Jedro

Prosilec mora svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami, ne pa s splošnim navajanjem težav, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 6. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge in četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 28. 4. 2010 kot očitno neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in sledi utemeljitvi njene odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sklicuje se še na določbe: 23., 45., 55. člena ZMZ in 59. člena ZUS-1. 3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je kurdske narodnosti, iz izvorne države Sirije pa je pobegnil zato, ker je član Kurdske demokratske stranke – PYD in ga oblast v domovini preganja. Večina družinskih članov je že pobegnila v Nemčijo. V času prvega postopka o njegovi mednarodni zaščiti iz azilnega doma ni pobegnil, pač pa je odšel samo na obisk k sorodnikom. Tekom postopka je iz Sirije pridobil dokument, ki ga prilaga k pritožbi, iz katerega so razvidne njegove aktivnosti v politični stranki PYD. V izvorni državi bi ga zaradi tega zaprli, maltretirali in tudi ubili. V njegovem primeru gre za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti. Do dvoma o resničnosti njegovih navedb je prišlo zaradi posledice jezikovnega nerazumevanja oziroma prevajanja, saj prevajalec ni pravilno prevedel vsega, kar je tožnik navedel na zaslišanju ob podaji svoje prošnje. Predlagal je, da sodišče prve stopnje razpiše glavno obravnavo, na kateri bi bil zaslišan, da bi razjasnil vse nejasnosti v svojih izjavah. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi, podrejeno pa odločbo tožene stranke spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 54. in 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo, kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (druga alineja), če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona (četrta alineja 55. člena ZMZ).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podani pa so bili tudi materialnopravni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določeni v drugi in četrti alineji 55. člena ZMZ. Za odločitev v pospešenem postopku je sicer pomembna le ugotovitev obstoja enega izmed razlogov, navedenih v prvi do šestnajsti alineji 55. člena ZMZ.

9. Med razlogi, zaradi katerih se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, so navedeni tudi razlogi, ki jih je v tem primeru ugotovila tožena stranka in se z njihovim obstojem strinjata tudi prvostopenjsko in Vrhovno sodišče. 10. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi na osebnem razgovoru oziroma zaslišanju tožnika dne 2. 3. 2010, in na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito, podani na predpisanem obrazcu ob osebnem razgovoru oziroma zaslišanju tožnika dne 28. 4. 2010, pri katerem je bil sestavljen zapisnik, ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 45. člena ZMZ, ter na podlagi naknadno dne 14. 5. 2010 predloženih listin (osebne izkaznice in zaključnega spričevala srednje šole). Tožena stranka je ugotovila pomembne protislovnosti in nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah v zvezi z njegovim članstvom v politični stranki PYD ter s tem povezane zatrjevane aretacije njegovega prijatelja, na kar je (deloma) oprla svojo odločitev, ko se je sklicevala na četrto alinejo 55. člena ZMZ.

11. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v Sloveniji predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito dne 2. 3. 2010, dne 7. 3. 2010 pa je samovoljno zapustil azilni dom, zato je bil postopek ustavljen. Pri podaji prve prošnje je navedel, da mu je ime A.A., da je njegova mati B.B., stara 50 let, v ponovni prošnji z dne 28. 4. 2010 pa je navedel, da je njegova mati B.C., stara 60 let, da je njegovo ime A.F. Ob vložitvi prve prošnje ni navedel, da bi bil član kakšne politične stranke, ob vložitvi druge prošnje pa je navedel, da je član politične stranke PYD, v katero naj bi se včlanil leta 2008. Iz Slovenije je po zapustitvi azilnega doma po lastnih navedbah odpotoval preko Avstrije v Nemčijo (ki je bila njegova ciljna država), kjer ga je dobila policija in ga vrnila v Slovenijo. Tožnik je na posebno vprašanje, če je bil v izvorni državi na kakršenkoli način preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, odgovoril, da je bil preganjan samo zaradi tega, ker je Kurd, v Siriji pa Kurde, ko služijo vojaški rok, pošiljajo na izraelsko – sirsko mejo, kjer je nevarno območje. Tožnik se je služenju vojaškega roka izognil, da je lahko preživljal družino, in sicer tako, da je odšel v Damask. Kljub temu, da je bil leta 2004 celo aretiran, ni bil mobiliziran v vojsko, hkrati pa je odpadel tudi razlog, zaradi katerega se je služenju vojaškega roka sprva izognil, saj sta oba njegova brata vojaški rok očitno že odslužila in po tožnikovih navedbah sedaj ob njegovi odsotnosti skrbita za družino.

12. Tožnik je v svoji prvotni prošnji z dne 2. 3. 2010 vsebinsko navajal približno enake razloge, kot jih je uveljavljal v ponovni (drugi) prošnji, razen članstva v politični stranki, ki ga v prvi prošnji z dne 2. 3. 2010 sploh ni omenil, kakor tudi ne sestanka politične stranke, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, kot trdi v ponovni prošnji. Ko je bil opozorjen, da ob podaji prve prošnje članstva v politični stranki PYD sploh ni omenil, je dejal, da tega ni navedel zato, ker ga je bilo strah. Takšno pojasnilo pa je po oceni tožene stranke in sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi Vrhovno sodišče, nesprejemljivo. Logično je namreč pričakovati, da oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, pove vse razloge, zaradi katerih je zapustila izvorno državo in zaradi katerih meni, da je na podlagi njih upravičena do mednarodne zaščite. Če razlogov ne poda, potem tudi zaščite ne more pričakovati. Če bi bil tožnik resnično član politične stranke in bi bile okoliščine povezane s tem članstvom razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, bi to nedvomno povedal že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Iz ostalih izjav tudi ne izhaja, da bi bil kak pomemben in iskan član stranke. Iz tožnikovih navedb torej izhaja, da svojo prošnjo utemeljuje z nekajmesečnim bivanjem v zaporu leta 2003, težavami Kurdov v Siriji, odklonitvijo služenja vojaškega roka, aretacijo in krajšim priporom v letu 2004 ter članstvom v stranki PYD ter s tem povezano aretacijo njegovega prijatelja. Takšne nekonsistentne navedbe, ki so nezadostne za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ, pa so bile zadostna podlaga za odločitev tožene stranke na podlagi druge in četrte alineje 55. člena ZMZ, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

13. Vrhovno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki ji pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, da mora prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami, ne pa s splošnim navajanjem težav, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti, pri čemer pa je že iz primera njegove družine jasno, da teh težav nimajo vsi pripadniki kurdske manjšine (sam tožnik je navedel, da njegovi bratje in sestre nimajo težav), zatrjevanih splošnih težav pa kot Kurd ni imel niti sam (končal je srednjo šolo). Takšne težave, ki jih navaja tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati razlogov, ki bi utemeljevali priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite je zanemarljivega pomena tudi tožnikova izjava v zvezi s služenjem vojaškega roka, saj glede na izogibanje služenja vojaškega roka ni utrpel kakšne sankcije v času bivanja v izvorni državi. Nerazumna in posledično neverodostojna je njegova izjava, da tega, da je član politične stranke, ni navedel, ker ga je bilo strah, pri čemer sploh ni pojasnil, zakaj ga je bilo strah in zakaj ga v času ponovnega zaslišanja ni bilo več strah.

14. Ob upoštevanju navedenega, pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Pritožbenega ugovora, da ne gre za kontradiktornosti v njegovih izjavah, temveč za napačno razumevanje, do katerega naj bi prišlo zaradi napak v prevajanju, pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, je tožena stranka tožnika ob zaslišanju pri podaji prošnje za mednarodno zaščito večkrat in sproti opozarjala na neskladnost v njegovih izjavah, pa jih tožnik ni pojasnil. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne pripombe na prevajanje, je izjavil, da pripomb nima. Tudi na zapisnik tožene stranke, ki mu je bil prebran in ga je podpisal, ni imel pripomb.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj ni razpisalo glavne obravnave in je odločilo na seji senata na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik namreč v tožbi ni navedel nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, da se ga zasliši in ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje pred sodiščem bilo različno od njegove izjave v prvi prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 2. 3. 2010, ali v ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 28. 4. 2010, oziroma, v čem bi se razlikovalo ob tem, da konkretno z dokazi ne izpodbija dokazne ocene tožene stranke glede svoje neverodostojnosti. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni razpisalo glavne obravnave.

16. Po določbi drugega odstavka 21. člena ZMZ mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku v pospešenem postopku. Tožnik pa je listino, ki je v nemškem jeziku, in s katero dokazuje svoje članstvo v navedeni politični stranki, dostavil šele v pritožbenem postopku Vrhovnemu sodišču. Pri tem pa tožnik ne zatrjuje in tudi ne izkaže za verjetno, da brez svoje krivde ni mogel tega dokaza predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Zato te listine v pritožbenem postopku ni dopustno presojati oziroma upoštevati.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.