Jedro

Ko je tožeča stranka izplačala škodo za popravilo vozila (ne za škodo tretji osebi!), je vstopila v pravice svojega zavarovanca na podlagi določbe 963. člena Obligacijskega zakonika. Gre za primer, ko zavarovalnica krije škodo tudi leasing podjetju, čeprav je škodo povzročil vinjeni voznik, nato pa lahko izplačani znesek subrogira od voznika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča z dne 9. 7. 2010 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in naložilo toženi stranki še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je arbitrarno sklepalo, da tožena stranka ni bila v takšnem psihofizičnem stanju, ki bi opravičevala njen odhod iz mesta nesreče in je zato zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke. Menilo je, da je trditvena podlaga dovolj in se je naslonilo na ugotovitve iz sodbe VII P 2878/2010, da je sklepalo, da ni mogoče, da je pri toženi stranki izključena sposobnost zavestnega in voljnega delovanja. Sodišče sklepa, da tožena stranka ni bila v šoku. Tožena stranka vztraja, da se ni namenoma izogibala preizkusu eventualne alkoholiziranosti in ni zato zapustila kraja nesreče. Bila je v šoku, ni bila v stanju racionalno razmišljati in je odšla domov. V vozilu je pustila vse podatke, vključno z dokumenti in telefonom. Ni vsak odhod iz kraja nesreče že izogibanje testu alkohola. Sodišče pa ne povzema identičnega dejanskega stanja v drugi zadevi. Ponavlja zapis iz pogojev, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Meni, da se ni izogibal posredovanju svojih podatkov, saj je vse pustil v avtu. Toženec se je zglasil naslednji dan na policiji in ne po treh dneh. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem policistov R. L. in J. Š., ki sta opravila ogled in sestavila zapisnik o ogledu.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelji trditvena podlaga tožeče stranke na dejstvu, da je iz kasko zavarovanja izplačala zavarovancu, to je R., d. o. o., Ljubljana, vtoževani znesek. Tožeča stranka še trdi, da je toženec ravnal v nasprotju z ZVCP-1, ko je potem, ko je zapeljal iz ceste, zapustil kraj prometne nesreče in da so ga policisti našli po dogodku. Tožeča stranka šteje po zavarovalnih pogojih, da je nastopila domneva vinjenosti voznika in zato regresna pravica tožeče stranke po pogojih AK06. Tožeča stranka je tudi izkazala, da je v pravdni zadevi VII P 2878/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani dosegla pravnomočno sodbo, po kateri ima zavarovanec regresni zahtevek od voznika, ki je povzročil škodo tretji osebi, pravico izterjati vtoževani znesek po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožena stranka pa se brani, da ni namerno zapustila kraja prometne nesreče, da je bila v šoku, da bi to lahko potrdil izvedenec medicinske stroke in da se ni izogibal preizkusu alkoholiziranosti, saj je naslednji dan šel sam na postajo milice. Tožeča stranka pa je trdila, da se je zglasil na policijski postaji šele tri dni po nesreči. Tožena stranka je predlagala zaslišanje policistov, ki sta opravila ogled.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na 7. člen ZOZP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za prostovoljno zavarovanje zavarovanca, to je lastnika vozila, R. d. o. o., za primer škode iz avtomobilskega kaska in da gre za vprašanje kršitve zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka ima pravico od voznika, ki povzroči škodo, subrogirati znesek, ki ga izplača svojemu zavarovancu iz zavarovanja avtomobilskega kaska. Ko je tožeča stranka izplačala škoda za popravilo vozila (ne za škodo tretji osebi!), je vstopila v pravice svojega zavarovanca na podlagi določbe 963. člena Obligacijskega zakonika. Gre za primer, ko zavarovalnica krije škodo tudi leasing podjetju, čeprav je škodo povzročil vinjeni voznik, nato pa lahko izplačani znesek subrogira od voznika (tudi tretji odstavek, točka 1, 2 11. člena pogojev AK2/06, priloga A8). Ker pa se v pogojih pod točko 3, prvi odstavek 11. člena pogodbene stranke dogovorijo, kaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, je treba upoštevati tudi točko 3, ki med drugim določa, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če po nesreči zapusti mesto prometne nesreče in nemudoma ne posreduje upravičencu svojih podatkov ali ne obvesti policije v skladu z ZVCP, da je bil udeleženec prometne nesreče in ne omogoči policiji ogleda prometa nesreče. To pomeni, da se v zavarovalni pogodbi vnaprej dogovori le način ugotavljanja alkoholiziranosti, ko nastopi subrogacija zavarovalnice do voznika, kateri je domnevno kršil pogodbo in vozil vinjen. Voznik se lahko ekskulpira, če dokaže, da ni zapustil mesta prometne nesreče in ni nemudoma posredoval upravičencu svojih podatkov in ni obvestil policije (zato, da ne bi mogla policija opraviti ogleda kraja prometne nesreče in da torej ni zapustil kraja prometne nesreče, ker je bil vinjen).

7. Sodišče prve stopnje je menilo, da je pravna podlaga 7. člen ZOZP in da je v zadevi VII P 2878/2010, kjer je tožeča stranka uveljavljala regres po 7. členu ZOZP, dejansko stanje dovolj ugotovljeno. Zato je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke in zaslišanjem policistov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta res policista bila zaslišana v pravdni zadevi, vendar sodišče v dokaznem sklepu in na glavni obravnavi ni prebralo v soglasju s strankam zaslišanje obeh policistov. Sodišče pa sklepa na podlagi listin, da se je tožnik zglasil tretji dan po nesreči na policijski postaji, tožnik pa trdi, da bi obe priči izpovedali, da se je takoj naslednjega dne zglasil. Sodišče zavrne predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke o tem, ali je možna tožnikova interpretacija, da je zaradi škoda zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi o tem obvestil oškodovanca, v konkretnem primeru je šlo za lastnika ograje, to je DARS, zato ker je bil v šoku. Sodišče sklepa, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje zadosti ugotovljeno in je ta dokaz zavrnilo. Predvsem se je oprlo sodišče prve stopnje povsem na dejansko stanje iz pravde, ki je tekla proti tožencu v zadevi VII P 2878/2010. Menilo je, da ni relevantno, ali se je tožnik zglasil na policijski postaji naslednjega dne, ali šele tri dni po nezgodi.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima po zavarovalnih pogojih tožnik pravico in možnost ekskulpacije, če dokaže vse, kar 3. točka prvega odstavka 11. člena določa. Gre torej za subrogacijski zahtevek zavarovalnice, kjer ima tožena stranka možnost ugovorov. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je tako ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje dovoli predlagane dokaze in o zahtevku ponovno odloči. 9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.