Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.

Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil. Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.

O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega akta, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je izpodbijani akt nezakonit in da je bilo tožniku poseženo v pravico iz 4. člena Listine EU in 33. člena Konvencije o statusu beguncev, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Z istim sklepom je tudi odločila, da se izvršitev sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela tožnika, to je od 27. 4. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek. Če v tem roku predaja ne bo izvršena, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnešen 28. 3. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca in 27. 4. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom tudi opravila osebni razgovor, na katerem je pojasnil, da bi lahko v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bil tam izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Tam je bil že ponižan s strani države, ker so nanj spustili policijskega psa, ki ga je ugriznil. Vrnitve v Republiko Hrvaško si ne želi, saj je tam policija z njim grdo ravnala. Po njegovem mnenju je Republika Slovenija napredna država, na Hrvaškem pa ni dela. V Republiki Hrvaški je že pred dvema letoma iskal delo, a ga ni našel. V letošnjem letu se je na Hrvaškem zadrževal dva dni, od tega je bil en dan na policiji, kjer je prespal, drugi dan pa je bil že na poti proti Republiki Sloveniji. Ko ga je v Republiki Hrvaški prijela policija, ni vedel, da zaproša za mednarodno zaščito. Dobil ni nobenega vabila na razgovor. Na policijski postaji ni imel na voljo tolmača, s policisti je komuniciral tako, da je dobil papir v arabskem jeziku, na katerega je napisal svoje osebne podatke, nato pa so mu pokazali izhod iz policijske postaje in mu v angleškem jeziku rekli, naj odide. V Republiki Hrvaški ni dobil odločitve v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Na vprašanje, ali meni, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, je odgovoril, da tam z ljudmi ravnajo nečloveško in poniževalno. Z njim je tako ravnala hrvaška policija, z drugimi hrvaškimi državljani pa ni imel stika. Dogodek v zvezi s policijskim psom se je zgodil pred dvema letoma. Na policijski postaji je spal v slabih prostorih na tleh.

5. Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument "Informacije o stanju na Hrvaškem". Preučila je vso zadevno dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je predložil tožnik.

6. Tožena stranka ugotavlja, da so navedbe tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker naj bi tam policija z njim grdo ravnala, nerelevantne in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje v Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik je na osebnem razgovoru sicer navajal grdo ravnanje policije in neciviliziranost hrvaškega naroda, česar pa ni podrobneje obrazložil. Kot edino slabo izkušnjo je navajal dogodek izpred dveh let, ko je policija nanj spustila policijskega psa, ki ga je ugriznil. Njegove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Nastanjen bo v azilni dom, kjer bo izrazil namero za vložitev prošnje. Iz tožnikovih izjav ne gre sklepati, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma v postopku sprejema. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan. V postopku mednarodne zaščite pa tolmač mora biti zagotovljen. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito, pri čemer se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022. Za tožnika se postopek za priznanje mednarodne zaščite ni niti začel, saj na Hrvaškem ni nameraval ostati, niti ni nameraval vložiti prošnje. Po tem, ko je bil s strani policije napoten v azilni dom, tja ni odšel in ni imel stika z nobeno uradno osebo, pristojno za obravnavanje prošenj.

7. Veliko informacij, ki jih je predložil pravni pooblaščenec tožnika, se nanaša na ravnanje z ilegalnimi pribežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa za tožnika ne velja. V zvezi s tako imenovanimi "push-backi" tožena stranka pojasnjuje, da iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, če je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Poleg tega je tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) razvidno, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema, oziroma da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red EU in s tem Dublinsko uredbo. V obrazložitvi sklepa se tožena stranka med drugim opredeljuje do posameznih sodb sodišč nekaterih drugih držav, in sicer Nizozemske, Nemčije in Švice.

8. Glede na poročili AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do mednarodne zaščite. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnikovega pooblaščenca, se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

9. Pooblaščenec tožnika je toženi stranki poslal še nekaj dodatnih informacij. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Kolikor je znano iz prejšnjih let, so bile osebe, ki so bile vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemne centre. Hrvaški pravni center v sprejemnih centrih ni prisoten skoraj tri leta, zato ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Iz odgovora navedenega centra torej ne izhaja, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

10. Tožena stranka je tožnika seznanila s pridobljenimi informacijami, tožnikov pooblaščenec pa je poslal še nekaj dodatnih informacij. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. "Push-backi" v omenjenih sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

11. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da z njene strani ni prejel dokazov s podatki iz evidence Eurodac ter s podatkom, da naj bi Republika Hrvaška podala odgovor o sprejemu. Zaradi tega mu je bila kršena pravica do izjave. Poleg tega tožniku na Hrvaškem ni bil zagotovljen tolmač, tako da ni vedel, kaj se dogaja, in ni dobil nobenega vabila na razgovor. Tožnik je v Republiki Hrvaški v preteklosti že imel slabo izkušnjo, ko ga je ugriznil policijski pes. Povedal je, da se v Republiko Hrvaško noče vrniti. Med strankami ni sporno, da je hrvaška policija z njim dvakrat ravnala grdo. Povedal je tudi, da zaradi svojih izkušenj meni, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti in da zato vsi Maročani zapustijo Republiko Hrvaško. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, da ni podal konkretnega opisa glede grdega ravnanja policije v Republiki Hrvaški. Ne strinja se s stališčem, da je pomembno le ravnanje po pridobitvi statusa prosilca, saj je to zanj nerelevantno, ker na Hrvaško noče. Sodišče bi moralo presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Od tožene stranke je treba zahtevati, da predloži od Republike Hrvaške posebno zagotovilo, da do kršitve pravic ne bo prišlo. To, da obstajajo sistemske pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoj za sprejem prosilcev, je že splošno znano dejstvo. Tožena stranka ni dokazala, da so razmere v Republiki Hrvaški primerne. PIC je dal toženi stranki odgovor na informacije, v katerem se ne strinja z njenimi zaključki. Za potrebe pojasnil je pridobil tudi odgovore organizacij, iz katerih izhaja, da nobena organizacija v Republiki Hrvaški ne nadzira dublinskih postopkov vračanja. Iz informacij o stanju v Republiki Hrvaški izhajajo grobe kršitve pravic v teh postopkih. Tožnik se ne strinja, da ne obstajajo dokumenti, ki bi nakazovali obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik nima vpogleda, na katere trditve se sklicuje obrazložitev tožene stranke, in poziva toženo stranko k pojasnilu, ali gre za informacijo o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023 ali za njegov dokument z dne 22. 5. 2023. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega akta zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Zahtevo za izdaje začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi zaradi že pojasnjenega grdega ravnanja s tožnikom v Republiki Hrvaški utrpel v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško težko popravljivo škodo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zanika pripombe tožnika, da ni prejel nobenih listin iz evidence Eurodac ter odgovora Republike Hrvaške. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik na osebnem razgovoru seznanjen z navedenimi listinami ter pozvan, da izpove vse razloge, zaradi katerih njegova vrnitev Republiko Hrvaško ne bi bila primerna. Tožnik je to tudi storil. Prav tako tožena stranka zavrača tožbene navedbe, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen mučenju ter nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Trditve tožnika se večinoma nanašajo na vedenje hrvaške policije do tožnika, preden je ta podal namero za mednarodno zaščito in je bil v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Izjave tožnika o vedenju hrvaške policije so pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Tožnik je sam izjavil, da po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ni imel več težav. Izjave tožnika, povezane z ravnanjem hrvaških policistov, so brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov v povezavi z ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je tožnik imel status tujca in ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožena stranka zavrača navedbe tožnika, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in imajo prosilci tam enake pravice, kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje evropski pravni red ter Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnih organov Republike Hrvašk prejela tudi splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tožniku je bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in je bil z njim opravljen predhodni postopek na policijski postaji. Tožnik se opira tudi na nedavno objavljen članek spletne strani "delo.si", ki pa je tožbena novota. Tožnik v tožbi ne navaja utemeljenih razlogov, zaradi česa ni tega navajal že v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ta članek govori le o določeni neuspeli predaji v Republiko Hrvaško, ki je bila 19. 5. 2023 preprečena. Ne izkazuje, da Republika Hrvaška sistematično ovira možnosti zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško tja vrnjen v dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito in bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva in ne policiji. Imel bo možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ki bo vsebinsko obravnavana. Tožnik je sam pojasnil, da se z uradnimi osebami pristojnega ministrstva na Hrvaškem ni niti srečal. Tožena stranka je pri pripravi sklepa preučila posredovano gradivo ter vpogledala v javno dostopne sodne odločbe drugih držav. Oprla se je na Podatkovne zbirke informacij o azilu (AIDA) ter na poročilo Agencije Evropske unije za azil za leto 2022. Določeni primeri prakse sodišč članic Evropske unije ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in naj ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da na Hrvaškem ni vedel, da je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, da na Hrvaškem nad azilnimi postopki ni nadzora, da splošno zagotovilo o ravnanju s prosilci za mednarodno zaščito s strani pristojnih hrvaških organov ne zadošča in da ne drži, da v postopku ni predložil različnih sodb in poročil. Obenem postavlja dodaten tožbeni zahtevek na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit in da je bilo tožniku poseženo v pravico iz 4. člena Listine EU in 33. člena Konvencije o statusu beguncev.

15. Sodišče je v navedeni zadevi dne 4. 8. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega ter sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. **K točki I izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za določitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče se prav tako strinja s stališčem tožene stranke, da velja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško načelo vzajemnega zaupanja.

18. Večina tožbenih navedb se nanaša na to, da bo tožnik v primeru izročitve Republiki Hrvaški podvržen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Meni, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

19. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovila, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

20. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v enih izmed zadnjih sodb I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (10. točka obrazložitve sodbe VS RS I Up 155/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe vrhovno sodišče navaja, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (točka 11 obrazložitve). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe vrhovno sodišče med drugim navaja, da je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, pritožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval le dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (točka 12 obrazložitve). Nadalje je v isti sodbi navedeno, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško- bosansko meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki, ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov, niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (točka 13 obrazložitve).

21. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 155/2023. Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče, da je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil. Tako stališče pa je v nasprotju z citiranim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Iz navedenih razlogov so navedene tožbene navedbe neutemeljene. Tožnik je na zaslišanju pri toženi stranki povedal, da se je dogodek, ko je policija izpustila nanj psa, zgodil pred dvema letoma. Glede zadnjega stika s hrvaškimi policisti pa je povedal, da so z njim normalno ravnali. Iz opisanega ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku po tem, ko bo prosilec lahko, če bo prišlo do predaje Republiki Hrvaški, vložil prošnjo za mednarodno zaščito v dublinskem postopku. Sprejele ga bodo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za mednarodno zaščito, in ne policisti, ki so pristojni za varovanje hrvaško - bosanske meje.

22. Iz vseh navedenih razlogov in iz razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu (kot so na primer poročila AIDA, EUAA) sodišče meni, da ni bilo potrebno toženi stranki pridobiti od pristojnih organov Republike Hrvaške še posebnega zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo.

23. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožnik s svojo izpovedjo dokazal, da ni zagotovil, da bo Republika Hrvaška resno obravnavala vloženo prošnjo in da tožnika ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče in nečloveško ravnanje. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik opisoval ravnanje hrvaških policistov pri prvem kontaktu z njimi pred dvema letoma, ko ni imel status prosilca za mednarodno zaščito, v primeru vrnitve Republiki Hrvaški pa bo vrnjen po dublinskem postopku, kjer ga bodo sprejeli drugi organi in bo imel status prosilca.

24. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na članek na spletni strani časopisa Delo se sodišče strinja s toženo stranko, da gre na nedovoljeno tožbeno novoto, saj je ta članek datiran z dne 19. 5. 2023, izpodbijani sklep pa je bil izdan 24. 7. 2023, v tožbi pa ni pojasnjeno, zakaj se tožnik že v postopku pred izdajo sklepa ni skliceval na ta članek. Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi, le če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče se ne strinja z navedbo pooblaščenke tožnika na glavni obravnavi, da v primeru članka ne gre za dokaz, ampak da je to isto kot navajanje sodne prakse in literature, saj gre pri članku za poročanje o konkretnem dogodku.

25. Sodišče tudi ne more upoštevati s strani tožene stranke šele k odgovoru na tožbo predloženega zagotovila hrvaških organov z dne 21. 6. 2023 o tem, da so prosilci v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, saj se na ta dokument v postopku do izdaje sklepa ni sklicevala, 20. člen ZUS-1 pa v tretjem odstavku določa, da stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

26. Tožnik se sklicuje tudi na to, da nobena organizacija v Republiki Hrvaški ne nadzira dublinskih postopkov vračanja in da je zato težko verjeti ocenam, na katere se naslanja tožena stranka. S tem v zvezi sodišče meni, da tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.

27. V zvezi s tožbenim očitkom, da se tožnik ne strinja s toženo stranko, da ne obstajajo odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki bi nakazovali obstoj sistemskih pomanjkljivosti, se sodišče ponovno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, da se je treba glede vprašanja, ali v določeni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, opreti predvsem na podatke organizacij, kot so ESČP, poročila in dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

28. Glede tožbenih očitkov, da ni jasno, ali se tožena stranka sklicuje na informacije o stanju v Republiki Hrvaški z dne 25. 4. 2023 ali za njegov dokument z dne 22. 5. 2023, pa sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je tožena stranka upoštevala oboje, tako informacije PIC-a z dne 25. 4. 2023 o stanju na Hrvaškem, kot tudi informacije, posredovane z dopisom z dne 22. 5. 2023, ki jih je sama pridobila (poročila AIDA, EUAA) in ki jih je tudi posredovala pooblaščencu tožnika.

29. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj bi bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, ker naj tožnik ne bi bil seznanjen z pridobljenimi podatki iz baze EURODAC in odgovorom Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 5. 2023 izhaja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je bil iz baze EURODAC pridobljen podatek, da je bil v bazo že vnesen s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito 28. 3. 2023, seznanjen pa je bil tudi s tem, da je pristojni organ Republike Hrvaške odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje (stran 1 in 2 zapisnika o osebnem razgovoru).

30. Glede navedbe v pripravljalni vlogi, da tožnik na Hrvaškem ni vedel, da je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sodišče ugotavlja, da iz registracijskega lista izhaja, da je v razgovoru povedal, da je bil v Zagrebu 28. 3. 2023 registriran kot prosilec za azil, res pa je, da je na osebnem razgovoru rekel, da ni vedel, da zaproša za mednarodno zaščito. Ne glede na navedeno pa to ne vpliva na pravilnost odločitve, da je Republika Hrvaška pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, saj bi bila skladno s 13. členom Dublinske uredbe pristojna tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je ob prihodu iz tretje države že zgolj prečkal njeno mejo.

31. V zvezi z tožnikovo navedbo v pripravljalni vlogi, da ne drži, da v postopku ni predložil različnih sodb in poročil, pa sodišče ugotavlja, da česa takega tožena stranka v sklepu ni navedla, ampak je zapisala, da je prejela informacije s strani tožnikovega pooblaščenca.

32. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

33. Sodišče je dodaten tožbeni zahtevek, naveden v pripravljalni vlogi, zavrglo iz naslednjih razlogov:

34. Dodaten tožbeni zahtevek iz pripravljalne vloge je vložen na podlagi 4. člena ZUS-1 in se glasi, da naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit in da je bilo tožniku poseženo v pravico iz 4. člena Listine EU in 33. člena Konvencije o statusu beguncev.

35. V skladu z 2. členom ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

36. Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah, in sicer po 2. členu, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta (kdaj gre za tak akt, je opredeljeno v drugem odstavku tega člena), ali na podlagi 4. člena, ki pa je dopustno le, če zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor).

37. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.

38. O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika.

39. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak v rednem upravnem sporu. Zaradi tega je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

**K točki III izreka:**

40. Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

41. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje.

42. Tožnik težko popravljivo škodo pojasnjuje s tem, da je bil že deležen grdega ravnanja v Republiki Hrvaški in zato meni, da bi mu v primeru izvršitve sklepa grozila težko popravljiva škoda. S tem v zvezi sodišče ponovno pojasnjuje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi Dublinske uredbe ter ga bodo obravnavale osebe organov, ki so pristojni za mednarodno zaščito, in ne bo obravnavan v policijskem postopku s strani policistov, ki so pristojni za varovanje državne meje, ker ne bo v policijskem postopku. Iz navedenih razlogov težko popravljiva škoda ni izkazana in je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.