Jedro

Je začela teči pravda tako o primarnem, kot o podrednem tožbenem zahtevku po tožbi z dne 3.4.1998, dne 21.4.1998 (1. odstavek 189. člena ZPP), ker eventualni podredni zahtevek ni suspenzivno pogojen, ampak je takoj viseč (Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ - str. 273). To pa pomeni, da litispendenca podrejenega tožbenega zahtevka preneha (z učinkom ex tunc) le v primeru, če je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ker se v takem primeru presumira, da je tožnik tožbo po podrednem zahtevku umaknil. Pravilna je pritožbena trditev, da sta primarni in podredni tožbeni zahtevek vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njih je podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Smiselno enake učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri sodišče mora obravnavati podredni zahtevek, ima tudi umik tožbe po primarnem zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. V okviru razpolaganja z zahtevki torej tožeča stranka lahko brez negativnih procesnih posledic za prej podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek lahko umakne tožbo le glede primarnega zahtevka, vstraja pa pri podrejenem. V takem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP. Zmotno je zato stališče prvostopnejskega sodišča, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o podrednem (odškodninskem) tožbenem zahtevku, ker gre za pogojno postavljeni zahtevek, pogoj za njegovo obravnavanje pa bi se lahko uresničil le v primeru, če bi sodišče meritorno obravnavalo primarnega in slednjega zavrnilo, tako postopanje in odločanje o primarnem zahtevku pa zaradi umika tožbe v tem delu ni več mogoče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpdobijani sklep se v 2., 3. in 4. točki izreka v celoti, v 1. točki pa glede podrednega tožbenega zahtevka iz tožbe z dne 3.4.1998 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavilo (1. točka izreka), tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

937.255,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), objektivne spremembe (razširitve) tožbe ni dopustilo (3. točka izreka) in odločilo, da se bo sprememba tožbe za plačilo odškodnine obravnavala kot nova tožba v novem postopku (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 3.4.1998 kot primarnega uveljavljala zahtevek na sklenitev pogodbe, kot podrednega pa zahtevek na plačilo odškodnine (3. odstavek 182. člena ZPP). Tožba s tako uveljavljanim primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom je bila toženi stranki vročena dne 21.4.1998, kot to izhaja iz povratnice, pripete pri list. št. 6. Protispisna je zato pritožbena trditev, da do umika primarnega tožbenega zahtevka z vlogo z dne 8.7.2005 tožba tožeče stranke z dne

3.4.1998 toženi stranki sploh še ni bila vročena. Tako se izkaže, da je začela teči pravda tako o primarnem, kot o podrednem tožbenem zahtevku po tožbi z dne 3.4.1998, dne 21.4.1998 (1. odstavek 189. člena ZPP), ker eventualni podredni zahtevek ni suspenzivno pogojen, ampak je takoj viseč (Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ - str. 273). To pa pomeni, da litispendenca podrejenega tožbenega zahtevka preneha (z učinkom ex tunc) le v primeru, če je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ker se v takem primeru presumira, da je tožnik tožbo po podrednem zahtevku umaknil. Drugače pa je v primeru, če je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Tedaj je treba odločiti tudi o podrednem zahtevku. Le v tem smislu glede vrstnega reda obravnavanja podrejenega tožbenega zahtevka je treba razumeti tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 449/97. Pravilna je pritožbena trditev, da sta primarni in podredni tožbeni zahtevek vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njih je podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Smiselno enake učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri sodišče mora obravnavati podredni zahtevek, ima tudi umik tožbe po primarnem zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. V okviru razpolaganja z zahtevki torej tožeča stranka lahko brez negativnih procesnih posledic za prej podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek lahko umakne tožbo le glede primarnega zahtevka, vztraja pa pri podrejenem. V takem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP. Zmotno je zato stališče prvostopnejskega sodišča, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o podrednem (odškodninskem) tožbenem zahtevku, ker gre za pogojno postavljeni zahtevek, pogoj za njegovo obravnavanje pa bi se lahko uresničil le v primeru, če bi sodišče meritorno obravnavalo primarnega in slednjega zavrnilo, tako postopanje in odločanje o primarnem zahtevku pa zaradi umika tožbe v tem delu ni več mogoče. Zmotno je pri tem štelo, da je tožeča stranka z umikom tožbe po primarnem tožbenem zahtevku umaknila tožbo tudi po podrednem tožbenem zahtevku.

Ker je torej tožeča stranka tožbo na plačilo odškodnine vložila že

3.4.1998 (čeprav je tedaj odškodninski tožbeni zahtevek uveljavljala pogojno) in je pravda tudi glede tega dela tožbenega zahtevka začela teči že 21.4.1998, z umikom tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka tožba ob zgoraj povedanem ni bila umaknjena v celoti, saj je tožeča stranka vztrajala pri odškodninskem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 1. točki izreka, kolikor se nanaša na postopek po tožbi z dne 3.4.1998 na plačilo odškodnine, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 8.7.2005, je tožeča stranka prvotni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku tolarske protivrednosti 5.000.000,00 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi zvišala na odškodnino v znesku

2.368.240.843,75 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno na znesek tolarske protivrednosti 11.231.857,00 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi.

S tem je spremenila tožbo v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP.

Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da je bila v obravnavanem primeru za tako objektivno spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke (1. odstavek 185. člena ZPP) in da je taki spremembi tožena stranka izrecno nasprotovala. Vendar pa privolitev toženca za spremembo tožbe ni absoluten pogoj za dopustitev spremembe. Skladno s

1. odstavkom 185. člena ZPP namreč lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če presodi, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Presoja sodišča o (ne)smotrnosti dopustitve spremembe tožbe kljub upiranju toženca, pa je izostala, saj sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov za nesmotrnost dovolitve spremembe tožbe, ker je zmotno menilo, da je tožnik z umikom tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka umaknil tožbo tudi glede podrednega tožbenega zahtevka in da obravnavanje podrednega kot samostojnega tožbenega zahtevka v tem postopku ni več mogoče. Izpodbijanega sklepa zato v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 3. točki izreka, posledično pa tudi v 4. in 2. točki izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v tem obsegu v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pritožbeno sodišče pridržalo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP. O prilašenih stroških tožene stranke za odgovor na pritožbo pa je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 155. člena ZPP. Po 366. členu ZPP se namreč pritožba zoper sklep ne vroča nasprotni stranki v odgovor. Čim pa je tako, tudi stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je navedene stroške dolžna kriti tožena stranka sama.