Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da PUP, ki je v obravnavanem primeru pravna podlaga za odločanje, sporni zemljišči opredeljuje kot kmetijski zemljišči I. kategorije, kjer nameravana novogradnja ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1640/2000-11 z dne 17.1.2002 .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote R. z dne 3.2.1999, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše in hleva na zemljiščih parc. št. 239 in 240 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 78/90, 18/93 in 44/97, ZUN), iz katere izhaja, da se lokacijsko dovoljenje lahko izda le na podlagi prostorskega izvedbenega akta, ki velja v času, ko pristojni organ odloča o zahtevi investitorja. Tožnica v tožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke, da zemljišči parc. št. 239 in 240 k.o. S., ki naj bi bili predmet posega, dejansko ležita v območju, ki je po prostorskih planih opredeljeno kot površina namenjena kmetijski proizvodnji in je označeno kot prvo območje kmetijskih zemljišč. Po določbi 27. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote B. (Uradni list RS, št. 23/91, PUP) posegi v zemljišča, ki so namenjena kmetijski proizvodnji, niso dovoljeni, dovoljena pa ni niti sprememba rabe in uporaba za ljubiteljske dejavnosti. Iz podatkov in listin v upravnih spisih, upoštevajoč navedeno določbo PUP, tako izhaja, da na obravnavanih zemljiščih ni dopustna gradnja nikakršnih objektov, torej tudi ne objektov, ki jih je nameravala graditi tožnica. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene ugovore glede pobude za spremembo srednjeročnega plana, ki jo je tožnica vložila pri Občini B., saj je sodišče v upravnem sporu dolžno presojati zakonitost upravnih aktov po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja na prvi stopnji. Pojasnilo je še, da zazidljivost konkretnega zemljišča ni odvisna od okoliščine, v kateri katastrski razred spada zemljišče, temveč od tega, ali je v prostorskih aktih predvideno za pozidavo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prvostopni upravni organ določenim investitorjem izdal dovoljenja za posege v prostor ter, da je bila zavrnjena le njena prošnja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je območje K. k.o. S. opredeljeno kot prvo območje kmetijskih zemljišč I. kategorije. Na zemljiščih parc. št. 239 in 240 k.o. S. je imel njen oče med letoma 1928 in 1940 peskokop, za kar je imel tudi uradno dovoljenje, zato ti parceli ne moreta biti namenjeni kmetijski proizvodnji. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja, saj imajo podlago v podatkih upravnih spisov in v določbah predpisov, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 1. odstavku 55. člena ZUN pa se lokacijska dokumentacija med drugim pripravi tudi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih.

Kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, katerega ugotovitve je povzelo sodišče prve stopnje, sta v obravnavani zadevi predmet posega zemljišči parc. št. 239 ter 240 k.o. S., ki se nahajata na območju, ki se ureja s PUP. Opredeljeni sta kot 1. območje kmetijskih zemljišč I. kategorije, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji. PUP v 2. odstavku 27. člena določa, da na površinah, ki so z družbenim planom opredeljene kot kmetijske površine, namenjene trajni rabi za kmetijsko proizvodnjo, ni dovoljena sprememba namembnosti rabe in uporaba za ljubiteljske dejavnosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in upravnih organov, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše in hleva po 2. odstavku 54. člena ZUN, saj bi bil takšen poseg v prostor v nasprotju s pogoji PUP.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sta se parceli v preteklosti uporabljali kot peskokop. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da PUP, ki je v obravnavanem primeru pravna podlaga za odločanje, sporni zemljišči opredeljuje kot kmetijski zemljišči I. kategorije, kjer nameravana novogradnja ni dovoljena. Zato je navedeni pritožbeni ugovor za rešitev te zadeve brezpredmeten.

Glede pritožbenega ugovora, ki se nanaša na upravna dovoljenja, ki naj bi bila izdana drugim investitorjem, pa pritožbeno sodišče pripominja, da se v tem postopku presoja le zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.