Jedro

Dohodek, dosežen z oddajo nepremičnin v najem je obdavčljiv, če najemodajalec ne dokaže, da je od tega zneska plačal kakšen drug davek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 769/96-8 z dne 14.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 16.4.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave C. z dne 30.3.1995. Z njo je organ prve stopnje odmeril tožniku od oddajanja poslovnih in stanovanjskih prostorov v M., v najem, davek od dohodkov iz premoženja v znesku 422.847,00 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik solastnik hiše v M. do 3/32, v tej hiši pa P., Podjetje za zdravstvo, turizem in rekreacijo p.o., M., opravlja gostinsko dejavnost in daje v najem stanovanjske prostore. Najemne pogodbe najemnik ni podpisal, je pa zaradi izognitve tožbenim stroškom v letu 1993 priznal in izplačal tožniku na račun najemnine za 36 mesecev vsoto 2.818.980,00 SIT. Vse stroške v zvezi z vzdrževanjem najetih prostorov plačuje najemnik, zato je organ prve stopnje odmeril po veljavni 15% davčni stopnji davek od dohodkov od celotnega zneska prejete najemnine. Na tej podlagi je tožena stranka, kljub temu da najemna pogodba ni bila podpisana od obeh pogodbenih strank, ugotovila, da je dejansko šlo za plačilo najemnine, ki ga je tožnik dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem. Tožnik je kot lastnik nepremičnine imel dohodke, ki izvirajo iz tega premoženja in je na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b.-ZDoh) zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja. Tudi po presoji upravnega sodišča je izplačani znesek najemnina, saj ga je tožnik prejel kot odmeno za uporabo njegove nepremičnine. Ker tožnik ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da izplačani znesek dejansko predstavlja odškodnino, pomeni, da od prejetega zneska tudi ni plačal nobenega davka. Glede na prvi odstavek 62. člena ZDoh pa so dohodki od premoženja obdavčeni, če se od teh dohodkov ne plačuje kakšnega drugega davka. Davčni zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja pa je fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima dohodke od premoženja.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Poudarja, da med tožečo stranko in P. d.d., M., ne obstaja pogodba o uporabi prostorov in zato v tem primeru ni mogoče govoriti o najemnem razmerju.

Izplačilo je mogoče razumeti izključno kot odškodnino. Iz predloženih listin je jasno razvidno, da je P. d.d. svojo obveznost poravnalo kot oškodovanje tožeče stranke zaradi enostranskega nepooblaščenega izkoriščanja nepremičnine in nikakor ne kot posledico urejenega najemnega razmerja. Glede na obstoječi pravni red izplačilo odškodnine za nemožnost uporabe nepremičnine ni obdavčljiv. Sklicuje se še na 107. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), ki določa, da je izplačevalec obdavčljivih prejemkov dolžan pri izplačilu obračunati in plačati dolžni znesek davka. Zato meni, da ni zavezanec za plačilo spornega davka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri ugotovitvah in zaključkih, ki izhajajo iz njene odločbe ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zavezanec za plačilo davka od dohodkov iz premoženja po prvem odstavku 62. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b. - ZDoh) je fizična oseba, ki ima dohodke, dosežene z oddajanjem stanovanjskih in poslovnih prostorov v najem. To pa v konkretnem primeru v letu 1993 plačani znesek, tudi po presoji pritožbenega sodišča, vsekakor je in to zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ker tožnik niti ni trdil in ne dokazal, da je od tega zneska plačal kakšen drug davek, je navedeni znesek obdavčljiv in sicer kot dohodek, ki ga je tožnik dosegel z oddajo nepremičnega premoženja v najem. Pri tem pa po določbah ZDoh ni pomembno ali je bila najemna pogodba sklenjena v pisni obliki ali ne. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na 107. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), ker je ta zakon začel veljati 1.1.1994 in se za odmero davka od premoženja za leto 1993 ne uporablja (4. člena ZDoh).

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.