Jedro

V tej zadevi v ugovoru zatrjevana pojasnila toženke kažejo diametralno nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot sta ga zatrjevala tožnika, ki sta navedla, da nista bila opozorjena na valutna tveganja in na to, kako bi lahko večja apreciacija tečaja vplivala na njune kreditne obveznosti. Zgolj na podlagi podanih navedb po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so navedbe tožnikov verjetnejše.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 21. 5. 2024 zavrne.

2.Toženka zoper vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi ugovoru toženke, predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe pa zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da so sodbe SEU zavezujoče za nacionalna sodišča do te mere, da predstavljajo relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih nepoštenih potrošniških pogodb. Sodba SEU C-287/22 je bila izdana glede povsem drugačnih okoliščin, ko v matični državi zakonodaja ni omogočala vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, pri nas pa jo je mogoče izdati na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Pogoji za izdajo začasne odredbe po ZIZ pa niso izpolnjeni.

Verjetnost terjatve ni izkazana. Toženka je ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost in jasno navedla tudi vsebino opozoril, ki so bila dana tožnikoma. Strank resda ni opozarjala na "črn scenarij", a ta pojem je sodna praksa razvila šele kasneje. Ne drži, da toženka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede opravljene pojasnilne dolžnosti. Sodišče bi moralo vsebinsko presojati, ali dana pojasnila zadoščajo za ugotovitev, da je bil tožnikoma predstavljen "črn scenarij". Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., ki bi lahko izpovedali glede vsebine danih pojasnil, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče materialnopravno zmotno šteje, da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost avtomatsko pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja. Gre za dva ločena elementa, sodišče pa vsebinsko ne pojasni, ali oz. kako je presojalo nepoštenost pogodbenega pogoja v konkretni zadevi. Dejansko stanje v zadevi VSRS II Ips 8/2022 je drugačno. Zaključki sodišča so pavšalni in nekonkretizirani, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov toženke, ki jih je v zvezi s tem že izpostavila. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb glede škode, ki bo nastala toženki. S tem je stranki neenako obravnavalo in nakazalo preferenco do argumentov tožnikov. Sodišče ni presojalo pogoja reverzibilnosti (ki ni izpolnjen), čeprav je toženka v zvezi s tem podala obširne navedbe. Ni upoštevano, da bi tožnika z izdano začasno odredbo de facto dosegla moratorij kreditne obveznosti, ki lahko traja tudi več let. Da bi bilo vzpostavljeno prvotno stanje, bi ji morala tožnika plačati tudi obresti za uporabo denarja za čas veljavnosti začasne odredbe. Nevarnost nastanka škode je izkazana na njeni strani in ne na strani tožnikov.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnika sta s toženko 31. 1. 2008 sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo, katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 444.000 CHF, z odplačilno dobo 300 mesecev. V tem postopku s tožbo zahtevata: (1) ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe in vseh pripadajočih pravnih poslov, (2) plačilo 40.665,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris.

6.Dne 10. 5. 2024 sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagala, da se učinkovanje notarskega zapisa hipotekarne devizne kreditne pogodbe, skupaj s pripadajočimi pravnimi posli, začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora. S sklepom z dne 21. 5. 2024 je sodišče prve stopnje njunemu predlogu ugodilo. Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju), sodišče prve stopnje pa je ta njen ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

7.Iz relevantnih ugotovitev in zaključkov v izpodbijanem sklepu izhaja:

-da je bila trditvena podlaga toženke nezadostna - ta namreč ne zatrjuje, da je tožnikoma konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF in ju s tem opozorila na potencialni velik vpliv na njun ekonomski položaj in na možnost uresničitve "črnega scenarija", zaradi česar je podana verjetnost, da svoje pojasnilne dolžnosti do tožnikov ni izpolnila, ker jima ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja;

-da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka Zakona o varstvu potrošnikov), zaradi česar gre za nepošten pogodbeni pogoj, ki je ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot), posledično pa je nična celotna pogodba, ker ta pogoj predstavlja ključno sestavino pogodbe (prvi odstavek Obligacijskega zakonika);

-da tožnika nista podala konkretnih navedb o svojem premoženjskem stanju, na podlagi podanih trditev pa ni mogoče presoditi, če bi jima zaradi nadaljnjega plačevanja mesečnih anuitet lahko nastala težko nadomestljiva škoda;

-da je toženka finančno močna stranka, ki ustvarja večmilijonske dobičke in zato izdaje začasne odredbe na svojem premoženju ne bi občutila, za tožnika pa plačevanje mesečnih anuitet, katerih znesek se viša, ter morebitna vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zaključku zadnje obravnave, pomeni težje popravljive posledice od tistih, ki bi nastale toženki.

8.Na navedeno sodišče prve stopnje opira svoj materialnopravni zaključek, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala tako obstoj svoje nedenarne terjatve, kot tudi obstoj predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar je ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

9.Pritožnica utemeljeno opozarja na nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede tega, da ni podala zadostne trditvene podlage v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo. V ugovoru je namreč zatrjevala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (in v podkrepitev navedenega predlagala tudi ustrezne dokaze). Pojasnila, ki naj bi jih podala tožnikoma, je navedla povsem konkretno, iz njih pa izhaja, da naj bi tožnikoma pojasnila možnost vpliva velike depreciacije domače valute (oz. nepredvidljivega gibanja deviznega tečaja) in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita in višino končne obveznosti v EUR, da tožnikoma ni bilo zagotovljeno, da bodo te možne spremembe majhne oz. omejene, in da sta tožnika razumela vse možne rizike in obremenitve, ki ju lahko doletijo pri vračanju kredita. Toženka je torej podala trditve, iz katerih izhaja ravno to, česar po stališču sodišča prve stopnje ni navedla. Res je sicer, da toženka v ugovoru ni uporabila pojma "črn scenarij", vendar pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali zatrjevana pojasnila ustrezajo vsebini tega pravnega standarda, in se ne omejiti le na to, da toženka obsega zatrjevanih pojasnil v svojih vlogah ni poimenovala na način, ki je trenutno ustaljen v sodni praksi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženka s podanimi navedbami smiselno trdila, da je tožnika opozorila na možnost "črnega scenarija". Zaključek o pomanjkljivosti njene trditvene podlage je torej materialnopravno zmoten. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (in posledične neizvedbe predlaganih dokazov) pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10.Dokazni standard, ki zadošča za odločanje v postopku zavarovanja, je standard verjetnosti. Pri odločanju o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi mora sodišče prve stopnje pretehtati verjetnost trditev obeh strank. V primeru, ko tako tehtanje ne vodi do jasnega zaključka glede tega, katere izmed trditev so verjetnejše, sodišče izvede relevantne dokaze, ki sta jih stranki predlagali v podkrepitev svojih navedb. Zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, lahko sodišče poda šele po izvedbi teh dokazov.

11.V tej zadevi v ugovoru zatrjevana pojasnila toženke kažejo diametralno nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot sta ga zatrjevala tožnika, ki sta navedla, da nista bila opozorjena na valutna tveganja in na to, kako bi lahko večja apreciacija tečaja vplivala na njune kreditne obveznosti. Zgolj na podlagi podanih navedb po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so navedbe tožnikov verjetnejše. Sodišče prve stopnje te ocene zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede pomanjkljivosti podane trditvene podlage sploh ni naredilo. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke in izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, predlaganega za potrditev verjetne izkazanosti navedb glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti. S tem je toženki onemogočilo učinkovito obrambo v postopku.

12.Glede na vse navedeno je treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej do preostalih pritožbenih ugovorov toženke. Ti namreč ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vse ugovorne navedbe toženke in izvede tiste relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve (predvsem zaslišanje bančnikov in tožnikov). Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa bodisi presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe in sprejme odločitev o utemeljenosti ugovora toženke (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve tožnikov), bodisi ugovoru toženke ugodi (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve toženke).

14.Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

3Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

4Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.

5Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

6Str. 4 ugovora z dne 30. 5. 2024.

7Prim. VSL sklep II Cp 1673/2024 z dne 5. 12. 2024, VSL sklep I Cp 911/2024 z dne 10. 12. 2024, VSL sklep I Cp 1928/2024 z dne 11. 12. 2024.

8Pri čemer zaslišanje tožnikov v postopku zavarovanja niti ne bo potrebno, če zaslišanje bančnikov ne bo potrdilo trditev toženke, ker je dokazno breme glede pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti na toženki.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.