Jedro

Z golo trditvijo, da bo tožniku z nadaljevanjem postopka davčne izvršbe nastala nenadomestljiva škoda, verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, ni izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, vložene skupaj s tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-62904/2018-8-04-730-13 z dne 26. 7. 2018. Z navedenim sklepom je davčni organ postopek davčne izvršbe delno ustavil iz naslova pobota in v tem delu razveljavil vsa že izvršena izvršilna dejanja. Za preostali dolg se postopek davčne izvršbe po sklepu o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-62904/2018-3 z dne 6. 7. 2018 nadaljuje.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik namreč glede nastanka težko popravljive škode ni pojasnil ničesar, zato sodišče ni moglo preizkusiti pavšalnih navedb, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda. Ostali razlogi, ki jih navaja tožnik, in sicer da je davčna izvršba nedovoljena, ker temelji na ničnem izvršilnem naslovu, na kar je opozarjal že v inšpekcijskem postopku, niso relevantni v postopku izdaje začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, v kateri navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje skladno z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi zahteve, kolikor je njegove navedbe glede težko nadomestljive škode štelo za pomanjkljive. Dodatno navaja podatke o svojih prihodkih in finančnih obveznostih. Javni interes v takšnem primeru ne more prevladati, saj bi izvršba lahko povzročila situacijo, da bi bili člani njegove družine upravičeni do socialnih transferjev, torej bi denar tekel iz državne blagajne k tožniku.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe, je glede na citirano zakonsko določbo verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Tega pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča z golo trditvijo, da mu bo z nadaljevanjem postopka davčne izvršbe nastala nenadomestljiva škoda, ni izkazal. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse,1 zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka, saj mora sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v sedmih dneh od njenega prejema (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja izvršljive odločbe. Glede na navedeno se pritožnik ne more uspešno sklicevati na toženo stranko, ki naj bi imela vse podatke o njegovem finančnem stanju. Te podatke, kolikor bi z njimi želel utemeljiti nastanek težko popravljive škode, bi moral navesti in sodišču predložiti sam in to že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

8. Neutemeljen je tudi pritožnikov ugovor, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi zahteve. Kot že navedeno, je postopek v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe hiter, zato od sodišča ni mogoče zahtevati pošiljanja vloge v dopolnitev ali izvajanja dokazov, ki naj bi potrdili zgolj pavšalno zatrjevan nastanek težko popravljive škode.2

9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pritožnikovo finančno stanje, vključno s predloženimi dokazili, Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel nobenih podatkov o svojem premoženjskem stanju, v pritožbi pa tudi ne izkazuje utemeljenih razlogov za to, da teh podatkov ni navedel pravočasno. Vendar celo ti, sicer z vidika prvega odstavka 74. člena ZUS-1 neupoštevni poskusi konkretizacije, ostajajo preveč pavšalni, da bi z njimi lahko dosegel zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa.

10. Ker pritožnik ni izkazal obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 (težko popravljive škode), sodišču prve stopnje ni bilo treba tehtati prizadetosti javnega interesa. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato za odločitev nebistvene.

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako na primer sklepi Vrhovnega sodišča I Up 193/2018 z dne 6. 12. 2018, I Up 189/2018 z dne 7. 11. 2018, I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018. 2 Enako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 20/2015 z dne 17. 3. 2015.