Jedro

Ker glede na pojasnjeno povzete tožbene navedbe ne predstavljajo izrecne izjave tožeče stranke o umiku tožbe za dne 9. 10. 2018 plačan znesek 289,84 EUR, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preračun terjatve, kot ga je napravilo v 9. točki izpodbijanega sklepa in posledično ustavitev postopka na temelju 188. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S takšnim nezakonitim postopanjem sodišča pa je bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje umik tožbe vzelo na znanje in ustavilo postopek (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 421,14 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje o njenem umiku zahtevka v nasprotju z listinami v spisu. Tožeča stranka je pomotoma res zapisala, da je od tožene prejela znesek 289,84 EUR, vendar je ta navedba zaradi pomotnega vpogleda v njeno aplikacijo v zvezi z vodenjem zahtevkov upnikov napačna. Navedb o kakršnemkoli plačilu v postopku ni navajala niti tožena stranka. Tožeča stranka zato nikoli ni umaknila svojega zahtevka za znesek 289,84 EUR, temveč je v dopolnitvi tožbe izrecno zapisala: 'glede na navedeno delno umika svoj tožbeni zahtevek in sedaj zahteva še plačilo svoje terjatve, kot je to razvidno iz predloga v nadaljevanju te vloge'. V nadaljevanju vloge pa je naveden njen zahtevek v višini glavnice v znesku 243,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2018 dalje do plačila, stroškov izvršilnega postopka v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2018 in stroškov tega pravdnega postopka. Tako je nesporno, da tožeča stranka v tem postopku še terja navedene zneske. Tožeča stranka tudi opozarja, da je v svoji vlogi (prav tako napačno) navedla, da ji tožena stranka dolguje še glavnico v višini 120,51 EUR, stroške izvršilnega postopka v višini 130,00 EUR in stroške pravdnega sodišča. Stališče sodišča, da je tožeča stranka umaknila celoten zahtevek je nepravilno tudi iz tega razloga. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožeča stranka delno umaknila svoj zahtevek v višini 289,84 EUR, tako ne bi smelo ustaviti postopka v celoti, saj tožena stranka s tem ni poravnala vseh vtoževanih terjatev. Tožena stranka tako še vedno izrecno zahteva plačilo, kot ga je opredelila v svoji vlogi (in pritožbi), zato je izpodbijani sklep napačen, sodišče pa mora v zadevi razsoditi na podlagi listin v spisu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Postopek v predmetni zadevi se vodi kot nadaljevanje izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine (izpis odprtih postavk z dne 5.9.2018), ki je bi začet po predlogu tožeče stranke zaradi izterjave denarne terjatve v višini 243,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2018 (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožeča stranka je v zvezi s tem v dopolnitvi tožbe navajala, da ima do tožene stranke terjatev iz naslova treh neplačanih računov, in sicer po računu z dne 6.11.2017 v višini 57,00 EUR, po računu z dne 5.12.2017 v višini 60,36 EUR in po računu z dne 5.1.2018 v višini 113,16 EUR ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih računov v znesku 12,95 EUR, kar vse je razvidno iz predložene konto kartice in izpisa odprtih postavk.

6. Iz nadaljnjih tožbenih navedb (v II. točki) res izhaja, da je tožena stranka dne 9.10.2018 plačala 289,84 EUR (s čimer naj bi tožena stranka poravnala procesne obresti v višini 2,95 EUR in glavnico v znesku 286,89 EUR), vendar je ob tem tožeča stranka navedla, da ji tožena stranka na dan 9.10.2018 dolguje še glavnico v višini 120,51 EUR ter stroške izvršilnega in pravdnega postopka. Nadalje v tožbi sledi navedba: ''glede na navedeno, tožnica delno umika svoj tožbeni zahtevek in zahteva še plačilo svoje terjatve, kot je to razvidno iz predloga v nadaljevanju te vloge''. Iz tožbenega zahtevka, postavljenega v IV. točki tožbe, pa je razvidno, da tožeča stranka zahteva plačilo glavnice v znesku 243,83 EUR, zakonskih zamudnih obresti od 6.9.2018 do plačila ter povračilo izvršilnih stroškov v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2018 dalje in pravdnih stroškov.

7. Pritožba glede na navedeno utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v tožbi napačno sklepalo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za dne 9.10.2018 plačan znesek v višini 289,84 EUR, s čimer je nastala podlaga za ustavitev postopka v celoti.1 Takšne izrecne izjave volje namreč tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni podala, saj je po opravljenem izračunu njene terjatve v II. točki tožbe2 zapisala le, da glede na navedeno delno umika svoj tožbeni zahtevek in zahteva plačilo terjatve, kot izhaja iz predloga (tožbenega zahtevka) v nadaljevanju (IV. točka tožbe). Iz njega pa je razvidno, da v tej pravdi terja še plačilo terjatve v znesku 243,83 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.9.2018, kar predstavlja povsem enak zahtevek, kot ga je postavila že v predlogu za izvršbo in se torej njen zahtevek ni v ničemer spremenil. 8. Ker glede na pojasnjeno povzete tožbene navedbe ne predstavljajo izrecne izjave tožeče stranke o umiku tožbe za znesek 289,84 EUR, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preračun terjatve, kot ga je napravilo v 9. točki izpodbijanega sklepa in posledično ustavitev postopka na temelju 188. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S takšnim nezakonitim postopanjem sodišča pa je bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Upoštevaje vse navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen v zvezi s 366. členom ZPP). Specialna določba prvega odstavka 458. člena ZPP, ki velja za postopke v sporih majhne vrednosti, namreč izključuje uporabo 358. člena ZPP, ki pomeni podlago reformatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča3, zaradi česar to sodišče samo ne more odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma dopolniti postopka. V nadaljevanju postopka bo tako moralo sodišče prve stopnje o tožbenemu zahtevku tožeče stranke vsebinsko odločiti, pred tem pa zagotoviti, da se nejasnosti v tožbenih navedbah glede višine terjatve in njenega (delnega) plačila (II. točka dopolnitve tožbe) ustrezno odpravijo4. 10. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Po izračunu sodišča naj bi bil s tem plačilom v celoti pokrit znesek vtoževane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 243,83 EUR ter zakonske zamudne obresti na ta znesek od 6.9.2018 do plačila višini 1,76 EUR. 2 Po katerem je skupni znesek dolga 398,84 EUR oz. skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 407,40 EUR, upoštevaje delno plačilo pa preostanek dolga 120,51 EUR, kar se sicer matematično ne ujema (na kar opozarja tudi pritožba). 3 Prim. VSRS II Ips 380/2007. 4 Izračun terjatve v II. točki dopolnitve tožbe se ne ujema z zneski po vtoževanih računih (povzetih v I. točki dopolnitve tožbe) in tudi ne s postavljenim tožbenim zahtevkom.