Jedro

Dovoljenje 1 (to je odločba z dne 11. 10. 2010, s katero je bilo dovoljeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ter po dokončnosti katere je prenehalo začasno dovoljenje tožniku za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001) formalno ni bilo odpravljeno, ne glede na to, da je urad z dne 6. 2. 2012 izdal Dovoljenje 2 (to je odločbo, v izreku identično odločbi z dne 11. 10. 2010). Predvsem pa je bil sklep z dne 12. 4. 2011 izdan, ker je urad ugotovil, da tožnik nastopa kot pooblaščenec A. in B. ter C. in zanje opravlja administrstivno tehnične posle, vendar pa za to dejavnost nima zahtevanega dovoljenja, in sicer ne po odločbi z dne 12. 3. 1998 (s katero mu je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe - v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja) in ne po začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001, na podlagi katerega je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kar pomeni, da je za presojo zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 pravno nepomembno, ali je bilo Dovoljenje 1 (odločba z dne 11. 10. 2010) z odločbo z dne 6. 2. 2012 (Dovoljenje 2) odpravljeno, ter bi v primeru odprave Dovoljenja 1 tožnik v času izvedbe nadzora lahko še imel začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, saj tedaj ni imel dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za druge kolektivne organizacije, to delo pa je opravljal, zaradi česar je bilo v sklepu z dne 12. 4. 2011 ugotovljeno, da krši 146. členu ZASP.

Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti zatrjeval ničnostna razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče že presodilo, je ministrstvo - glede na vsebino predloga za izrek ničnosti - pravilno ugotovilo, da nobeden od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan, in je za svojo presojo navedlo tudi razloge. Le o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov pa je bilo ministrstvo pri reševanju obravnavanega izrednega pravnega sredstva dolžno presojati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju ministrstvo) je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožnika, da se sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31221-5/2011-6/105 z dne 12. 4. 2011 izreče za ničnega. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) s sklepom z dne 12. 4. 2011 ugotovil, da tožnik krši 146. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), s tem ko opravlja administrativno tehnične posle kot pooblaščenec A., B. in C., zaradi česar dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih, za kar mu je bilo izdano dovoljenje z dne 12. 3. 1998, ne opravlja kot svojo edino dejavnost. Tožnik je v predlogu za ugotovitev ničnosti navedenega sklepa uveljavljal ničnostna razloga iz 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ministrstvo ugotavlja, da je tožnik imel začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del do ustanovitve organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ki je z dnem ustanovitve D. prenehalo veljati. Tožnik ni nikoli imel dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice kabelske retransmisije za lastna oddajanja RTV organizacij, niti nima dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za pravne osebe. Iz dokumentov, ki jih je pridobil urad, pa izhaja, da tožnik opravlja dejavnosti pooblaščenca RTV organizacij (za A., B. ter C. izdaja računa in ureja plačila - za njih torej opravlja administrativno tehnične posle), česar pa niti po stalnem niti po začasnem dovoljenju, tudi če bi bilo še v veljavi, ne bi smel opravljati. Drugi odstavek 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) določa, da lahko kolektivna organizacija administrativno tehnične posle v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. V obravnavani zadevi pa tega ni mogoče upoštevati, saj organizacije (A., B. in C.) niso kolektivne organizacije. Glede na to je urad skladno z določbo prvega odstavka 162.a člena ZASP izdal sklep, s katerim je tožniku odredil, da v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev 146. člena ZASP. Sicer pa je o zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 odločalo že Upravno sodišče v zadevi I U 963/2011 z dne 17. 1. 2012 in je tožnikovo tožbo zoper navedeni sklep urada zavrnilo kot neutemeljeno. Ministrstvo ugotavlja, da ni podan nobeden od uveljavljenih ničnostnih razlogov po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, pa tudi noben drug ničnostni razlog iz prvega odstavka tega člena.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je sporen postopek ustanovitve kolektivne organizacije D., kateremu je urad izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic imetnikov z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju Dovoljenje 1) in nato novo dovoljenje z dne 6. 2. 2012 (v nadaljevanju Dovoljenje 2), s katerim naj bi odpravil prej izdano identično Dovoljenje 1. Zaradi učinkov odprave tega dovoljenja je bil tožnik upravičen opravljati dejavnost kolektivnega upravljanja pravic imetnikov na podlagi odločbe z dne 24. 1. 2001 (v nadaljevanju začasno dovoljenje), ki je bilo zaradi vsebovanega razveznega pogoja veljavno do ustanovitve nove kolektivne organizacije. Posledično je bil tožnik upravičen opravljati dejavnost kolektivnega upravljanja v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del do izdaje Dovoljenja 2, to je do dne 6. 2. 2012, kar ima za posledico, da je sklep urada z dne 12. 4. 2011 nezakonito izdan. V upravnem sporu I U 963/2011 je sodišče zavrnilo tožbo zoper sklep urada z dne 12. 4. 2011 ob tem, ko je presojalo dejansko stanje, ki je bilo sodišču znano do odločanja 17. 1. 2012. Tožnik v nadaljevanju meni, da ministrstvo ni v celoti raziskalo in upoštevalo dejanskega stanja, da bi lahko odločilo zakonito in materialnopravno pravilno. Obširno obrazlaga, kateri dokumenti vse nepravilno niso bili upoštevani. Tako nista bila upoštevana sklepa urada z dne 22. 4. 2014 in 27. 6. 2014, dopisi urada z dne 14. 5. 2012 in 29. 5. 2014, iz katerih vseh izhaja stališče urada, da je bilo Dovoljenje 1 odpravljeno in da kolektivno upravljanje avtorskih pravic poteka na podlagi Dovoljenja 2, upoštevane niso bile relevantne sodne odločbe. Urad je vseskozi deloval samovoljno, ni odločal v zakonskem roku, ravnanje urada izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, urad pa je tudi odškodninsko odgovoren. V dokazne namene se tožnik sklicuje na številne listine. Meni, da ker stališče urada o neveljavnosti Dovoljenja 1 implicira tudi stališče o neveljavnosti sklepa z dne 12. 4. 2011, saj ta nima pravne podlage, bi ministrstvo z izpodbijano odločbo ne moglo odločiti o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti navedenega sklepa. Tožnik zatrjuje in dokazuje, da ni kršil 146. člena ZASP, saj ni opravljal druge dejavnosti, kot le tistih, ki jih je smel izvajati na podlagi stalnega in začasnega dovoljenja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da se izpodbijana odločba odpravi; podrejeno predlaga, naj sodišče po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Med drugim navaja, da ne držijo navedbe tožnika, da sklep urada z dne 12. 4. 2011 temelji na dejstvu, da je tožniku prenehalo začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001. Izpodbijani sklep je bil namreč tožniku izdan zato, ker je urad ugotovil, da ta svoje dejavnosti kolektivnega upravljanja ne opravlja kot svoje edine dejavnosti, kot to določa prvi odstavek 146. člena ZASP. Ne glede na stalno ali začasno dovoljenje je tožnik opravljal dejavnost, ki je ni bil upravičen opravljati niti po enem niti po drugem dovoljenju. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri podanih navedbah, prereka navedbe toženke ter vztraja pri podanem tožbenem predlogu. Dodatno predlaga, ker se toženka ni opredelila do njegovih navedb o nezakonito ustanovljenem Zavodu AIPA, naj o tem vprašanju odloči sodišče kot o predhodnem vprašanju, saj je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (tudi kaznivo dejanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ.

5. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo prereka navedbe tožnika ter vztraja pri svojem predlogu, naj sodišče tožbo zavrne. Dodatno med drugim navaja, da je v času od 24. 1. 2001 od 11. 10. 2010, ko je veljalo začasno dovoljenje, izdano tožniku, v obseg njemu dovoljene dejavnosti spadalo tudi kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, nikoli pa ni v obseg dovoljene dejavnosti tožnika spadalo opravljanje dejavnosti pooblaščenca RTV organizacij. Glede na obširne tožbene navedbe toženka poudarja, da je sklep z dne 12. 4. 2011 proučila z vidika obstoja razlogov za izrek ničnosti v skladu s prvim odstavkom 279. člena ZUP, pri čemer pa obstoja teh ni ugotovila, zato je tožnikov predlog z izpodbijano odločbo zavrnila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev ministrstva v izpodbijani odločbi, da se zavrne predlog tožnika, da se sklep urada z dne 12. 4. 2011 izreče za ničnega. Ministrstvo odločitev opira na ugotovitev, da uveljavljana razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek za ničnega sklepa z dne 12. 4. 2011, s katerim je urad (1) ugotovil, da tožnik krši 146. člen ZASP, s tem ko opravlja administrativno tehnične posle kot pooblaščenec A., B. in C., zaradi česar dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih, za kar mu je bilo izdano dovoljenje z dne 12. 3. 1998, ne opravlja kot svojo edino dejavnost, (2) tožniku naložil, da mora ugotovljeno kršitev v roku 30 dni odpraviti ter uradu izvršitev ukrepa izkazati, nista podana.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik ministrstvu poslal vlogo, naslovljeno kot "Seznanitev z nezakonitostmi in pobuda za izvedbo nadzora" z dne 2. 12. 2014, in na poziv ministrstva še vlogo za dopolnitev z dne 30. 12. 2014. Sodišče ugotavlja, da sta obe vlogi v spisni dokumentaciji upravnega spisa. V prvi omenjeni vlogi je glede sklepa urada z dne 12. 4. 2011 tožnik ministrstvu predlagal, naj zaradi odpadle podlage ugotovi njegovo neveljavnost, podredno ničnost. V drugi vlogi pa tožnik navaja, da je glede sklepa urada z dne 12. 4. 2011 izpolnjen ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je zaradi odpravljenega Dovoljenja 1 (odločba z dne 11. 1. 2010) odpadla tudi pravna podlaga za izvedbo nadzora po sklepu urada z dne 12. 4. 2011, ki ga zato ni mogoče izvršiti, ter da je izpolnjen tudi ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V preostalem v drugi vlogi predvsem seznanja ministrstvo z nepravilnostmi, ki naj bi jih ugotovil, in ga poziva k ukrepanju po uradni dolžnosti. Med drugim navaja, da je urad izdal Dovoljenje 1 z dne 11. 10. 2010, nato pa ga je z odločbo z dne 6. 2. 1012 (Dovoljenje 2) odpravil, hkrati pa v veljavi pustil sklep z dne 12. 4. 2011, s katerim nadzira njegovo delovanje. Ker pa je bilo Dovoljenje 1 odpravljeno, pravna podlaga za nadzor urada nad tožnikom ne obstoji več, zato je treba sklep odpraviti oziroma izreči za ničnega.

9. Ministrstvo je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, po pregledu spisne dokumentacije ocenilo, da je urad postopek nadzora, v katerem je izdal sklep z dne 12. 4. 2011, vodil pravilno in izdal pravilen in na zakonu utemeljen sklep, katerega zakonitost je že presojalo Upravno sodišče ter v sodbi I U 963/2011 z dne 17. 1. 2012 tožnikovo tožbo zavrnilo. Poleg tega je ugotavljalo, ali obstoji katerikoli od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP, in zaključilo, da ni podan noben ničnostni razlog. Glede uveljavljanega ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ugotavlja, da ni podan, ker je sklep izvršljiv, saj je izrek sklepa jasen in določen, iz njega pa nedvoumno izhaja, kaj se šteje za kršitev ter kakšna je tožnikova obveznost za odpravo kršitve v določenem roku. Ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZIP pa bi bil podan, če bi bila v sklepu urada takšna nepravilnost, ki bi po kakšni zakonski določbi bila razlog za ničnost; to pomeni, da bi moral kakšen poseben zakon, npr. ZASP, določati njeno ničnost, vendar ugotavlja, da takšnih določb ZASP ne vsebuje.

10. S presojo ministrstva se strinja tudi sodišče. Tožnik meni, da je zaradi odprave Dovoljenja 1 (odločba z dne 11. 1. 2010) odpadla tudi pravna podlaga za izvedbo nadzora po sklepu urada z dne 12. 4. 2011, ki ga zato ni mogoče izvršiti. Sodišče ministrstvu pritrjuje, da je glede sklepa z dne 12. 4. 2011 moglo zaključiti, da je izrek jasen in določen glede ugotovljene kršitve 146. člena ZASP (da tožnik s tem, ko opravlja administrativno tehnične posle kot pooblaščenec A., B. in C., dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih, za kar mu je bilo izdano dovoljenje z dne 12. 3. 1998, ne opravlja kot svojo edino dejavnost) in odreditve tožniku, naj v tam določenem roku sprejme ukrepe za odpravo ugotovljene kršitve ter izvršitev izkaže uradu, in da ga je torej mogoče izvršiti.

11. V zvezi s trditvami tožnika, da bi zaradi odprave Dovoljenja 1 odpadla podlaga za izvedbo nadzora, v katerem je bil izdan sklep z dne 12. 4. 2011, ki naj ga zato ne bi bilo mogoče izvršiti, pa sodišče najprej ugotavlja, da po podatkih spisne dokumentacije in navedbah toženke, pa tudi tožnik ni izkazal drugače, Dovoljenje 1 (to je odločba z dne 11. 10. 2010, s katero je bilo D. dovoljeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ter po dokončnosti katere je prenehalo začasno dovoljenje tožniku za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001) formalno ni bilo odpravljeno, ne glede na to, da je urad z dne 6. 2. 2012 izdal Dovoljenje 2 (to je odločbo, v izreku identično odločbi z dne 11. 10. 2010). Predvsem pa sodišče povzema iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 963/2011 z dne 17. 1. 2012, da je bil sklep z dne 12. 4. 2011 izdan, ker je urad ugotovil, da tožnik nastopa kot pooblaščenec A. in B. ter C. in zanje opravlja administrstivno tehnične posle, vendar pa za to dejavnost nima zahtevanega dovoljenja, in sicer ne po odločbi z dne 12. 3. 1998 (s katero mu je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe - v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja) in ne po začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001, na podlagi katerega je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kar pomeni, da je za presojo zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 pravno nepomembno, ali je bilo Dovoljenje 1 (odločba z dne 11. 10. 2010) z odločbo z dne 6. 2. 2012 (Dovoljenje 2) odpravljeno, ter bi v primeru odprave Dovoljenja 1 tožnik v času izvedbe nadzora lahko še imel začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, saj tedaj ni imel dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za druge kolektivne organizacije, to delo pa je opravljal, zaradi česar je bilo v sklepu z dne 12. 4. 2011 ugotovljeno, da krši 146. členu ZASP. Tožnik tako brez podlage zatrjuje, da v sodbi I U 963/2011 z dne 17. 1. 2012 še ni upoštevano dejansko stanje, kot je po njegovem mnenju nastalo z izdajo Dovoljenja 2, in ki bi ga moralo upoštevati ministrstvo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, pa ga ni. Zaradi okoliščin, ki jih zatrjuje tožnik - to je zaradi (zatrjevane) odprave Dovoljenja 1 - sklep z dne 12. 4. 2011 tudi po presoji sodišča ne more biti neizvršljiv.

12. Obstoja ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa tožnik v predlogu za izrek ničnosti sklepa z dne 12. 4. 2011 (to je v vlogah z dne 2. 12. 2014 in 30. 12. 2014) niti ni utemeljeval z dejanskimi razlogi, in ni navedel zakonske določbe, ki bi bila razlog za njegovo ničnost. Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa se za nično izreče odločba (oziroma upoštevaje drugi odstavek tega člena tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih), v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Presoji ministrstva, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan, ker tožnik ni izkazal, da bi bila v sklepu z dne 12. 4. 2011 taka nepravilnost, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost, tako sodišče pritrjuje.

13. Ničnost odločbe je po določbah ZUP izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se za nično izreče odločba le zaradi nepravilnosti, ki so v zakonu taksativno navedene kot ničnostni razlogi (prvi odstavek 279. člena). Če izrek odločbe za nično predlaga stranka, mora v predlogu zatrjevati obstoj katerega od ničnostnih razlogov in obstoj tega izkazati (zatrjevati mora dejstva, glede na katera meni, da je ničnostni razlog podan, in za to, kadar je glede na okoliščine primera potrebno, predložiti ali predlagati dokaze). Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti sklepa z dne 12. 4. 2011 zatrjeval ničnostna razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče že presodilo, je ministrstvo - glede na vsebino predloga za izrek ničnosti - pravilno ugotovilo, da nobeden od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan, in je za svojo presojo navedlo tudi razloge. Le o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov pa je bilo ministrstvo pri reševanju obravnavanega izrednega pravnega sredstva dolžno presojati. Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača obširne tožbene navedbe o tem, katerih dokumentov vse ministrstvo pri odločanju ni upoštevalo ter da ni upoštevalo, kako je urad vseskozi deloval samovoljno ter da so izpolnjeni zakonski znaki za nekatera kazniva dejanja, in da tožnik ni kršil 146. člena ZASP, ker je opravljal le dovoljene dejavnosti, itd.; podane navedbe so pravno nerelevantne in na presojo sodišča ne morejo vplivati, saj je bilo ministrstvo, kot je sodišče že navedlo, pri reševanju predloga za izrek ničnosti sklepa z dne 12. 4. 2011 dolžno ugotavljati le, ali sta ničnostna razloga, ki ju je tožnik uveljavljal, in glede na utemeljitev, ki jo je v predlogu podal, podana, ter na tej podlagi sprejeti odločitev. Odločitvi ministrstva in njegovemu razlogovanju pa po že povedanem sodišče v celoti pritrjuje.

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.