Jedro

Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi strani tudi stroške pritožbenega postopka v višini 1.461,72 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 52.378,43 EUR s pp ter odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 6.010,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, do jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je novi sodnik razsodil čisto drugače, kot je storil to prejšnji sodnik, in sicer ne glede na to, da je bilo v zadevi sporno samo vprašanje, ali in če je v času, ko je tožena stranka zmanjševala premoženje na škodo upnikov, obstajala terjatev upnikov do tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje v prejšnjem postopku je bila dobro utemeljena. Do prenosa poslovanja z družbe na družbenika je v konkretnem primeru prišlo že konec leta 2008, ne pa šele julija 2009. To je jasno razvidno tudi iz izpovedi priče B.K.. Po njegovem odhodu od tožeče stranke je tožeča stranka nadaljevala delo le z enim zaposlenim delavcem. To je bil tudi osnovni razlog, da tožeča stranka ni dosegala v Sloveniji boljših rezultatov. Tožeča stranka je tudi zmanjševala svoje premoženje, zlasti na škodo upnika B.K.. Ta je tudi izpovedal, da mu je lastnik tožene stranke in njen direktor A.F. že ob odhodu iz družbe zagotovil, da ne bo prejel plačane terjatve iz naslova zaposlitve, ker bo podjetje raje dal v stečaj. Nedokazane so ostale tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dobila vrnjenega posojila s strani tožeče stranke v znesku 236.000,00 EUR, kot tudi neplačila dobavljenega blaga s strani dolžnika G. d.o.o. in drugih kupcev v znesku 100.000,00 EUR. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku podala tudi obširno pripravljalno vlogo, v kateri je podala navedbe in predlagala dokaze. Teh navedb in dokazov pa sodišče sploh ni presojalo, kar pa bi moralo, saj je tožeča stranka to vlogo podala pravočasno in ni bila prekludirana. Sodišče zato ni izvedlo predlaganih dokazov. Tožeča stranka je začela že koncem leta 2008 zmanjševati prodajo svojih izdelkov v Sloveniji. V tej zvezi je tožeča stranka predložila ustrezne dokaze, zlasti podatke o prometu in prodaji izdelkov nekaterim slovenskim podjetjem v letu 2009 ter nadaljnjih letih. Več kot očitno je šlo v konkretnem primeru za zlorabo tožeče stranke zaradi oškodovanja upnikov. Terjatev upnika B.K. nikakor ni mogla nastati šele z dnem pravnomočnosti drugostopne sodbe. Ta terjatev je že nastala najmanj v letu 2008. Že v juliju 2009 je ta terjatev presegala znesek 40.000,00 EUR. Tožeča stranka je od konca leta 2008 zmanjševala premoženje družbe na škodo upnikov. Tožeča stranka je že v letu 2008 ter 2009 poslovala slabo in tudi z izgubo, to pa predvsem zaradi zavestnega in neposlovnega ravnanja tožene stranke ter njenega lastnika. Iz bilance za leto 2008 izhaja, da je direktor zmanjševal kapital preko izplačil dobička lastniku, to je toženi stranki. V tej zvezi je bilo izplačanih 23.050,00 EUR dobička. To je dodatno oslabilo finančni položaj podjetja in prispevalo k temu, da je še bolj tonilo in se končno znašlo v stečaju.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala spregled pravne osebnosti iz razloga, ker je tožeča stranka od konca leta 2008 po nalogu tožene stranke (edine družbenice tožeče stranke, katere zakoniti zastopnik je bil A.F., ki je bil hkrati tudi zakoniti zastopnik tožene stranke) zavestno zmanjševala svoje premoženje s preusmeritvijo svojega poslovanja na svojega edinega družbenika (toženo stranko), in sicer zato, da bi se izognila plačilu svojih dolgov, predvsem dolga do upnika B.K.. Tožeča stranka je zaradi tega raje opustila svojo dejavnost in nato predlagala začetek stečaja, ki se je nad tožečo stranko začel 14.10.2010. Glede na takšno procesno gradivo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zatrjevala dejanski stan iz 4. alinee prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarski družbah (ZGD-1). Družbeniki so namreč lahko odgovorni za obveznosti družbe, če so v svojo korist ali korist druge osebe zmanjševali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Spregled pravne osebnosti je namreč mogoč tudi v primeru prenehanja poslovanja družbe in prenosu celotnega ali bistvenega dela poslovanja na drugo osebo v času, ko bi družba morala odplačati svoje dolgove (1).

7. Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri zlorabi (ki je bistveno povezana z ravnanji družbenikov pravne osebe, ki z zlorabo dosegajo svoje interese ali koristi) bistvenega pomena tudi okoliščina, ali je tožena stranka zlorabljala tožečo stranko v času, ko bi morala tožeča stranka svojim upnikom poravnati svoje obveznosti (v konkretnem primeru predvsem upniku B.K., saj ostali upniki, ki so v stečajno maso prijavili svoje terjatve, teh terjatev še niso imeli v času zatrjevane zlorabe). Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.

8. Glede dejavnosti, ki jo je opravljala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je šlo za prodajo surovin za proizvodnjo plastike, pri čemer je to surovino tožeča stranka pretežno kupovala pri toženi stranki. Tožena stranka je v tej zvezi trdila, česar tožeča stranka ni prerekala, da je tožeči stranki omogočila poslovanje s tem, ko je v letu 2007 dala posojilo za nabavo surovin v višini okrog 200.000,00 EUR. Neprerekana je ostala tudi trditev tožene stranke, da je imela tožeča stranka do tožeče stranke iz naslova nevrnjenega posojila ob začetku stečaja terjatev v višini okrog 236.000,00 EUR; prav tako pa je ostala neprerekana tudi trditev, da je tožeča stranka že z iztekom leta 2008 poslovala z izgubo oz. je bila celo insolventna (2), pri čemer je imela neporavnane tudi svoje terjatve do kupcev (zlasti dolžnika G. d.o.o. v znesku 100.000,00 EUR. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in jih zato ni treba dokazovati, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. To pa pomeni, da brez finančne podpore tožene stranke (zlasti v smeri financiranja dobave surovin) tožeča stranka ni mogla uspešno poslovati že v času od izteka leta 2008 naprej. Iz tega razloga se tudi pokaže pritožbena trditev, da je po odhodu B.K. tožeča stranka poslovala zgolj z eno zaposleno delavko, za pravo docela irelevantno (ker brez financ ni surovin, brez surovin pa ni prodaje in zaslužka). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenosa poslovanja v letu 2009, pri čemer je sodišče prve stopnje v tem zvezi tudi pravilno obrazložilo vsebino dopisov z dne 2.10.2008 (priloga A13) (3) in 22.7.2009 (priloga A14) (4).

9. Glede na navedeno je več kot očitno, da bi tožeča stranka v letu 2009 lahko nadaljevala poslovanje (vsaj) v obsegu iz predhodnega leta le v primeru, da bi družbenik zagotavljal (dodatna) sredstva za njeno poslovanje. Vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča družbenik ni dolžan v nedogled zagotavljati teh sredstev. Družbeniki namreč samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo. To velja tudi v kriznem obdobju (5). Če družbena pogodba tako določa, so družbeniki po ustanovitvi družbe poleg osnovnih vložkov dolžni plačati tudi naknadna vplačila (prvi odstavek 491. člena ZGD-1) (6). ZGD-1 v 498. členu tudi ne nalaga družbenikom, da morajo v kriznem obdobju poskrbeti za nadaljnji obstoj družbe, ampak želi le preprečiti, da bi bili družbeniki v stečaju ali prisilni poravnavi glede sredstev, ki bi jih morali zagotoviti kot lastni kapital družbe, izenačeni z drugimi upniki.

10. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni sledilo izpovedbi priče B.K., da mu je lastnik tožene stranke in njen direktor A.F. že ob odhodu iz družbe dejal, da ne bo prejel plačila terjatve iz naslova zaposlitve, ker bo šla tožeča stranka raje v stečaj. Za zlobo pravne oseb po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 gre namreč le tedaj, če bi pravna oseba lahko poslovala, vendar po volji družbenika tega ni več počela. Glede na slabo finančno stanje tožeče stranke v letu 2009 (nezmožnost dobave surovin zaradi pomanjkanja denarja oz. finančnih sredstev) pa je več kot očitno, da tožeča stranka (brez finančne pomoči družbenika, ki pa je družbenik ni bil dolžan nuditi v nedogled) ni bila več zmožna poslovati na način, da bi na tržišču (pretežno pri toženi stranki) kupovala (proti plačilu) surovine in jih nato uspešno (z dobičkom) prodajala naprej tretjim osebam. Da je tožeča stranka (po volji tožene stranke) pričela v teh poslovnih odnosih nastopati kot agent tožene stranke (prodaja surovin tožene stranke v imenu in za račun tožene stranke), je po mnenju pritožbenega sodišča povsem razumna in logična poslovna odločitev tožene stranke. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso podani vsi elementi zlorabe iz že citiranega zakonskega določila (7).

11. Stranke morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa pravno pomembna dejstva in predlagati dokaze (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranka lahko tudi kasneje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje vse navedbe strank in ponujene dokaze (podane po tem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) upravičeno štelo za prepozne in pravno neupoštevne, upoštevaje ob tem, da tožeča stranka v tej zvezi niti ni izkazala kakršnekoli opravičljivosti zamude za pripravljalno vlogo, ki jo je vložila v sodni spis v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje.

12. Prav tako v konkretnem primeru ni podana nobena procesna kršitev iz razloga, ker je poznejši prvostopni sodnik odločil drugače kot prejšnji prvostopni sodnik, na kar prav tako neutemeljeno opozarja obravnavana pritožba. Pritožbena navedba, da si je tožena stranka kot družbenica pri tožbeni stranki že v letu 2008 izplačala dobiček v višini 23.050,00 EUR, pa je prepozna in nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.461,72 EUR (1.177,00 EUR za odgovor na pravno sredstvo, materialni stroški v višini 20,00 EUR, vse v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT ter 22% DDV.

op. št. 1: Sklep VS Celje, Cpg 827/2006 in sodba VS Ljubljana, Cpg 430/2014. op. št. 2: Že iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je bil kosmati donos v letu 2009 glede na leto 2008 manjši kar za 76%; prav tako pa se je glede na leto 2008 povečala izguba iz 5.381,00 EUR na 64.648,00 EUR.

op. št. 3: Tožeča stranka je podala zgolj informacijo o spremembi osebe, ki je pri tožeči stranki pooblaščena za prodajo.

op. št. 4: Informacija določenemu kupcu, da je prišlo do preusmeritve poslovanja s tožeče stranke na toženo stranko.

op. št. 5: Če poslovodstvo družbe oz. njen nadzorni svet ob nastanku insolventnosti ne postopajo v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP (členi od 33 do 38 in 42 do 44.a), je varstvo upnikov zagotovljeno z odškodninsko odgovornostjo. Vendar pa tožeča stranka te dejanske in pravne podlage v konkretni pravdi ni uveljavljala.

op. št. 6: Vendar tožeča stranka v tej zvezi ni postavila nobenih trditev.

op. št. 7: Iz tega razloga se pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba posebej ukvarjati z pritožbeno kritiko, ali je terjatev upnika v razmerju do tožeče stranke nastala že ob prenosu poslovanja.