Jedro

Ob upoštevanju določbe 44. člena ZDen je treba v vsakem denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali je bila upravičencu za podržavljeno premoženje plačana odškodnina in če je bila, vrednost te odškodnine valorizirati na način, določen z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja ter glede na vrednost podržavljenega premoženja, določeno po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti ugotoviti, koliko odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja predstavlja valorizirani znesek ob podržavljenju dane odškodnine. V primeru, da je bilo upravičencu z več odločbami podržavljeno več nepremičnin in dana tudi za vse podržavljene nepremičnine odškodnina, ki je navedena v vsaki od citiranih odločb, tudi po presoji sodišča ni mogoče seštevka vseh odškodnin (tudi tistih, ki niti niso predmet te denacionalizacijske odločbe) upoštevati v enem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožnika in Občine A zoper delno odločbo Upravne enote B št. 321-153/92-KI z dne 25. 11. 2005 ugodila pritožbi Občine A in navedeno delno odločbo odpravila v delu 3. odstavka 1. točke izreka, ki se nanaša na denacionalizacijo 742/21591 parc. št. 603 k.o. C, travnik v velikosti 21.591 m2 ter zadevo v tem obsegu vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek (1. točka); odpravila 4. točko izreka prvostopne odločbe (2. točka); spremenila 5. točko izreka prvostopne odločbe, znesek vrednosti premoženja "39.558,70 EUR" nadomestila z zneskom "39.182,04 EUR" (3.točka); v preostalem delu pustila izpodbijano delno odločbo nespremenjeno (4. točka); pritožbo AA ml. zavrnila (5. točka); in ugotovila, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist pokojnega upravičenca BB vzpostavi lastninska pravica na zemljiščih parc. št. 307 - njiva velikosti 12.259 m2 in parc. št. 234 - njiva velikosti 11520 m2, obe vpisani v zk. vl. št. ... k.o. C, ter solastninska pravica na parc. št. 603 - travnik velikosti 21.591 m2 k.o. C, v deležu 742/21591 celote ter na parc. št. 471 - travnik velikosti 1773 m2 k.o. D v deležu do 1037/1773 celote (1. točka izreka); da je zavezanec za vračilo zemljišč parc. št. 307 in 234 k.o. C in solastniškega deleža na parc. št. 471 k.o. D Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (2. točka izreka); da je za vračilo solastniškega deleža na parc. št. 603 k.o. C zavezana Občina A (4. točka izreka - prvostopni organ je zmotno preskočil 3. točko izreka); da je vrednost premoženja v času podržavljenja in v času vračanja enaka in znaša 39.558,70 EUR (5. točka izreka); da je skrbnik za poseben primer AA ml. (6. točka izreka); da bo o zahtevi za vrnitev zemljišča parc. št. 135/2 k.o. C in o preostanku zemljišča št. 538 k.o. C vas odločeno z dopolnilno odločbo ter bo v tistem postopku v celoti upoštevana ob podržavljenju dana odškodnina, saj presega 30 % sedanje vrednosti podržavljenih zemljišč (7. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je pritožba AA neutemeljena, pritožba Občine A pa utemeljena. Bivšemu lastniku so bila zemljišča, obravnavana v tem denacionalizacijskem postopku, podržavljena z odločbo Okrajnega ljudskega odbora E okolica, št. 116/1-53 z dne 7. 9. 1953, na podlagi Zakona o kmetijsko zemljiškem skladu SPL in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (parc. št. 538, v izmeri 18.091 m) ter na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora B št. 462-58/63-1/6 z dne 13. 10. 1963, ki je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (parc. št. 307 v skupni izmeri 12.259 m2, parc. št. 234 v izmeri 11.520 m in parc. št. 135/2 v izmeri 15.700 m2). Za podržavljena zemljišča je bivši lastnik prejel odškodnino. Prvostopni upravni organ je napravil valorizacijo ob podržavljenju plačanih odškodnin in primerjavo z njihovo sedanjo vrednostjo in ugotovil, da se skladno z določbo 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) upošteva odškodnina, plačana za parc. št. 307 in 234 (parc. št. 135/2 ni predmet tega postopka), ki znaša skupaj 24.775,61 EUR in predstavlja 38,6 % sedanje vrednosti zemljišč, medtem ko se odškodnina za parc. št. 538 v skupnem znesku 1.443,955 EUR ne upošteva, ker je le-ta znašala samo 15,72 % sedanje vrednosti zemljišč. V skladu z navedenimi ugotovitvami je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo in v naravi vrnil predmetna zemljišča, pri čemer je v 7. točki izreka izpodbijane odločbe posebej navedel, da bodo ob podržavljenju plačane odškodnine poračunane naknadno, pri denacionalizaciji parc. št. 135/2. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožba AA neutemeljena, saj ta predlaga, da se ugotovi vrednost za vsa podržavljenja zemljišča skupaj ter nato valorizira tudi vse izplačane odškodnine skupaj. Ta predlog utemeljuje v dejstvu, da je šlo pri podržavljenju premoženja očeta BB za enotno podržavljenje, ne glede na to, da sta bili izdani dve odločbi. Pri tem se sklicuje na odločbo z dne 13. 10. 1963 in odločbo z enako opravilno št. z dne 16. 10. 1963. Tožena stranka tožniku pojasnjuje, da se citirani odločbi le delno nanašata na premoženje, ki je predmet tega postopka in sicer se na obravnavano premoženje nanaša le odločba z dne 13. 10. 1963, na podlagi katere so bila podržavljena zemljišča parc. št. 307, 234 in 135/2 k.o. C, ne pa tudi odločba z dne 16. 10. 1963, ki je bila izdana zaradi arondacije gozdnih zemljišč, parc. št. 303/1 in 306 k.o. C. Ni mogoče pritrditi stališču, da so bila predmetna zemljišča podržavljena na podlagi iste odločbe ter da je zaradi tega potrebno vrednost zemljišča kot tudi vrednost odškodnin ugotavljati kot celoto. V teh odločbah o podržavljenju so bile tudi odškodnine določene za vsako parcelo posebej. Pa tudi parcela 538 k.o. C je bila podržavljena leta 1953 na podlagi drugega zakona kot preostali parceli, ki sta bili podržavljeni leta 1963. Utemeljena pa je pritožba Občine A, saj dejansko stanje tekom postopka ni bilo dovolj razčiščeno, ker Občina A ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Iz navedenega razloga je tožena stranka odpravila odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na odločitev o solastniškem deležu na parceli 603 k.o. C in posledično spremenila vrednost vrnjenega premoženja.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker ni pritrdila njegovemu stališču, da so bila zemljišča podržavljena na podlagi iste odločbe ter da je zaradi tega potrebno vrednost zemljišč kot tudi vrednost odškodnin ugotavljati kot celoto. Nesporno je, da sta bili vsaj dve odločbi iz istega obdobja, to je iz leta 1963, kar pa tožena stranka ni upoštevala. Prva nosi datum 13. 10. 1963, druga pa 16. 10. 1963 in po mnenju tožnika predstavljata enotno razlastitev oziroma podržavljenje kmetijskega zemljišča in bi se zato morali obravnavati kot celota. Če pa bi upravni organ prve stopnje pri ugotavljanju preseganja oziroma nepreseganja 30 % vrednosti zemljišč iz delne denacionalizacijske odločbe upošteval kot enotno podržavljenje, bi prišel do povsem drugačnih zaključkov. Tako pa je odločitev upravnega organa, da odškodnina presega 30 % vrednosti podržavljenih zemljišč in se ta odškodnina v postopku upošteva, povsem pravno zmotna. Odločba z dne 13. 10. 1963 je vsebinsko povsem identična z istovrstno odločbo z dne 16. 10. 1963, vseskozi so se odvzete parcele obravnavale enotno in bi tudi v postopku vračanja moral upravni organ upoštevati podržavljenje spornih parcel kot enotno dejanje. Organ bi moral upoštevati seštevek vrednosti zemljišč kot vrednost odškodnin, ki so bile določene s posameznimi odločbami, saj gre po mnenju tožnika za enotno podržavljenje, le v različnih datumih, kar pa ne vpliva na pravni temelj podržavljenja. Po 3. členu ZDen so vsi predpisi, ki so navedeni kot pravna podlaga za uveljavljanje denacionalizacije, enakovredno obravnavani. Ni pomembno, kdaj je upravičenec za podržavljeno premoženje prejel odškodnino ali kako drugo nadomestilo in se mora dane odškodnine upoštevati povsem enotno, kar je v skladu z 72. členom ZDen. To bi morala tožena stranka oziroma prvostopni organ upoštevati. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč na tožbo ni odgovoril. Stranka z interesom Občina A je na tožbo odgovorila in navedla, da dosedanji postopek denacionalizacije ni potekal v skladu z zakonom, saj Občina A v postopku ni sodelovala. Tožena stranka je zato pravilno zadevo vrnila upravnemu organu v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen način upoštevanja ob podržavljenju danih odškodnin v denacionalizacijskem postopku, oziroma vprašanje pravilne uporabe 1. odstavka 72. člena ZDen.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tudi po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno ni upoštevala pritožbenega ugovora, ki ga tožnik ponavlja v tožbi, da bi se morala odškodnina, dana upravičencu ob podržavljenju zemljišč po odločbah z dne 7. 9. 1953, 13. 10. 1963 in 16. 10. 1964 (tožnik navaja 1963), v celoti upoštevati kot za enotno podržavljenje, torej kot celota, kar bi pomenilo, da bi organ prišel do povsem drugačnih zaključkov z uporabo določbe 1. odstavka 72. člena ZDen. Po presoji sodišča za tako stališče v ZDen ni podlage. Iz določbe 1. odstavka 72. člena ZDen namreč izhaja, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, torej odškodnine dane ob podržavljenju pri odločanju o denacionalizaciji, upoštevajo, če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Glede na navedeno določbo in ob upoštevanju določbe 44. člena ZDen je treba v vsakem denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali je bila upravičencu za podržavljeno premoženje plačana odškodnina in če je bila, vrednost te odškodnine valorizirati na način, določen z Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92, v nadaljevanju: Odredba) ter glede na vrednost podržavljenega premoženja, določeno po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti ugotoviti, koliko odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja predstavlja valorizirani znesek ob podržavljenju dane odškodnine. Glede na navedeno v tem primeru, v katerem je bilo upravičencu z več odločbami podržavljeno več nepremičnin in dana tudi za vse podržavljene nepremičnine odškodnina, ki je navedena v vsaki od citiranih odločb, tudi po presoji sodišča ni mogoče seštevka vseh odškodnin (tudi tistih, ki niti niso predmet te denacionalizacijske odločbe) upoštevati v tem postopku, v katerem je predmet denacionalizacije le del podržavljenih nepremičnin po dveh odločbah o podržavljenju, saj del nepremičnin (po odločbi z dne 16. 10. 1964) ni predmet tega postopka. Po upravno-sodni praksi se v primerih, ko je bilo enemu lastniku podržavljeno premoženje z več akti o podržavljenju in z vsakim aktom določena odškodnina, za vsak akt o podržavljenju določi procent preseganja ob podržavljenju dane odškodnine glede na vrednost podržavljenega premoženja in se ga na rezultat glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen upošteva, v kolikor ta delež preseže 30 %.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.