Jedro

Davčni organ zahteva zavarovanje davčne obveznosti pred izdajo odločbe, če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno oziroma precej oteženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom za zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti je prvostopni organ tožniku naložil v roku 7 dni predložiti instrument zavarovanja v višini 190.000,00 EUR, ki zagotavlja plačilo neupravičeno vrnjenega davka na dodano vrednost (DDV) za mesec maj in junij 2006 (točka I. izreka), zavarovanje na podlagi sklepa velja od dneva plačila davčne obveznosti (točka II. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točka III. izreka). V obrazložitvi prvostopni organ navaja, da je z dodatkom k zapisniku z dne 15. 6. 2007 v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje od 1. 5. do 31. 7. 2006 ugotovil, da je tožnik prejel neupravičeno vračilo DDV za meseca maj in junij 2006 v višini 589.050,42 EUR. Tožnik je v davčnih obdobjih od 1. 5. 2006 do 31. 7. 2006 kupil 7 nepremičnin ter ob nakupu vseh na podlagi izjave po 3. odstavku 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4, dalje ZDDV) v obračunu DDV-O za mesec maj in junij obračunal odbitek vstopnega DDV v navedeni višini, ki mu je bil vrnjen 1. 9. 2006. Tožnik nepremičnin ni uporabljal za opravljanje dejavnosti ali za pridobivanje prihodkov od nakupa nepremičnin do izdaje dodatka k zapisniku, niti ni mogoče ugotoviti, da bi karkoli plačal za te nepremičnine, saj se kot plačilo vedno pojavlja prenos delnic A. Nepremičnine je evidentiral kot naložbene nepremičnine, s tem, da opravljajo dejavnost drugi davčni zavezanci, med njimi tudi takšen, ki opravlja oproščeno dejavnost. Priložena je bila le najemna pogodba za nepremičnine, kupljene v B., katerim pa ni bila podana izjava v smislu 3. odstavka 27. člena ZDDV. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da gre za kapitalsko ali poslovno povezane osebe v času teh transakcij v smislu 2. odstavka 13. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06 – UPB2, v nadaljevanju ZDDPO-1) in se pri tem sklicuje na sodbe SES (C-255/02, C-439/04 in C-440/04). Do prometa obravnavanih nepremičnin je prišlo z nedopustnim nagibom in z neupravičenim odbitkom vstopnega DDV, tožnik pa tudi ni izpolnjeval pogojev po 40. členu ZDDV.

Med postopkom sta bila izdana dva začasna sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 2. 3. 2007 in 1. 3. 2007, ki pa ne zagotavljata izpolnitve davčne obveznosti v predpisanih rokih. Na transakcijskem računu tožnika v letu 2006 je bilo več kot polovica prilivov iz naslova vračila DDV, večina denarja se je porabila za potrebe fizičnih oseb, ne za opravljanja registriranih dejavnosti. Tožnik ne razpolaga s tekočimi finančnimi sredstvi. Iz obračunov DDV-O za obdobje od januar do maj 2007 je razviden obdavčljiv promet v višini 55.860,00 EUR, da pa so prilivi višji kot je izkazan obdavčljiv in oproščen promet, kar gre sklepati, da ne gre za prilive iz naslova opravljanja dejavnosti ter da so vsi večji prilivi istega dne izkazani tudi kot odlivi na račun fizične osebe C.C. Glede priliva v juniju 2007 iz prodaje nepremičnine v B. za znesek 255.000,00 EUR (ki jo je tožnik nabavil po računu št. 23/06 z dne 30. 6. 2006 za kupnino 456.679,79 EUR) izhaja, da je prejel dvakrat nižjo kupnino, kot je zanjo plačal. Prvostopni organ se sklicuje na 111. člen, 1. odstavek 114. člena, 4. odstavek 117. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotavlja, da tožnik ne razpolaga s stalnimi sredstvi na transakcijskem računu, da nima stalnih prilivov, da ni razvidno, da bi opravljal obdavčljiv ali oproščen promet, kar bi nakazovalo na terjatev do kupcev, ter da je bilo z začasnim sklepom za zavarovanje plačila davčnega dolga prepovedano razpolaganje z nepremičnino v D., prodaja poslovnega prostora v B. pa nakazuje na dejstvo, da ima zavezanec namen nepremičnine prodajati in bi mu s prepovedjo razpolaganja z ostalimi nepremičninami nastala premoženjska škoda. Prvostopni organ se je zato odločil, da v skladu s 4. odstavkom 117. člena ZDavP-2 tožnik prosto izbere instrument zavarovanja iz 1. odstavka tega člena, pri čemer si davčni organ pridrži pravico, da predlagani instrument zavarovanja zavrne, če meni, da le-ta ne zagotavlja izpolnitve oz. plačila davčne obveznosti na zanesljiv način s tem, da je ugotovljen znesek zahtevanega instrumenta za zavarovanje na podlagi ugotovljene obveznosti v dodatku k zapisniku, ki je ustrezno zmanjšana po začasnih sklepih in znese 191.789,59 EUR.

Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopnega organa in z ugotovitvijo verjetnega obstoja davčne obveznosti iz naslova DDV v skupnem znesku 589.050,24 EUR in je v zadostni meri obrazložil pričakovanje, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno oz. precej oteženo, s tem da odločanje o predložitvi instrumenta zavarovanja ni predmet tega postopka.

Tožnik v tožbi povzame ugotovitve iz dodatka k zapisniku z dne 15. 6. 2007. Ne strinja se z ugotovitvijo, da bo izpolnitev tožnika onemogočena. Tožnik se z ničemer ni izogibal izpolnitvi svoje obveznosti, kolikor bi ta res obstajala in je prav zato toženi stranki podal obširna pojasnila, zakaj je zahtevek za vračilo DDV s strani tožene stranke neutemeljen, ne glede na to pa je predložil tudi zavarovanje za plačilo 354.759,65 EUR in 42.500,00 EUR. Nakupe poslovnih prostorov je v svojih knjigah evidentiral kot naložbene nepremičnine in si v skladu s 1. odstavkom 40. člena v povezavi s 27. členom ZDDV odbil vstopni DDV, ter je začel z oddajanem nepremičnin, s tem da najemniki zaradi poslovne politike najemnine niso plačevali v prvem letu najema. V zvezi s prodajo enega od lokalov v B. pa navaja, da se je poslovni prostor prodajal brez opreme in je bila zato cena toliko nižja. Obveznosti do prodajalcev je poravnal z materializiranimi vrednostnimi papirji, s katerimi je bilo podjetje dokapitalizirano, ter se sklicuje na revizorsko oceno in sklep sodišča o dokapitalizaciji ter navaja, da je dejstvo, da premoženje tožeče stranke le pridobiva na vrednosti. Glede na dejstvo, da je davčni organ že izdal dva sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 2. 1. in 2. 3. 2007, je po mnenju tožnika izdaja izpodbijanega sklepa popolnoma neprimerna in neutemeljena ter povzroča škodo tožeči stranki, saj ji je zaradi navedenih omejitev oteženo normalno poslovanje. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v izpodbijanem sklepu in razlogih za odločitev, ki jih je dodatno obrazložil drugostopni organ, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sklep za zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti, ki ga lahko davčni organ izda pred izdajo odločbe, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ali drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (111. člen ZDavP-2). Davčni organ lahko zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja ali zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem (1. odstavek 114. člena ZDavP-2). Instrumenti zavarovanja so določeni v 1. do 5. točki 1. odstavka 117. člena ZDavP, davčni organ pa lahko na zahtevo zavezanca sprejme tudi druge instrumente zavarovanja.

Po povedanem davčni organ zahteva zavarovanje davčne obveznosti pred izdajo odločbe, tako kot v obravnavanem primeru, če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno oz. precej oteženo, kar pomeni, da mora biti podana obrazložitev pričakovanja glede onemogočenja oz. oteženosti izpolnitve davčne obveznosti, ki je v obravnavanem primeru izpolnjena. Razlogi, ki jih je prvostopni organ navedel, so tudi po mnenju sodišča takšni, ki utemeljujejo pričakovanje, ki ga zakon predvideva, to pa so okoliščine, da tožnik ne razpolaga s konstantnimi prilivi na transakcijski račun, da ne opravlja rednega obdavčljivega ali oproščenega prometa, da občasne prilive istega dne prenaša na račun fizične osebe, kakor tudi, da je prodajna cena za nepremičnino dosegla le polovico nabavne vrednosti in tudi po mnenju sodišča izkazujejo oteženost izpolnitve. Vse to pa izhaja iz podatkov, ki jih je davčni organ pridobil o zavezancu za davek - tožniku. Tožnik v postopku s pritožbo, kakor tudi tožbo nasprotnega ni dokazal, niti dokumentirano obrazložil, razen pavšalnih navedb, da je npr. nepremičnino v B. prodajal brez opreme, česar pa ni posebej izkazal. Ker se v tem postopku preizkuša zgolj, ali je pričakovanje davčnega organa, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, se z razlogi, ki jih je tožnik navedel glede obveznostmi, ki so ugotovljene v dopolnilnem zapisniku o davčnem inšpekcijskem pregledu sodišče ne ukvarja, kot tudi ne z vrsto oz. konkretno predlaganimi instrumenti zavarovanja, ki jih je tožnik navedel oz. podrejeno predlagal, ker to ni predmet izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zgolj utemeljeno zahtevo davčnega organa v skladu s 111. členom ZDavP-2 za predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja zavezancu za davek (114. člen v povezavi s 115. členom ZDavP-2). Sodišče se tudi ne spušča v samo utemeljenost ugotovljene davčne obveznosti, saj je glede na že povedano to predmet drugega postopka.

Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.