Jedro

Odločba o prevedbi naziva ne predstavlja odločbe o prvi razporeditvi po uveljavitvi ZJU oziroma odločbe o plači. Šele na podlagi sprejetega akta o sistemizaciji, ki je skladen z ZJU in podzakonskimi predpisi, je tožena stranka tožnika razporedila in mu z odločbo določila plačo. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičen do izplačila plače, določene za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi naziva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Sklep tožene stranke z dne 26. 9. 2006 o napredovanju tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS šifra ... z dne 8. 11. 2006 se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna izdati tožniku sklep o napredovanju na delovnem mestu višji kriminalist v policiji, PU ..., sektor kriminalistične policije, oddelek za organizirano kriminaliteto, skupina za prepovedane droge, s količnikom 3,80, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 3,60 in 3,80 od 1. 10. 2006 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega datuma izplačila plače do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo“, z a v r n e .

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 26. 9. 2006 o napredovanju tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 8. 11. 2006 (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izdati sklep o napredovanju na delovnem mestu višji kriminalist v policiji, PU ..., sektor kriminalistične policije, oddelek za organizirano kriminaliteto, skupina za prepovedane droge, s količnikom 3,80 (2. točka izreka) ter da je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 3,60 in 3,80 od 1. 10. 2006 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega datuma izplačila plače do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj ni pravilno uporabilo materialnega prava in sicer določbe 5. odstavka 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in 4. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji; v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnik je bil z 28. 6. 2003 glede na izhodiščni količnik 2,90 v skladu z določbo 194. člena ZJU preveden v uradniški naziv 10. stopnje višji kriminalist I. Delo je tožnik ves čas od prevedbe naprej, tudi v vtoževanem obdobju, opravljal v istem uradniškem nazivu, zato je tožena stranka s sklepom z dne 26. 9. 2006 odločila, da tožnik napreduje s 1. 10. 2006 za en plačilni razred, v količnik za določitev osnovne plače 3,60. Pri svoji odločitvi se je sklicevala na 5. odstavek 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki ohranijo pravico do nadaljnjih napredovanj v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Uradniki, ki ob prevedbi v naziv pridobi višji izhodiščni količnik za določitev osnovne plače, ima ne glede na določitev Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalih skupnosti oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih pravico do tolikšnega števila napredovanj v višji plačilni razred, da lahko v istem nazivu doseže največ količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga dosegel ob napredovanju v najvišji plačilni razred naziva, ki ga je imel pred prevedbo. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ne vzdrži, saj iz sklepa z dne 7. 12. 2004 nedvomno izhaja, da se izdaja na podlagi 189. člena ZJU in v skladu s sprejeto sistemizacijo, gre torej za prvo razporeditev v smislu 189. člena ZJU in ta sklep je že postal pravnomočen. Po uveljavitvi ZJU je bila tožena stranka dolžna izdati na podlagi 189. člena ZJU nov akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji z dne 28. 5. 2004. Obrazložitev sodišča, da je šlo vsebinsko za premestitev na drugo delovno mesto in ne za prvo razporeditev, ne vzdrži, saj bi to pomenilo, da tožnik na podlagi novega akta o sistemizaciji nikoli ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto kot to določa 189. člen ZJU. Postopek premestitve javnega uslužbenca se tako lahko izvede šele po prvi razporeditvi v skladu s 189. členom ZJU, sicer pa je sklep z dne 7. 12. 2004 tudi če bi bil vsebinsko nepravilen postal pravnomočen, na pravnomočne sklepe pa je vezano tudi sodišče. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagal, da ugotovi pravilnost sodbe sodišča prve stopnje in jo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo z dne 16. 7. 2003 določila nov uradniški naziv, in sicer je bil imenovan v naziv 10. stopnje višji kriminalist I. Prevedba je bila opravljena v skladu s 194. členom ZJU in na podlagi priloge I Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003), ki je za zaposlenega, ki je delal na delovnem mestu z izhodiščnim količnikom 2,90 določila naziv 10. stopnje. Ker je bil tožnik na dan uveljavitve ZJU, to je 28. 6. 2003 zasedal delovno mesto višji kriminalist, za katerega je določen izhodiščni količnik 2,90, ga je predstojnik imenoval v naziv 10. stopnje (A2). Odločba o prevedbi namreč ne predstavlja odločbe o razporeditve in odločbe o plači. V obravnavanem primeru je postala odločba dokončna in pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vložil niti pritožbe niti ni sprožil upravnega spora.

Po 189. členu ZJU je moral biti javni uslužbenec razporejen na delovno mesto v skladu s sprejeto sistemizacijo in ob prvi premestitvi, v soglasju med javnim uslužbencem in delodajalcem, se je morala skleniti tudi pogodba o zaposlitvi. Šele na podlagi sprejetega akta o sistemizaciji v skladu z ZJU in podzakonskimi predpisi, je lahko po citirani zakonski določbi prišlo do prerazporeditve delavca, v katerem pa se je določila tudi plača. Šele taka odločba je pomenila pravno podlago za izplačilo plače javnemu uslužbencu po količniku določenemu za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da odločba o prevedbi (z dne 16. 7. 2003) že istočasno predstavlja odločbo o prvi razporeditvi po 189. členu ZJU in odločbo o plači. Javnemu uslužbencu je morala biti izdana individualna odločba o razporeditvi in določitvi plače. Tožnik je bil na podlagi dokončne upravne odločbe o prevedbi v naziv (A2) prvič razporejen z odločbo z dne 7. 12. 2004 na podlagi 189. člena ZJU in v skladu z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 28. 5. 2004, sprejetim v skladu z ZJU in Uredbo o notranji organizaciji in sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih državne uprave in pravosodnih organih, na katere je Vlada Republike Slovenije podala soglasje. S tem je tožena stranka opravila prvo razporeditev tožnika po ZJU ob upoštevanju naziva, ki ga je pridobil s prevedbo na podlagi odločbe z dne 16. 7. 2003, na kar pravilno opozarja pritožba. Upoštevajoč 4. odstavek 195. člena ZJU je tožena stranka tožniku utemeljeno določila količnik za določitev osnovne plače v višini 3,00 ter mu na ta osnovni količnik priznala tudi ustrezne dodatke v skupni višini 3,40, kot izhaja iz sklepa o razporeditvi in določitvi plače, izdanega na podlagi 189. člena ZJU (A3). Navedene odločbe z dne 7. 12. 2004 tožni ni izpodbijal, tako da je postala dokončna in pravnomočna.

Tožnik je na podlagi sklepa z dne 26. 9. 2006, z dne 1. 10. 2006 napredoval za en plačilni razred in sicer v količnik 3,60. Navedeno odločbo je izpodbijal, ker je bil prepričan, da bi moral napredovati za dva plačilna razred in sicer v količnik 3,80. Za tožnika je bil izpeljan postopek preverjanja in izpolnjevanja pogojev za napredovanje, ki ga je predpisoval Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji), ki je v vtoževalnem obdobju urejal napredovanja zaposlenih v državni upravi. V skladu z 2. odstavkom 14. člena pravilnika napreduje zaposleni v VI. tarifni skupini za en plačilni razred, če je v obdobju med dvema napredovanjema dosegel 75 točk in je najmanj povprečno uspešen, v skladu s 15. členom pravilnika pa mora zaposleni za izredno napredovanje za dva plačilna razreda kumulativno izpolnjevati dva pogoja, in sicer mora za 100 % presegati točke, potrebne za napredovanje za en plačilni razred in biti nadpovprečno delovno uspešen. Tožnik je v napredovanem obdobju zbral skupaj 280 točk in bil ocenjen kot nadpovprečno delovno uspešen in bi torej, v skladu s 15. členom pravilnika, lahko napredoval za dva plačilna razreda, če ne bi s tem že dosegel V. plačilnega razreda naziva, ki ga je imel pred prevedbo. V 5. odstavku 195. člena ZJU je namreč določeno, da uradniki ohranijo pravice do nadaljnjih napredovanj v skladu z zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Uradnik, ki ob prevedbi v naziv pridobi višji izhodiščni količnik za določitev osnovne plače, ima, ne glede na določbe Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih, pravico do tolikšnega števila napredovanj v višji plačilni razred, da lahko v istem nazivu doseže največ količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga dosegel ob napredovanju v najvišji plačilni razred, ki ga je imel pred prevedbo (tožnik je imel pred prevedbo izhodiščni količnik 2,90). Na podlagi 5. odstavka 195. člena ZJU in 4. člena Pravilnika (kjer je določeno, da lahko zaposleni na delovnem mestu napreduje največ za pet plačilnih razredov), je bil tožnik ob napredovanju v višji plačilni razred s 1. 10. 2006 pravilno uvrščen v plačilni razred s količnikom 3,60, saj je le-ta V. plačilni razred izhodiščnega količnika 2,90, ki je bil izhodiščni količnik tožnika pred prevedbo.

Po določbi 4. odstavka 195. člena ZJU uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanje v skladu z zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, če so ti višji od količnika, določenega v 1. odstavku 195. člena ZJU ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega akta. Pravice in obveznosti uradnika so vezane na uradniški naziv (konkretno za tožnika 10. stopnje Višji kriminalist I). V prehodni določbi 5. odstavka 195. člena ZJU je določena omejitev pravice do napredovanja v plačilnem razredu, ki je vezana na V. plačilni razred naziva, zato je pravno zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da vsebinsko ne gre za prvo razporeditev v smislu 189. člena ZJU in da zaradi tega tožena stranka v skladu o tožnikovem napredovanju ni mogla uporabiti 4. odstavka 195. člena ZJU o omejitvi možnega napredovanja tožnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 163. člena ZPP ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.