Jedro

Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti celotne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi nepravočasnega umika dela tožbe, ki se nanaša na prostovoljno izpolnjeni del tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo delno umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del IV. točke izreka sodbe in sklepa potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe z dne 4. 12. 2017 dopusti (I. točka izreka). Odločilo je še, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo bruto zneskov za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 v višini 19,43 EUR, od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 v višini 76,92 EUR, od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 52,63 EUR, od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 v višini 220,25 EUR in od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 690,23 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za pet referenčnih obdobij od 1. 7. 2011 do 5. 2. 2015 obračunati bruto zneske iz naslova nadurnega dela v višinah od 26,90 EUR do 1.177,48 EUR (skupaj 2.390,83 EUR), od posameznih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter plačati zakonske zamudne obresti od zneskov, glede katerih je bil postopek ustavljen (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 14,41 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka (sklep o stroških) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje za odločitev o stroških zmotno uporabilo 154. člen ZPP, saj tožnik zaradi delne prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 v pravdi ni niti delno uspel. Zavzema se zato, da bi se o stroških odločilo po 158. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju zmotno presojalo, ali je bila tožba potrebna ali ne. Zatrjuje, da tožnik ni umaknil tožbe takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da tožnik v postopku sploh ni uspel. Sklicuje se na nekatere drugačne odločitve sodišča prve stopnje in zatrjuje, da gre za samovoljno odločitev sodišča prve stopnje, ki na podlagi ustaljene sodne prakse pomeni kršitev 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožnika toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep o stroških preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o stroških zavzelo pravilno stališče, da je tožnik v predmetnem postopku uspel z delom tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila po vložitvi tožbe, saj je bila tožba v tem delu potrebna, tako da je za potrebe odločitve o stroških njegov uspeh v tem individualnem delovnem sporu 31‑odstoten.

7. Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti celotne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi nepravočasnega umika dela tožbe, ki se nanaša na prostovoljno izpolnjeni del tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo delno (za 1.059,46 EUR) umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh strank in na podlagi te ugotovitve odmerilo stroške postopka. Odločbe nižjih sodišč niso zavezujoč pravni vir, zato sklicevanje nanje ne more biti odločilno. Sodišče prve stopnje je odločilo skladno z ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča glede vprašanja pravočasnosti umika po prostovoljni izpolnitvi po vložitvi tožbe (prim. s sklepi opr. št. Pdp 848/2018 z dne 18. 10. 2018, Pdp 675/2018 z dne 13. 9. 2018, Pdp 605/2018 z dne 26. 7. 2018, Pdp 677/2018 z dne 11. 10. 2018, Pdp 602/2018 z dne 29. 8. 2018, Pdp 784/2018 z dne 19. 11. 2018 idr.). Glede na vse navedeno ni utemeljen očitek o kršitvi pravic iz 22. člena Ustave RS oziroma o sodniški samovolji.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje potrdilo kot pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).