Jedro

Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP le v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. V praksi sta najbolj pogosti obliki nepoštenih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, posledično so bila za njihovo lažje prepoznavanje in preprečevanje sprejeta posebna pravila. Ta so določena v 5., 6. in 7. členu ZVPNPP za zavajajoče poslovne prakse in v 8., 9. in 10. členu ZVPNPP za agresivne poslovne prakse. V obeh primerih gre za posebno kategorijo nepoštenih poslovnih praks, zato morajo biti pri opredelitvi določene poslovne prakse za zavajajočo ali agresivno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi in v navedenih členih dodatno določeni pogoji za posamezno obliko nepoštene poslovne prakse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, št. 0610-12825/2012-16-30029 z dne 31. 5. 2012. Z njo je na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) upravni organ revidentu prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo revident uporablja v razmerju do potrošnikov in v okviru katere sklepa naročniške pogodbe s potrošniki oziroma anekse k že obstoječim pogodbam na daljavo tako, da družba pokliče potrošnike po telefonu in jim predstavi svoje pakete, nato pa potrošnikom, ki izrecno ne nasprotujejo temu, po pošti pošlje že pripravljeno pogodbo, z ali brez telefonskega aparata oziroma SIM kartice, pri čemer morajo potrošniki za to, da sprejmejo tak paket oziroma pošiljko, podpisati ne samo prevzem pošiljke, pač pa tudi že samo pogodbo. Brez podpisa pogodbe ne morejo prejeti paketa oziroma pošiljke in se tako s pogodbo zavežejo še preden so sploh imeli možnost seznaniti se z vsebino pogodbe in sprejeti zavestno odločitev o tem, da sklenejo takšno pogodbo. Revident tako utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila z odločbo, št. 0211-59/2013-7-KE z dne 25. 10. 2013. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodatno obrazloži, da ZVPNPP v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo 2005/29/ES z dne 12. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva), ki v 7. točki uvodne izjave določa, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki in da neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Po presoji sodišča prve stopnje iz obrazložitve upravnih organov izhaja pojasnilo, v čem revidentova poslovna praksa bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnikov. Pri tem pa zadošča že obstoj verjetnosti, da povprečni potrošnik na podlagi revidentovega predloga za sklenitev oziroma podaljšanje naročniškega razmerja začne razmišljati o tem. Način vstopa v pogodbeno razmerje, kot izhaja iz okoliščin obravnavanega primera in obrazložitve obeh upravnih odločb, po presoji sodišča prve stopnje kaže, da revident od potrošnikov zahteva takojšnjo odločitev, kar bistveno vpliva na zmanjšanje njegove svobodne izbire. Slednje pa pomeni nedopusten vpliv na svobodno izbiro.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, to je, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Revident sprašuje, ali obravnavana poslovna praksa predstavlja nepošteno poslovno prakso. Ker je revizija dovoljena že zaradi odločitve o navedenem vprašanju, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih pravnih vprašanj, ki jih v reviziji revident navaja kot pomembna.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revident po telefonu izvajal storitev „Telesales“, v okviru katere je ponujal potrošnikom različne pakete ter omogočal prenos telefonske številke naročnika od drugega operaterja mobilnih telekomunikacijskih storitev. Podatke je pridobival iz telefonskega imenika. Potrošniku, ki se je s predstavitvijo strinjal, sta bila predstavljena akcijska ponudba in naročniški paket. Če je potrošnik izrazil zanimanje, ga je operater zaprosil za podatke, ki jih je potreboval za pripravo naročniške pogodbe oziroma aneksa, ki jo je skupaj s telefonom, splošnimi pogoji poslovanja, izvlečkom iz cenika za izbran paket, SIM kartico in zahtevo za prenos naročniške številke poslal potrošniku. Ustrezni dokumenti, ki so sestavljali paket, so bili v dveh izvodih. Paket je vročila Pošta Slovenije v okviru storitve „Podpis dokumentov“. Pismonoša je od potrošnika zahteval takojšen podpis pogodbe, saj delovni proces pošte ni omogočal, da bi naslovnik pred podpisom pogodbo prebral. Če je naslovnik želel pogodbo prebrati, je moral prevzem paketa zavrniti in se v roku 15 dni zglasiti v prostorih Pošte Slovenije. Paket, ki ga potrošnik v 15 dneh ni prevzel, se je vrnil revidentu. V obdobju od 1. 3. 2012 do 8. 5. 2013 je z nakupom na daljavo revident sklenil 10.487 pogodb, od tega je naknadno od pogodbe odstopilo 1.640 potrošnikov, prevzem paketa pa je zavrnilo 1.298 potrošnikov.

9. Vrhovno sodišče pred presojo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu revidentu pojasnjuje, da mora biti ta revizijski razlog ustrezno zatrjevan in utemeljen glede na konkretni postopek, saj nanj revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč odloča le v mejah razlogov, navedenih v reviziji. Splošne navedbe o procesnih kršitvah za utemeljenost revizije ne zadostujejo. Revidentove navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe in odgovora na več tožbenih trditev niso konkretizirane. Tako ni jasno, katere tožbene trditve ostajajo neodgovorjene. Na pavšalne trditve Vrhovno sodišče ne more vsebinsko odgovoriti. Revizija je samostojno, izredno pravno sredstvo, kar stranki nalaga, da jo obrazloži tako, da konkretizira v njej predstavljene argumente, in s tem Vrhovnemu sodišču omogoči opredelitev do izraženih stališč. Zato ne more pričakovati, da bo Vrhovno sodišče to storilo namesto nje in v tožbi samo poiskalo navedbe, na katere sodišče prve stopnje ni odgovorilo, jih opredelilo kot relevantne in šele nato o njih odločilo.

10. Nadalje Vrhovno sodišče revidentu odgovarja, da po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev o tožbenih ugovorih, ki so vsebinsko enaki tistim iz upravnega postopka in so o njih upravni organi obrazloženo odločili, pri tem pa sodišče sledi utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovi. Ni smiselno, da bi sodišče prve stopnje ob enakih pravnih argumentih, ki jih skozi celoten postopek uveljavlja revident, ponavljalo razloge za odločitev upravnega organa, s katerimi se strinja. Takšna ureditev je v skladu tudi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).(1)

11. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da opisano ravnanje revidenta predstavlja nepošteno poslovno prakso v smislu določb ZVPNPP temeljito obrazložilo. Pojasnilo je, kako je prišlo do odločilnih ugotovitev, prav tako je v 28. točki izpodbijane sodbe obrazloženo, da 12. člen ZVPNPP ne določa izpolnjenosti predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku kot pogoj za možnost prepovedi sporne poslovne prakse. Enako sodišče prve stopnje obrazloženo zavrne trditev revidenta, da so potrošniki bili deležni telefonske predstavitve ponudbe le v primeru, če so zanjo izrazili zanimanje. Zato pravilnost nadaljnje opredelitve navedene trditve za tožbeno novoto niti ni pomembna, saj je bilo o njej vsebinsko odločeno.

12. Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP le v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. V praksi sta najbolj pogosti obliki nepoštenih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, posledično so bila za njihovo lažje prepoznavanje in preprečevanje sprejeta posebna pravila. Ta so določena v 5., 6. in 7. členu ZVPNPP za zavajajoče poslovne prakse in v 8., 9. in 10. členu ZVPNPP za agresivne poslovne prakse. V obeh primerih gre za posebno kategorijo nepoštenih poslovnih praks, zato morajo biti pri opredelitvi določene poslovne prakse za zavajajočo ali agresivno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi in v navedenih členih dodatno določeni pogoji za posamezno obliko nepoštene poslovne prakse.(2)

13. Poklicno skrbnost opredeljuje osma alineja 3. člena ZVPNPP kot standard posebne veščine in skrbnosti, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali s spoštovanjem splošnega načela dobre vere. Vsebinsko enako opredelitev vsebuje tudi Direktiva v h točki 2. člena. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v navedeni sodbi razlaga navedeno določbo tako, da je treba pri ravnanju trgovca oziroma podjetja preveriti, ali glede na legitimna pričakovanja povprečnega potrošnika obstaja morebitna kršitev splošnega načela dobre vere na področju njegove dejavnosti.

14. V obravnavanem primeru je revident na lastno iniciativo potrošnika poklical, ga seznanil s svojo akcijsko ponudbo in mu ob izraženem zanimanju poslal paket po pošti. Potrošnik je bil postavljen v situacijo, ki je ni pričakoval, ne glede na to, da je sicer lahko predvidel prejem pogodbe, ni pa mogel predvideti situacije, v kateri jo je nato moral skleniti. Nastala situacija je bila neobičajna, saj je bil sprejem prispelega paketa mogoč le ob takojšnjem podpisu pogodbe. Za predhodno seznanitev s pogodbeno vsebino, ki sploh omogoča oblikovanje svobodne pogodbene volje, je moral potrošnik izkazati visoko raven proaktivnosti, ki je od njega zahtevala zavrnitev pošiljke, kasnejši odhod na pošto in branje pogodbe na poštnem okencu za izročitev pošiljk oziroma prostorih pošte. Torej je bilo od njega zahtevano ravnanje, ki nasprotuje običajnemu ravnanju sprejema prejete pošte, in nato branje pogodbe in sprejetje odločitve o njenem podpisu v okolju, ki temu ni namenjeno. Opisana poslovna praksa ne temelji na pričakovanjih povprečnega potrošnika.

15. Izoblikovanje pravilne in resnične volje za sklenitev pravnega posla je mogoče le v primeru, da je pogodbena stranka seznanjenja s celotno vsebino pogodbe pred njeno sklenitvijo. Seznanitev s pogodbenimi pogoji pa mora biti dejanska, ne zadostuje zgolj njena teoretična možnost. Posebno v primerih, ko potrošnik nastopa v razmerju do ponudnika, ki opravlja pridobitno dejavnost, je možnost seznanitve s pogodbenimi pogoji treba razlagati v prid potrošnika.(3) Vrhovno sodišče zato sodi, da je revident ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določa, da morajo biti pogodbeni pogoji potrošniku dostopni brez težav. Potrošnik se je lahko namreč seznanil z vsebino pogodbe le ob ravnanju, ki presega običajno oziroma sprejemljivo raven aktivnosti. Revident z izvajanjem poslovne prakse, ki potrošnikom ni omogočala ustrezne seznanitve z vsebino pogodbe, ni ravnal z dobro vero, ki se od njega pričakuje.

16. Nadalje se mora ugotoviti, ali poslovna praksa bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, kar pomeni presojo, ali je znatno zmanjšana njegova sposobnost sprejema poslovne odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Bistven element pri tej presoji je seznanjenost potrošnika s pogodbenimi pogoji pri sprejemanju svoje poslovne odločitve.(4) Vrhovno sodišče je že zgoraj ugotovilo, da ta ni bila ustrezna, posledično potrošniki niso imeli zadosti informacij, ki bi jim omogočale sprejem svobodne ekonomske odločitve. Obravnavana poslovna praksa je tako bistveno izkrivljala, ali je lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika.

17. Na podlagi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, da se revidentova poslovna praksa opredeli kot nepoštena v smislu 4. člena ZVPNPP, pravilna. Ker je sodišče prve stopnje poslovno prakso revidenta opredelilo tudi kot agresivno, je Vrhovno sodišče presodilo še, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi 8. in 9. člen ZVPNPP.

18. Določbe o agresivnih poslovnih praksah zajemajo prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire. Gre za prakse nadlegovanja, prisile in nedopustnega vplivanja (16. točka uvodne izjave k Direktivi). Pojem nedopustnega vplivanja določa deseta alineja 3. člena ZVPNPP (enako tudi j točka 2. člena Direktive) kot izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost, da sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Pri presoji obstoja nedopustnega vpliva se ob uporabi 1. točke prvega odstavka 9. člena ZVPNPP upoštevajo med drugim tudi časovni trenutek in kraj odvijanja poslovne prakse, njena narava ter vztrajnost. 19. Iz opisane poslovne prakse revidenta izhaja, da je ta potrošnika postavila pod časovni pritisk, saj je odločitev o sprejemu ali zavrnitvi paketa moral sprejeti nemudoma, brez kakršnekoli predhodne seznanitve z vsebino pogodbe, ker tega način poslovanja Pošte Slovenije ni omogočal. Situacije potrošnik ni obvladoval, niti je ni obvladoval v primeru, da je pogodbo nato prebral na poštnem okencu, ker je bil tudi v tem primeru izpostavljen časovnemu pritisku, glede na to, da se na tem mestu običajno ne sklepa pogodb o mobilnih storitvah. Celotna poslovna praksa revidenta je imela za posledico postavitev potrošnika v stresno, nelagodno situacijo, ki jo je lahko najhitreje prekinil s podpisom pogodbe. Revident bi namreč sklenitev pogodbe na daljavo lahko dosegel enostavno tako, da bi pogodbo priložil v paket, ki bi ga potrošnik sprejel zgolj s podpisom vročilne listine. Potrošnik bi lahko pogodbo prebral in se z njo seznanil v domačem okolju, v primeru podpisa pa bi jo vrnil revidentu. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je revident z nedopustnim vplivanjem na potrošnika, ki ga je izvajal preko vzpostavljanja nelagodne, časovno in krajevno neprimerne situacije, povzročil ali utegnil povzročiti, da je potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. 20. Vrhovno sodišče se tako v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prepovedano agresivno poslovno prakso iz 8. člena ZVPNPP kot posebno obliko nepoštene poslovne prakse. Revidentovi ugovori, da sodišče prve stopnje pri presoji časovnega elementa nedopustnega vplivanja na potrošnika ni upoštevalo dejstva, da je lahko potrošnik odložil sprejem paketa za 15 dni, ne odločitev ne morejo vplivati. Seznanjanje s pogodbenimi določili na poštnem okencu ni primerna oblika sklepanja pogodbe, ki bi lahko vodila v izoblikovanje svobodne poslovne volje, kot je v tej sodbi že bilo pojasnjeno. V reviziji našteta opravila, ki jih druge stranke Pošte Slovenije opravljajo v prostorih pošte, niso primerljiva s sklepanjem pogodb o vstopu v trajnejše poslovno razmerje. V večini gre zgolj za izvrševanje že sprejetih odločitev in izpolnjevanje enostavnih obrazcev.

21. Odstotek strank, ki so naknadno odstopile od pogodbe, ni relevanten, saj za opredelitev poslovne prakse za agresivno zadostuje že možnost povzročitve, da je potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Nenazadnje pa je sam odstop od pogodbe in ponoven prenos telefonske številke k drugemu mobilnemu operaterju povezan s številnimi nevšečnostmi in stroški, kar potrošnike lahko odvrača od takšnega početja. Posledično to pomeni, da ni mogoč enostranski zaključek, da bi vsi potrošniki, ki od pogodbenega razmerja niso odstopili, sprejeli ponovno enako odločitev.

22. Vrhovno sodišče revidentu še pojasnjuje, da je njegovo stališče, da je pogodba sklenjena na daljavo že ob telefonskem pogovoru in ne šele ob podpisu po pošti prejete pogodbe, kot to pravilno ugotovi že sodišče prve stopnje, za njega še bolj obremenjujoče. V tem primeru potrošnik v nobenem primeru sploh ne more biti predhodno seznanjen z vsemi pogodbenimi določili. Odločitev o vstopu v pogodbeno razmerje bi moral sprejeti v času enega telefonskega klica, ki ga niti ni zahteval ali pričakoval. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni kontradiktorna, iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje telefonskega pogovora ne šteje za sklepanje pogodbe na daljavo, ker potrošniku informacije iz 43.b člena ZVPot niti teoretično niso na voljo.

23. Materialno pravo je bilo tako v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče RS ni ugotovilo, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. (1) ESČP, Jokela proti Finski, sodba z dne 21. 3. 2002. (2) Tako tudi SEU v odločbi Trento Sviluppo C-281/12 z dne 19. 12. 2013. (3) Tako tudi SEU v zadevi Kasler C-26/13 z dne 30. 4. 2014, ki obravnava 5. člen Direktive 93/13/EGS, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZVPot. (4) Tako tudi SEU v zadevi Deroo-Blanquart C-310/15 z dne 7. 9. 2016.