Jedro

Ker gre za neodplačno razpolaganje, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj namen sklenitve darilne pogodbe ni pomemben. Stanovanje je darilo, ki vrednostno presega darila, našteta v 282.čl. ZOR. Koristi otroka se (tudi po uradni dolžnosti) varujejo v zakonskem sporu, torej sporu o razvezi zakonske zveze (prim. 408. čl. ZPP), v vseh drugih razmerjih, v katerih kot ena od strank nastopa otrok, pa v takem obsegu, kot strankam takšnih razmerij nasploh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da darilna pogodba z dne 10.5.1995, sklenjena med F. K. kot darovalcem in K. K. kot obdarjenko za stanovanje št. 22 v Novem mestu, R. 6, nima pravnega učinka proti tožnikoma v tistem delu, ki je potreben za plačilo v izreku sodbe opisanih terjatev terjatev obeh tožnikov do F. K.. Toženki je naložilo, da je dolžna dopustiti, da se v višini terjatev tožnika poplačata s prodajo stanovanja in ji naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v znesku 111.354,00 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da je stanovanje, ki je bilo predmet darilne pogodbe, del skupnega premoženja bivših zakoncev F. K. in B. K.. Da bi se izognila postopku delitve skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze, sta se upoštevajoč koristi otroka (toženke) odločila, da delitev opravita tako, da skupno premožnje podarita otroku, kar je bilo storjeno z darilno pogodbo z dne 10.5.1995. V tem času je dolg F. K. že obstajal in sta terjatvi tožnikov že tudi zapadli v plačilo. F. K. je bil tedaj, pa vse do odhoda na prestajanje kazni zaposlen v svojem nočnem klubu in je pridobival dohodek od te dejavnosti. Ob odhodu na prestajanje zaporne kazni so mu odvzeli dovoljenje za obratovanje in je ostal brez službe. Iz tega je razvidno, da bi se tožnika lahko poplačala za svoje terjatve zoper F. K. že takrat iz dohodka in da darilna pogodba ni bila sklenjena z namenom, da bi F. K. oškodoval tožnika kot upnika, temveč zaradi izpolnitve določenih obveznosti in koristi otroka v razveznem postopku. Sodišče prve stopnje narobe sklepa, da F. K. nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatev obeh upnikov zato, ker je podaril hčerki stanovanje. Sredstev nima le zaradi tega, ker mu je bilo odvzeto dovoljenje za obratovanje oziroma ko je odšel na prestajanje zaporne kazni, kjer je bil do 1.3.2000. Po vrnitvi s prestajanja zaporne kazni se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje v Novem mestu in računa, da bo v krajšem času dobil zaposlitev in tako tudi sredstva za poplačilo dolgov do obeh tožnikov. Sodišče torej ni upoštevalo določila 282. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na dejanja, ki jih ni mogoče izpodbijati oziroma da gre v konkretnem primeru za zakonite obveznosti in koristi otroka v razveznem postopku ter sporazum o delitvi premoženja bivših zakoncev t.j. staršev toženke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženka mladoletna oseba, ki prebiva v stanovanju in če bi prišlo do izvršbe izpodbijane sodbe, bi bile pravice in koristi otroka ogrožene. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določilu 280 čl. ZOR lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je F. K. v času sklenitve darilne pogodbe imel nepremično premoženje manjše vrednosti, ki ni dosegalo višine terjatev, in dohodek od dejavnosti, s katerim prav tako ni izpolnil dolgov do tožnikov, je pravilen zaključek, da zaradi sklenitve darilne pogodbe s toženko, F. K. nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatev tožnikov. Teh sredstev očitno nima še tudi sedaj, saj je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Pričakovan dohodek in pričakovana možnost plačila dolga, seveda ne vpliva na ugotovitev, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov, če pa bo dolžnik denarna sredstva pridobil in dolg odplačal, le izvršba ne bo potrebna. Ker gre za neodplačno razpolaganje, se šteje, da je dolžnik (F. K.) vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom (tožnikoma), in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da bi bilo tretjemu (toženki) to znano ali moglo biti znano (3. odst. 281. čl. ZOR). Namen sklenitve darilne pogodbe, ki ga v pritožbi tožena stranka pojasnjuje, glede na takšno zakonsko določilo torej ni pomemben, kot tudi ne, da sta se za takšen način razpolaganja dogovorila bivša zakonca K.. Dejstvo, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, ne spreminja ničesar glede ocene, da gre za razpolaganje v škodo upnikov in da gre za neodplačno razpolaganje. Kolikor pa se pritožnica sklicuje na varstvo koristi otroka, ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se te koristi (tudi po uradni dolžnosti) varujejo v zakonskem sporu, torej sporu o razvezi zakonske zveze (prim. 408. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v vseh drugih razmerjih, v katerih kot ena od strank nastopa otrok, pa v takem obsegu, kot strankam takšnih razmerij nasploh. Tudi položaj otroka kot dolžnika bo tako ustrezno obravnavan v postopku izvršbe, če bo do nje prišlo. Končno pa tožena stranka neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 282.čl. ZOR. Po tem določilu zaradi oškodovanja upnikov ni mogoče izpodbijati običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril kot tudi ne daril, danih iz hvaležnosti, če so sorazmerna gmotnim možnostim dolžnika. Za takšno darilo v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, saj je stanovanje darilo, ki vrednostno presega darila, našteta v 282. čl. ZOR. Z darilom pa tudi ne gre za izpolnjevanje zakonite obveznosti do toženke, saj je zakonita obveznost staršev do otrok dolžnost preživljanja (123. čl. in naslednji Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pritožba tožene stranke je potemtakem neutemeljena, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).