Jedro

Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega odvzema njegovega osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ob tem, ko je ugotovilo, da je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil zaradi alkoholiziranosti in zaradi dejstva zapustitve kraja škodnih dogodkov, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tožnica je izkazala tudi višino škode na avtomobilih, pri čemer toženec obsegu škode na vozilih in višini le-te ni konkretno ugovarjal.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 126115/2011 z dne 6. 9. 2011 in VL 197198/2011 z dne 16. 12. 2011, ostaneta v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi, toženec pa je dolžan tožnici plačati tudi 280,28 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklepa o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da vztraja pri dosedanjih trditvah, da za škodni dogodek ne odgovarja, saj ni bil on tisti, ki je upravljal z vozilom. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo ZSV 111/2009 z dne 22. 12. 2011 razsodilo, da se njegovi zahtevi za sodno varstvo ugodi, ker ni dokazal, da je v času škodnega dogodka dejansko on vozil svoje vozilo. Tudi vse zaslišane priče v prekrškovnem in v tem postopku niso potrdile nasprotnega, da je on tisti, ki je na dan škodnih dogodkov vozil vozilo. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi na lastne oči videla toženca, da bi povzročil škodne dogodke. Izpodbijana sodba tako temelji zgolj na podlagi posrednih dokazov. Ne gre spregledati, da je od škodnega dogodka minilo že precej časa, zato se priče vseh podrobnosti ne morejo spominjati. Priča K. je prepričljivo izpovedal, da je videl neposredno pred škodnim dogodkom toženčev avtomobil, ki je divjal po ulicah K., na kar je opozoril tudi toženca, ta pa je panično reagiral, dejal, da mu je bilo vozilo odtujeno „in mu vrgel zato telefon dol“. Sodišče takšno reakcijo toženca napačno interpretira. Jasno je izpovedal, da je bil v času festivala v alkoholiziranem stanju, da je nedolgo pred tem kupil vozilo, zaradi česar je seznanitev z dejstvom, da se vozilo ne nahaja več na mestu, kjer ga je pustil, zanj predstavljala velik šok in zbeganost, zaradi česar je odreagiral na način, kot je. Priča H.S. je izpovedal, da ga je panično spraševal, ali je on dvignil njegov avto v zrak, kar je logična posledica dejstva, da je bil zelo paničen. Sklicevanje sodišča, da ni podal prijave, da mu je bilo vozilo ukradeno in da je tudi to razlog, zakaj tožencu ne verjame, ni na mestu. Oba zaslišana policista sta začuda vedela povedati vse podrobnosti glede škodnega dogodka, nista pa vedela izpovedati okoliščine, da jima je toženec zatrjeval, da mu je bilo vozilo odtujeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni (le smiselno) očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

5. Dne 13.9.2008 je nekaj minut čez 20. uro v K. prišlo do verige škodnih dogodkov, povzročenih z osebnim vozilom Volkswagen tip Touran, reg. št. X, katerega lastnik je bil toženec (vozilo je v dogodkih zgorelo) – do trkov osebnega vozila v obcestni kovinski stebriček, v prometni znak, v balkon in stopnišče dveh hiš, do večih trkov v osebna vozila. Tožnica je škodo na osebnih vozilih poravnala (iz naslova obveznega zavarovanja toženčevega vozila). S predmetno tožbo od toženca zahteva povračilo (dveh) izplačanih zneskov (na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/07-6 (priloga A16)), saj naj bi toženec izgubil pravice iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ker je po povzročitvi prometnih nesreč zapustil kraj le-teh, ne da bi nasprotnim udeležencem posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito ugodilo.

6. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen OZ). Ni sporno, da je bila v konkretnem primeru škoda povzročena z nevarno stvarjo – osebnim vozilom, katerega imetnik je (bil) toženec. Če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, tedaj za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren (151. člen OZ). Toženec je v konkretnem postopku poskušal dokazati prav to – da mu je bilo osebno vozilo na protipraven način odvzeto. To pa mu, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni uspelo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem je povsem prepričljiva in življenjska, skladna je tudi z določbo 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da bi toženec, če bi mu bilo vozilo res odtujeno, to nedvomno policistom, ki so škodne dogodke obravnavali, povedal, česar pa ni storil, niti tatvine osebnega vozila ni nikoli prijavil, kot je to povsem prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje (strani 22 in 23 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je povsem upravičeno izpostavilo razhajanja v toženčevih trditvah in njegovi izpovedbi, neskladja v izjavah prič o poteku dogodka (stran 24 obrazložitve). Priča K. ni prepričljivo izpovedal, da je videl neposredno pred škodnim dogodkom toženčev avtomobil, glede na to, da je izpovedal, da naj bi toženčevo vozilo videl divjati med 21. in 22. uro (stran 16 sodbe), do škodnih dogodkov pa naj bi prišlo nekaj po 20. uri (časovnega okvira škodnih dogodkov toženec v postopku ni prerekal). Pritožbeno sodišče še pripominja, da toženec v postopku VII P 2824/2011 priče K. sploh ni predlagal za zaslišanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi pričanje priče S., iz katerega izhaja, da je toženec vedel, kaj se je z njegovim vozilom tistega dne dogajalo.

7. Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega odvzema njegovega osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo ob tem, ko je ugotovilo, da je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil zaradi alkoholiziranosti in zaradi dejstva zapustitve kraja škodnih dogodkov, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tožnica je izkazala tudi višino škode na avtomobilih (strani 26 in 27 sodbe), pri čemer je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da toženec obsegu škode na vozilih in tudi ne višini le-te, ni konkretno ugovarjal in so drugačne pritožbene navedbe protispisne.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).