Jedro

Če se delavcu z dokončno odločbo prizna dodatek za stalnost le opisno v določenem odstotku za vsako leto dela na vojaški dolžnosti brez opredelitve, za kakšno delovno dobo, delavec na podlagi takšne odločbe lahko vtožuje višji dodatek, torej tudi dodatek z upoštevanjem delovne dobe, dosežene v JLA. Gre namreč za spor o pravilnem obračunu dodatka za stalnost glede na dokončno odločbo delodajalca, kar je spor o čisti denarni terjatvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. alinei 1. točke izreka sodbe delno spremeni, tako da se v tem delu glasi: „Zahtevek za obračun dodatka za stalnost za čas od 1. 5. 2004 do 12. 5. 2004 v višini 8,90 EUR bruto in za plačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo premalo izplačanega dodatka za stalnost za čas od 1. 5. 2004 do 12. 5. 2004, za čas od 13. 8. do 31. 8. 2004 ter za čas od septembra 2004 do decembra 2004, kakor tudi za čas od januarja 2005 do vključno decembra 2009 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter za plačilo neto zneskov po plačilu davkov in prispevkov iz bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka sodbe) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre pri uveljavljanju zahtevka za čas od 13. 8. 2004 do junija 2008 za neposredni denarni zahtevek. V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na obdobje od 13. 5. 2004 do 12. 8. 2004 in od 13. 8. 2004 do junija 2008, je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, ki nasprotuje sam sebi. Dejstvo je, da je bila tožniku s strani tožene stranke izdana odločba z dne 7. 5. 2004, na podlagi katere je pridobil pravico do dodatka za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače od 13. 5. 2004 dalje. V postopku pri toženi stranki tožnik ni ugovarjal zoper citirano odločbo, zato je postala dokončna in pravnomočna, nanjo pa je vezano tudi sodišče, kar je tudi samo ugotovilo, saj je zavrnilo tožbeni zahtevek za čas od 13. 5. 2004 do 12. 8. 2004. V nadaljevanju pa je v nasprotju s to odločitvijo zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do obračuna in izplačila razlike v plači iz naslova premalo izplačanega dodatka za stalnost za obdobje od 13. 8. 2004 do maja 2008, ne glede na to, da je bil tožniku v tem obdobju sporni dodatek za stalnost obračunan in izplačan na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe z dne 12. 11. 2004. S to odločbo je bilo določeno, da pripada tožniku med drugim tudi dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Pri določitvi višine dodatka za stalnost na podlagi odločbe z dne 12. 11. 2004 je bila za izhodišče vzeta višina dodatka za stalnost določena z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 7. 5. 2004. Na podlagi tega dejstva bi bilo potrebno tožnikov zahtevek, če sodišče tožbe ne bi zavrglo, zavrniti kot neutemeljen, saj tožnik zoper odločbe ni ugovarjal. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1010/2009 z dne 3. 9. 2009. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo, je zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je odločilo v nasprotju s citirano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tožnik je šele 24. 6. 2008 vložil zahtevo za poračun premalo izplačanega dodatka za stalnost in tedaj dejansko izpodbijal odločbi z dne 7. 5. 2004 ter 12. 11. 2004, čeprav je zahtevek oblikoval tako, kot da gre za denarni zahtevek. Ne gre za čisti denarni zahtevek, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Tako stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (odločba opr. št. Pdp 1300/2008 z dne 8. 10. 2008, Pdp 474/2007 z dne 12. 2. 2007). Ker sodišče ni postopalo tako, kot mu nalagajo določila postopka v tovrstnih primerih, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Odločitev v izpodbijani sodbi predstavlja tudi odstop od ustaljene sodne prakse, ki ga sodišče niti ni obrazložilo, zato je v tem delu podana tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Samo podrejeno pa tožena stranka navaja, da je sodišče razliko med prejetim in domnevno pripadajočim dodatkom za stalnost tudi napačno izračunalo. Prilaga izračun tožene stranke glede razlik v vtoževanih obdobjih, ki skupaj znašajo 1.343,34 EUR.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 12. 11. 2004 za obdobje od 13. 8. 2004 dalje priznana pravica do dodatka za stalnost v opisni obliki, na način, da mu pripada dodatek v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela nad 5 let. Zato tožnik ni imel nobenega razloga za vlaganje ugovora oz. tožbe, saj je bila odločba pravilna, z njeno izdajo pa je prenehala veljati poprej izdana odločba z dne 7. 5. 2004. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Navedbe tožene stranke so pritožbene novote, ki jih drugostopenjsko sodišče že iz tega razloga ne bi smelo upoštevati. Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS. V konkretnem primeru je bistveno, da je tožena stranka tožniku v odločbi z dne 12. 11. 2004 dodatek na stalnost na novo odmerila v opisni obliki, ne pa v absolutni višini. V takšnem primeru je Višje delovno in socialno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se z izdajo odločbe, v kateri se dodatek odmerja v opisni obliki, spremeni narava omenjene terjatve, saj je njena višina odvisna le še od števila let dela pripadnika S. pri toženi stranki, kar je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v pravdi in jo je potrebno obravnavati kot denarno terjatev (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1267/2010 z dne 17. 2. 2010).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih. Ker izpodbijana odločitev ni takšna, da bi pomenila odstop od ustaljene sodne prakse (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), čeprav tožena stranka v pritožbi zatrjuje nasprotno, tudi posebna obrazložitev s tem v zvezi ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na dodatek za stalnost za čas od 1. 5. 2004 do 12. 5. 2004. Pritožbeno sodišče se glede odločitve o preostalem delu tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP poudarja naslednje: V obravnavani zadevi sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče že odločali. Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 657/2010 z dne 18. 2. 2011 že zavzelo stališče do vprašanj, ki jih kot sporna ponovno odpira pritožba tožene stranke v tej zadevi. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku v pretežnem delu odločilo pravilno, ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča, potem ko je (v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP) obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

Z navedeno sodbo in sklepom opr. št. 657/2010 z dne 18. 2. 2011 je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju dela tožbe (2. točko izreka sodbe in sklepa) v delu, v katerem se je tožba nanašala na plačilo razlike v dodatku za stalnost za čas od maja 2004 do junija 2008. Pritrdilo je pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in nato na sodišču zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2004, s katero mu je bil priznan dodatek za stalnost 0,5 % osnovne plače, ker je na dan 13. 5. 2004 izpolnil pogoj dela na vojaški dolžnosti v trajanju pet let, brez vštevanja obdobja poklicnega opravljanja vojaške službe po formaciji T. oz. v drugih sestavah v skladu s predpisi in v obrazložitvi sklepa izrecno zapisalo, da tožnik za čas veljavnosti te odločbe ni upravičen do višjega dodatka za stalnost, kot mu je bil z dokončno odločbo priznan. Ker pa je bila 12. 11. 2004 tožniku izdana nova odločba, je bilo potrebno ugotoviti, kakšna je njena vsebina, ker je prav od vsebine te odločbe lahko odvisna odločitev o tožbenem zahtevku za čas njene veljavnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu navedlo, da sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 3. 2009, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ne pomeni odstopa od dosedanje sodne prakse in pritrdilo stališču (iz navedene sodne odločbe), da je v primeru, če se delavcu z odločbo priznava dodatek za stalnost le opisno, v določenem odstotku za vsako leto dela na vojaški dolžnosti, brez opredelitve, za katero delovno dobo, delavec že na podlagi takšne odločbe lahko upravičen do dodatka ob upoštevanju celotne delovne dobe, tudi tiste, dosežene v TO oz. JLA, ker gre le za spor o pravilnem obračunu dodatka glede na dokončno odločbo delodajalca (kar je čisti denarni zahtevek).

V ponovnem postopku se je izkazalo, da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer in da gre - glede na vsebino odločbe tožene stranke z dne 12. 11. 2004 z veljavnostjo od 13. 8. 2004 dalje, ki določa pravico do dodatka le opisno (drugače kot odločba z dne 7. 5. 2004, v kateri je izrecno navedeno, da se tožniku priznava dodatek le za pet let delovne dobe) – le za spor o pravilnem obračunu dodatka glede na dokončno odločbo delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku za čas veljavnosti te odločbe, torej za čas od 13. 8. 2004 dalje, ugodilo, tožbeni zahtevek za čas veljavnosti prejšnje odločbe z dne 7. 5. 2004, zoper katero tožnik ni pravočasno uveljavljal varstva pravic, pa zavrnilo (ker je na dokončno odločbo vezano). Zaradi različne vsebine izdanih odločb ne gre za odločitvi, ki bi si nasprotovali, kot zmotno meni pritožba. Pritožba sicer zatrjuje, da naj bi bila pri določitvi višine dodatka za stalnost na podlagi odločbe z dne 12. 11. 2004 kot izhodišče vzeta višina dodatka za stalnost, določena z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 7. 5. 2004 in da bi bilo na podlagi tega dejstva potrebno tožnikov zahtevek, če sodišče tožbe ne bi zavrglo, zavrniti kot neutemeljen, ker tožnik zoper odločbe ni ugovarjal. Iz vsebine odločbe z dne 12. 11. 2004 pa ne izhaja, da je za izhodišče vzeta odločba z dne 7. 5. 2004. Niti v izreku niti v obrazložitvi odločbe z dne 12. 11. 2004 ni zapisano, za koliko let vojaške službe se tožniku dodatek priznava (za razliko od odločbe z dne 7. 5. 2004). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene. Potrebno je pritrditi tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja na to, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožena stranka tožniku v odločbi z dne 12. 11. 2004 dodatek na stalnost na novo odmerila v opisni obliki, ne pa v absolutni višini in da je v takšnih primerih Višje delovno in socialno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se z izdajo odločbe, v kateri se dodatek odmerja v opisni obliki, spremeni narava omenjene terjatve, saj je njena višina odvisna le še od števila let dela pripadnika S. pri toženi stranki, kar je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v pravdi in jo je potrebno obravnavati kot denarno terjatev (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1267/2010 z dne 17. 2. 2010).

Prvostopenjsko sodišče pa je napačno odločilo o dodatku za stalnost za čas od 1. 5. 2004 do 12. 5. 2004 in tožniku priznalo razliko tudi za to obdobje z utemeljitvijo, da v tem času ni veljala nobena odločba tožene stranke (odločba z dne 7. 5. 2004 je namreč veljala od 13. 5. 2004 dalje), zaradi česar je sodišče samo ugotavljalo, ali je tožnik upravičen do dodatka za stalnost in v kakšni višini (očitno neposredno na podlagi zakona). Takšno stališče ni pravilno. Tudi za te primere (ko odločbe delodajalca ni) velja, da bi moral tožnik, če je menil, da mu dodatek za stalnost (brez odločbe) ni priznan v pravilni višini, najprej uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu in nato pred sodiščem – če ni bilo odločbe v prekluzivnem roku, ki teče od dneva, ko je za nepravilnost izvedel, to pa je v takšnem primeru od dneva obračuna plače za maj 2004. Tudi v takih primerih direktno sodno varstvo ni dopustno. Zato je pritožbeno sodišče denarni zahtevek za to obdobje zavrnilo. Le v tem obsegu je pritožba tožene stranke utemeljena.

K pritožbi priloženega izračuna razlik v plači glede dodatka za stalnost (po katerem naj bi tožniku za posamezne mesece pripadali nekaj manjši zneski, za posamezne mesece pa celo višji zneski, kot jih je zahteval oz. kot je izračunalo sodišče prve stopnje) ni mogoče upoštevati, ker je tožena stranka glede predložitve novega izračuna prekludirana, saj ni izkazano, da bi obstajali utemeljeni razlogi, zaradi katerih ustreznih podatkov ni predložila že tekom postopka na prvi stopnji (337., 286. člen ZPP).

Ker je pritožba le delno utemeljena, je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost za obdobje od 1. 5. 2004 do 12. 5. 2004 (5. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne spada med potrebne stroške, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155., 165. člen ZPP).