Jedro

Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Maribor I, je s plačilnim nalogom z dne 11. 10. 2013 storilcu B. K. zaradi storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) izrekel globo v znesku 150,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec dne 18. 10. 2013 po svojem zagovorniku B. G., odvetniku v Zagorju ob Savi, vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo z dne 25. 4. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog ter storilca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 16. 8. 2016, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka in pravice do obrambe iz 22. in 29. člena Ustave RS in iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ter v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena in drugim odstavkom 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zadostilo kriterijem, ki jih je o ustni obravnavi izoblikovala ustaljena sodna praksa, a da pravica do poštenega sojenja zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v korist storilca, ki je bila v obravnavanem primeru zagotovljena zgolj navidezno. Sodišče je namreč zaslišalo tri policiste, ki so sicer izpovedovali sorodno, a zgolj pavšalno, saj so opisovali splošen potek zaznavanja oziroma odkrivanja prekrškov na športnih prireditvah, ne da bi opisali posebnosti in konkretne okoliščine obravnavanega primera, oziroma ne da bi konkretno obremenili storilca. Iz spisa tudi izhaja, da sodišče po zaslišanju vseh treh obremenilnih prič očitno sprva ni štelo, da je dejansko stanje dovolj raziskano, saj je zaprosilo za pridobitev videoposnetkov s športne prireditve – nogometne tekme med slovensko in norveško reprezentanco v Mariboru 11. 10. 2013. Dejstvo, da posnetki niso bili na voljo, sodišča ni odvezalo od nadaljnjega ugotavljanja dejanskega stanja. Sodišče bi moralo storilcu v tem primeru omogočiti dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi, med drugim z zaslišanjem treh prič, kar je storilec predlagal že v zahtevi za sodno varstvo, in ki bi, upoštevaje njihovo navzočnost na prireditvi, izpovedovale o pravno relevantnem dejstvu, ali je storilec prižgal baklo na nogometni tekmi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki v odgovoru z dne 17. 10. 2016 pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. V obravnavanem primeru je storilec v zahtevi za sodno varstvo nasprotoval očitku prekrškovnega organa, da je dne 11. 10. 2013 na nogometni tekmi med slovensko in norveško reprezentanco prižgal baklo, z njo mahal po zraku in jo nato odvrgel na tla tribune, ter poleg lastnega zaslišanja in pridobitve videoposnetkov z nogometne tekme predlagal tudi zaslišanje treh prič. Iz zahteve za sodno varstvo izhaja, da bi te tri priče, ki so storilčevi prijatelji in so se s storilcem kot navijači udeležili nogometne tekme, potrdile navedbe iz njegovega zagovora, da so tekmo spremljali mirno in niso kršili določb ZJZ. Sodišče je dokazni postopek dopolnilo ter zaslišalo storilca in tri policiste, ki so kot pripadniki posebne policijske enote na javni prireditvi opravljali varnostne naloge. Videoposnetkov varnostnih kamer z nogometne tekme ni pridobilo, saj policija več kot dve leti po dogodku, ko je sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugodilo, z njimi ni več razpolagala. S strani storilca predlaganih treh prič – D. G., J. B. in J. M., pa sodišče ni zaslišalo, z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje dovolj raziskano.

5. Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena ne le v kazenskem postopku, ampak tudi v postopku o prekršku.(1) Navedeno jamstvo se prepleta s pravico obdolženca do izjave, ki izhaja iz ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in ki vsakomur zagotavlja pravico do obrambe, oziroma pravico navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica storilca do izjave v postopku o prekršku ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede predlagane dokaze.(2) Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta pravica ni absolutna in da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

6. Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati. Povedano velja še toliko bolj, ker se niti zaslišani policisti (obremenilne priče) podrobnosti konkretnega primera niso več natančno spominjali in so, kot ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec, o nadzorovanju navijačev na tribunah med nogometnimi tekmami izpovedali dokaj splošno. Sodišče, ki je v navedenih okoliščinah predlog za zaslišanje teh razbremenilnih prič zavrnilo, je ravnalo v nasprotju s tretjo alinejo 29. člena Ustave, ki je eno temeljnih jamstev poštenega postopka.

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s strani obrambe predlagane priče zaslišati, ob upoštevanju že izvedenih dokazov skrbno in vestno pretehtati relevantnost in verodostojnost njihovih izpovedb ter nato ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev presoditi ali je storilec odgovoren za očitani mu prekršek (71. in 133. člen ZP-1).

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014.