Jedro

Dolžnik je v ugovoru (nesubstancirano) uveljavljal zlasti dejstva v zvezi z nepravilnim potekom predhodnega izvršilnega postopka, v katerem sta bili prodani in upniku izročeni njegovi nepremičnini, kar pa ni ugovorni razlog, ki bi ga lahko uspešno uveljavljal v predmetnem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršljivega sklepa o izročitvi, s katerim je bila dolžniku naložena tudi izpraznitev prodanih nepremičnin in njihova izročitev kupcu (upniku). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor, v katerem dolžnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo, in tudi ni predlagal dokazov, neobrazložen, se izkaže, da vložitev odgovora na ugovor ni bila potrebna, zaradi česar upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ ni upravičen do povrnitev stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali. Neobrazložen ugovor se namreč že na podlagi drugega odstavka 57. člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ga mora sodišče zavrniti. Četudi ga upniku kljub določbi tretjega odstavka 57. člena ZIZ sodišče vroči v odgovor, pa upnikov odgovor na ugovor ni potreben. Tudi ob upoštevanju pravne posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ (tj. da se dolžnikove ugovorne navedbe štejejo za resnične) namreč ob opustitvi odgovora na ugovor takšnemu ugovoru ni mogoče ugoditi, saj resničnost pravno nerelevantnih dejstev ne more imeti za posledico ugoditve ugovoru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se zahtevek upnika za povrnitev stroškov odgovora na ugovor v znesku 224,00 EUR zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v točki I izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (točka I izreka) in odločilo, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti nadaljnje stroške odgovora na ugovor v znesku 224,00 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sklep je dolžnik vložil laično pritožbo. V njej se je zavzemal za ponovno preučitev vseh že poslanih obrazložitev. Čeprav je bilo v postopkih storjenih veliko napak in nepoštenega sojenja, se namreč vsaka njegova zadeva zavrne. Menil je, da gre za tihe dogovore med sodiščem in upnikom. Smiselno se je zavzemal za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navedel je, da dolžnik v pritožbi ne uveljavlja nobenega upoštevnega pritožbenega razloga, pritožba pa je zgolj način zavlačevanja postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnin z ID znakoma parcela X in parcela Y tako, da izvršitelj izroči nepremičnini v posest upniku, potem ko iz njih odstrani osebe in stvari. Izvršbo je predlagal na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I 1008/2016 z dne 27. 5. 2019, s katerim sta bili dolžnikovi nepremičnini parcela X in parcela Y izročeni upniku (točka I izreka) in s katerim je bilo pod točko II izreka odločeno, da se je dolžnik v roku 60 dni dolžan izseliti iz nepremičnine pod točko I izreka, in jo prosto stvari in oseb prepustiti kupcu (tj. upniku v obravnavanem postopku), kakor mu tudi v istem roku izročiti ključe predmetne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 17. 3. 2022 predlogu za izvršbo ugodilo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje nato odločilo o ugovoru, ki ga je dolžnik vložil zoper sklep o izvršbi, in ugovor zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na ugotovitev, da dolžnik v ugovoru ni uveljavljal razlogov, ki bi preprečevali dovoljeno izvršbo. Dolžnik ugotovitev sodišča v tej smeri s pritožbo ne izpodbija, po pregledu vsebine ugovora pa se z njimi strinja tudi sodišče druge stopnje. Dolžnik je v ugovoru namreč (nesubstancirano) uveljavljal zlasti dejstva v zvezi z nepravilnim potekom predhodnega izvršilnega postopka, v katerem sta bili prodani in upniku izročeni njegovi nepremičnini, kar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ni ugovorni razlog, ki bi ga lahko uspešno uveljavljal v predmetnem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršljivega sklepa o izročitvi, s katerim je bila dolžniku naložena tudi izpraznitev prodanih nepremičnin in njihova izročitev kupcu (upniku). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sodišče v izvršilnem postopku vezano na načelo stroge formalne legalitete v skladu s katerim mora upoštevati terjatev, ugotovljeno z izvršilnim naslovom (v obravnavani zadevi torej nedenarno terjatev izpraznitve in izročitve nepremičnin), in jo v skladu z izvršilnim naslovom tudi izvršiti. Pri tem ni pristojno presojati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova in vanjo tudi ne sme posegati. V obravnavani zadevi to pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presojati pravilnosti poteka dražbe, na kateri so bile prodane zadevne nepremičnine, in tudi ne obstoja morebitnih drugih nepravilnosti v izvršilnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Prav tako za presojo utemeljenosti dovolitve predmetne izvršbe niso bistvene dolžnikove ugovorne navedbe, ki se nanašajo na razdelitev kupnine v izvršilnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tudi ta vprašanja so namreč stvar tistega izvršilnega postopka. Iz istih razlogov dolžnik tudi v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati dejstev v zvezi z nepravilnostmi storjenimi v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

7. Dolžnik drugih razlogov v pritožbi ni navedel. Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ) sicer ugotovilo, da je pri zapisu priimka dolžnika v predlogu za izvršbo, v sklepu o izvršbi in v drugih sodnih pisanjih prišlo do očitne pisne pomote, in sicer je dolžnikov priimek zapisan kot „A.“ namesto „B.“, kot se dolžnikov priimek pravilno glasi in kot je navedeno tudi v izvršilnem naslovu. Vendar pa ob dejstvu, da je dolžnik tako v izvršilnem naslovu kot tudi v predlogu za izvršbo in v sklepu o izvršbi identificiran tudi z EMŠO in naslovom prebivališča, ni dvoma, da je bila izvršba skladno z izvršilnim naslovom predlagana in s sklepom o izvršbi dovoljena zoper dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov, tj. B. B., stanujočega ... Sodišče prve stopnje bo moralo navedeno ustrezno upoštevati v nadaljevanju postopka in podatke o priimku dolžnika ustrezno popraviti.

8. Drugih kršitev v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dolžnikovega ugovora, sprejeto pod točko I izreka izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, zato je v tem delu pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških, sprejeto pod točko II izreka izpodbijanega sklepa. V tem delu je sodišče prve stopnje namreč zmotno uporabilo določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, ko je upniku kot potrebne za izvršbo priznalo stroške odgovora na ugovor, na to kršitev pa mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor, v katerem dolžnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo, in tudi ni predlagal dokazov, neobrazložen, se izkaže, da vložitev odgovora na ugovor ni bila potrebna, zaradi česar upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ ni upravičen do povrnitev stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali. Neobrazložen ugovor se namreč že na podlagi drugega odstavka 57. člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ga mora sodišče zavrniti. Četudi ga upniku kljub določbi tretjega odstavka 57. člena ZIZ sodišče vroči v odgovor, pa upnikov odgovor na ugovor ni potreben. Tudi ob upoštevanju pravne posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ (tj. da se dolžnikove ugovorne navedbe štejejo za resnične) namreč ob opustitvi odgovora na ugovor takšnemu ugovoru ni mogoče ugoditi, saj resničnost pravno nerelevantnih dejstev ne more imeti za posledico ugoditve ugovoru. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v delu, v katerem se nanaša na točko II izreka izpodbijanega sklepa, ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, da je upnikov zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na ugovor v znesku 224,00 EUR zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le upnik, ki pa jih mora kriti sam. Glede na vsebino pritožbe in odgovora na pritožbo slednji namreč ni z ničemer prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji, zaradi česar stroški, ki jih je upnik imel z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ) in jih ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku.