Jedro

Obe sodišči pa sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožena stranka ni lastnica spornega stanovanja, za uporabo stanovanja pa tudi nima nobenega drugega pravnega naslova. Stanovanje tako uporablja brez stvarnopravne ali obligacijskopravne podlage, tedaj brez pravnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka izprazniti enosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Mariboru, zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe, naj se ugotovi, da je prodajna pogodba z dne 11.10.1994 protizakonita oziroma nepristna, zaradi česar naj jo sodišče razveljavi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene, po nasprotni tožbi pa tožeče stranke (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu (glede tožbenega zahtevka po tožbi) oziroma zavrnilnem delu (glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Tožena stranka se odločitvi sodišča druge stopnje "izrecno protivi, jo prereka in jo kot absolutno nedopustno zavrača". Izpodbijana odločba namreč predstavlja kršitev ustavnih določb o enakosti pred zakonom (14. člen ustave) in enakega varstva pravic (22. člen ustave). Določbe Stanovanjskega zakona sploh niso bile upoštevane, čeprav bi morale biti. Reviziji naj se ugodi tako, da bo izpraznitveni zahtevek zavrnjen, ali pa tako, da bosta sodbi obeh sodišč razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj zadevo obravnava drug sodnik.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Obe sodišči pa sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožena stranka ni lastnica spornega stanovanja, za uporabo stanovanja pa tudi nima nobenega drugega pravnega naslova. Stanovanje tako uporablja brez stvarnopravne ali obligacijskopravne podlage, tedaj brez pravnega naslova.

Po določbi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ), na katerega se revizija celo izrecno sklicuje, oseba, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito (prvi odstavek 58. člena SZ), lastnik pa lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 58. člena). Določbe SZ, za katere revizija trdi, da niso bile uporabljene, so tedaj bile uporabljene in to pravno povsem pravilno.

V vseh primerih, ko sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da nekdo uporablja stanovanje brez pravnega naslova (tedaj nezakonito), je pravna posledica izpraznitve tožbe lahko le taka, da je tožbenemu zahtevku na podlagi določbe 58. člena SZ ugodeno.

Revizijske trditve, da pomenita sodbi sodišč druge in prve stopnje kršitev 14. člena ustave (enakost pred zakonom) in enakega varstva pravic (22. člen ustave) zato niso utemeljene.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).