mu je ugodilo tudi na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ, obravnavalo kot odškodninski ali kot obogatitveni. Obravnavanje tega zahtevka je naslovilo kot "Škoda iz naslova unovčene bančne garancije", odškodninski zahtevek kot posledica razvezane pogodbe pa ima podlago v prvem odstavku 111. člena OZ (v zvezi z drugim odstavkom 239. člena OZ).

Stroški B. (B 6. točka pritožbe)

66.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov B. utemeljen po temelju tudi v delu, ki se nanaša na plačanih 900.355,00 EUR. Navedlo je, da je B. na podlagi podizvajalske pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, od slednje zahteval plačilo potnih stroškov (v Indijo, Slovenijo, na Češko) v znesku 3.730,14 EUR, stroškov delavcev v znesku 10.024,06 EUR, vrednost projektne dokumentacije v znesku 980.826,77 EUR in plačilo fiksnih stroškov v znesku 2.081.346,82 EUR, skupno 3.075.927,79 EUR. Ker tožeča stranka del vrednosti projektne dokumentacije, ki jo je izdelal B., uveljavlja v okviru škode v zvezi z že opravljenimi deli po Pogodbi, v okviru te škodne postavke ni uveljavljala teh stroškov. Vtoževana škoda iz tega naslova tako znaša 2.092.977,72 EUR.

67.V zvezi s priznanim zneskom v višini 900.355,00 EUR, ki se nanaša na strošek izdelave projektne dokumentacije družbe B. in ga je tožeča stranka plačala (z dvema nakaziloma po 450.177,50 EUR), je tožena stranka zatrjevala, da tožeča stranka s tožbo povrnitve tega zneska sploh ne zahteva. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni navedlo ničesar, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo navaja zgolj to, da je "jasno, da s tožbo zahteva povrnitev tudi tega zneska". Višje sodišče na podlagi navedenega ne more odgovoriti na pritožbene očitke, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti.

Vmesna sodba / nedoločnost IV. točke izreka sodbe (B 7. in 9. točka pritožbe)

68.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo (IV. točka izreka izpodbijane sodbe), da je "v ostalem zahtevek po podlagi utemeljen". Višje sodišče ugotavlja, da z izjemo škode, ki se nanaša na strošek projektne dokumentacije, iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katera je "ostala škoda" oziroma za katere škodne postavke naj bi bil zahtevek utemeljen. Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na to, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj sodišče ni presojalo njenih ugovorov, da sploh ne gre za pravno relevantno škodo.

69.Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno citiralo odločbo VSRS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015, da so dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode, večkrat kompleksna in lahko pokažejo, da škoda ni nastala, da lahko torej sodišče kljub vmesni sodbi zavrne tožbeni zahtevek (tudi iz razloga morebitne trditvene neopredeljenosti škode), v tej zadevi to stališče ne more nadomestiti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. V izreku vsebovana ugotovitev, da je "v ostalem zahtevek po podlagi utemeljen", se namreč nanaša na posamezne predpostavke temelja in zajema celotno podlago zahtevka. Drugačnega (vmesnega) odločanja ZPP ne predvideva.

70.V tej zadevi ne gre za vprašanje višine škode, pač pa samega obstoja škode. Zato bi sodišče prve stopnje moralo navesti razloge, zakaj šteje, da je "ostala škoda" nastala in katera škoda je to. To velja še toliko bolj, ker zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi z "ostalo škodo" ni ugotovilo ničesar, ni podlage niti za presojo, da naj bi bil glede "ostale škode" tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

71.Tudi sicer je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo, ko je ugotovilo, da je glede ostale škode tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, ta zaključek utemeljilo zgolj na kršitvi pogodbe (protipravnost), ostalih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti pa ni ugotavljalo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da zgolj (pavšalna) ugotovitev, da vzrok za kršitev izvira iz sfere toženca in da je tožniku zato nastala škoda, ne more zadoščati za ugotovitev, da je odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen.

72.Tudi sicer pa izrek IV. točke izpodbijane sodbe ni oblikovan pravilno. V primeru vmesne sodbe mora biti namreč že iz izreka jasno razviden predmet odločitve (o konkretnih tožbenih zahtevkih), čemur z zapisom "v ostalem je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen" ni zadoščeno.

Škoda iz naslova projektne dokumentacije (B 8. točka pritožbe)

73.V zvezi s plačilom za izdelavo projektne dokumentacije je tožena stranka podala številne ugovore, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da so navedbe, da projektna dokumentacija ni bila izvedena pravilno in da je končni naročnik izpostavil kup napak (ter v sprotni opombi še, da enako velja za navedbo, da I. dokumentacije ni sprejel in je izpostavil kup napak), pavšalne in zato neupoštevne. Višje sodišče tudi v tem delu pritrjuje pritožbi, da to niso bili edini ugovori tožene stranke v zvezi s projektno dokumentacijo. V odsotnosti razlogov izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Datum izdaje sodne odločbe (C točka pritožbe)

74.Iz uvodnega in zaključnega dela sodbe izhaja, da je bila izdana 8. junija 2023. To je datum, ko je sodišče izvedlo zadnji narok za glavno obravnavo. Pritožba navaja, da je sodišče v zapisniku s tega naroka navedlo, da bo sodba o temelju zahtevka izšla po tem, ko bo tožeča stranka vložila 3. pripravljalno vlogo in bo tožena stranka nanjo odgovorila s 3. vlogo. Na podlagi tega šteje, da sodišče sodbe ne bi smelo izdati pred 17. 7. 2023, ko je bil prvi dan, ko bi lahko prejelo 3. pripravljalno vlogo tožene stranke.

75.Višje sodišče pritožbi v tem delu ne sledi. Zadeva je praviloma obravnavana (tako da se lahko izda odločba) oziroma zrela za odločitev, ko so razčiščena vsa pravno relevantna dejstva oziroma vsi ugovori, stranki pa izjavita, da nimata ničesar več navajati (prim. prvi odstavek 291. člena ZPP). Drugi odstavek 291. člena ZPP, ki govori o predčasni sklenitvi glavne obravnave, predstavlja izjemo; nanaša se predvsem na razčiščevanje dejstev (da se priskrbijo manjkajoča dokazila), ne na opravljanje procesnih dejanj.

76.Pisna odločba mora biti izdana na dan zaključka naroka zato, ker sodišče takrat zaključi dokazovanje, ki je bilo predmet postopka, zato drugih dokazov ne sme upoštevati (razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 291. člena ZPP). V primeru tako imenovane pridržane odločbe, datum izdaje odločbe časovno ne sovpada z datumom, ko je sodišče predčasno sklenilo narok. V takem primeru mora sodišče v uvodu pisnega odpravka sodne odločbe navesti oba datuma: dan, ko je bila končana glavna obravnava in dan, ko je bila izdana odločba (drugi odstavek 324. člena ZPP). V tej zadevi sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb iz 3. pripravljalne vloge.

77.Kot izhaja iz podatkov v spisu (uradnega zaznamka in iz odredbe), je sodišče prve stopnje v uradnem zaznamku ugotovilo, da je bila sodba zaradi odgovora strank na vlogo druge stranke pridržana, rok za izdajo sodbe pa je pričel teči 18. 7. 2023. Odredbo za vročanje sodne odločbe strankam je sodišče izdalo 17. 8. 2023. Navedeno pomeni, da je bil narok končan 8. junija 2023, (zgolj) izdaja pisne odločbe pa je bila pridržana do izteka roka za vložitev vlog. Ta rok je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, ne glede na to, da datuma, ko je bila odločba izdana, ni navedlo v uvodu sodne odločbe. Zatrjevana (relativno) bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana niti ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

78.Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo navedb iz 3. pripravljalne vloge. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo oziroma kot pravno relevantna šteje dejstva, ki jih sodišče ni štelo kot taka, ne pomeni, da njenih navedb ni upoštevalo. Tudi sicer bi morala tožena stranka pojasniti, katere njene odločilne navedbe iz 3. pripravljalne vloge niso bile upoštevane in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje ni (izrecno) opredelilo do navedb tožene stranke iz 3. pripravljalne vloge, ni podana.

79.Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi v delu, v katerem je sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (V. točka izreka izpodbijane sodbe), pri čemer v zvezi s tem ni navedla nobenih pritožbenih razlogov. Višje sodišče glede na odsotnost razlogov in pravilnost odločitve v tem delu soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o pridržani odločitvi glede stroškov.

Sklepno

80.Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v II. in IV. točki izreka obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je bilo zgoraj opozorjeno in katere ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Ob upoštevanju dejstva, da je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev, pri čemer gre za kompleksnejše dejansko in pravno vprašanje, takega postopka ni mogoče dopolniti na podlagi morebitne pritožbene obravnave, saj bi opredeljevanje višjega sodišča do nosilnih dejanskih argumentov strank, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja, s tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen URS). Samostojno rešitev zadeve višjemu sodišču onemogoča tudi obseg izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih na ključne pritožbene očitke niti ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

81.Ob upoštevanju navedenega je bilo po oceni višjega sodišča potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP), predvsem upoštevajoč dana navodila višjega sodišča v zvezi s konkretno in vsebinsko presojo navedb obeh pravdnih strank.

82.Višje sodišče še opozarja, da mora sodba v skladu s 324. členom ZPP vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve sodbe zato ne smejo biti vsebovani v opombah, saj opombe niso namenjene temu. Opombe so krajše pojasnilo k tekstu, zato jih ni dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, ko so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.

83.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132, 165, 242, 299

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.