Jedro

Predlog delitve, po katerem bi dedinji postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona, najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo pravilom samo en dedič.

Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega„ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod točko I ugotovilo: - da spadajo v zapuščino (točka 1): nepremičnine, vpisane v vl. št. 621 in 73, k.o. S. in vl. št. 219, k.o. K., vse do celote, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo (točka a); nepremičnine, vpisane v vl. št. 75, k.o. S., do 1/3, osebni avto znamke Renault 5, reg št... dva neregistrirana traktorja, in sicer IMT 542 ter IMT 539 s kmetijskimi stroji in priključki ter denarna sredstva na računu številka XX pri Banki Koper, d.d. (točka b); - da zapustnik ni naredil oporoke, zato po njemu nastopi dedovanje na podlagi zakona in določilo upravičene dediče: F. K. do 1/2, A. K.in F. K., vsaka do ¼ zapuščine (točka 2); - da se je F. K. odpovedala dedovanju po zapustniku (točka 3); - da se je A. K. priglasila k dedovanju kot prevzemnica zaščitene kmetije, s čimer sta soglašali ostali dve dedni upravičenki, ob tem pa je F. K. uveljavljala nujni dedni delež (točka 4); - da sta dedinji A. K. in F. K. predlagali način delitve, ki pa glede na zakonsko ureditev zaščitenih kmetij ni sprejemljiv (točka 5).

Glede zapuščine pod točko I/1a je odločilo, da jo deduje prevzemnica A. K., in razglasilo F. K. kot dedinjo, ki ji pripada ¼ denarne vrednosti zaščitene kmetije; glede zapuščine pod I/1b pa je odločilo, da jo dedujeta zakoniti dedinji A. K. in F. K., vsaka do ½ (točka II a in b). Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je odredilo pri zapustnikovih nepremičninah pod točko I/1a (zaščitena kmetija) vknjižbo lastninske pravice v korist A. K., pri nepremičninah pod točko I/1b pa vknjižbo lastninske pravice v korist dedinj A. K.in F. K., vsake do 1/2, in naročilo banki izplačilo denarnih sredstev na računu zakonita dedinjama (točka III).

(2) Zakoniti dedinji vlagata pritožbo zoper sklep o dedovanju smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarjata, da vse nepremičnine iz zapuščine po pokojnem bratu J. K. veljajo za zaščiteno kmetijo in da imata obe status kmeta. Pojasnjujeta, da dedna upravičenka A. K. že poseduje predmetno zaščiteno kmetijo s svojim možem, dedna upravičenka F. K. pa poseduje svojo kmetijo, ki bi skupaj z dednim deležem v tej zapuščini izpolnila pogoje za zaščiteno kmetijo. Z delitvijo nepremičnin (ki predstavljajo zaščiteno kmetijo) po predhodno podanem predlogu delitve teh nepremičnin ne bi prišlo do drobitve kmetije, temveč do izpolnitve oziroma nastanka dveh zaščitenih kmetij, kar je po njunem mnenju v skladu z določili Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95 s spremembami, v nadaljevanju ZDKG).

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Pri dedovanju zaščitene kmetije sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani pritožnic predlaganega načina delitve zaščitene kmetije. V 1. členu ZDKG je navedeno, da pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (zaščitenih kmetij) ne sme priti do nadaljnje drobitve zaščitenih kmetij. Predlog delitve (priloga A1 v spisu), po katerem bi dedinji A. K. in F. K. postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona; najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo praviloma samo en dedič. Ker predlog nasprotuje vodilnemu načelu posebnega režima dedovanja zaščitenih kmetij, pritožnici ne moreta uspeti s pritožbo, da bi zaščiteno kmetijo dedovali obe. Po prvi alineji 7. člena ZDKG deduje zaščiteno kmetijo, ki je v lasti samo ene osebe – zapustnika (kot v obravnavanem primeru), tisti izmed več oseb (ki so po splošnih predpisih poklicani k dedovanju in spadajo v isti dedni red), ki ima namen delati na kmetiji in ga sporazumno izberejo vsi dediči. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnici ne izpodbijata, se je dedinja F. K. (mati zapustnika) odpovedala dedovanju, dedinja A.K. (sestra zapustnika) pa se je priglasila k dedovanju kot prevzemnica zaščitene kmetije, s čimer sta F. K. kot tudi F. K. (sestra zapustnika) soglašali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razglasilo A.K. kot edino dedinjo zaščitene kmetije. Pri tem dejstvo, da imata obe pritožnici status kmeta, ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Prav tako je brez pomena okoliščina, da bi dedinja F. K. z nepremičninami, ki bi jih dobila na podlagi predloga za delitev zaščitene kmetije, izpolnila skupaj s svojimi nepremičninami pogoje za določitev zaščitene kmetije. Pravnomočen sklep o dedovanju pa ni ovira, da se pritožnici kasneje ne bi mogli dogovoriti o drugačnem razpolaganju z zaščiteno kmetijo, ki pa bo moralo biti opravljeno v skladu z zakonskimi predpisi, ki urejajo promet z kmetijskimi gospodarstvi (Zakon o kmetijskih zemljiščih - ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96 - člen 17 in naslednji). Iz navedenih razlogov se izkaže pritožba za neutemeljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnici izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 6. členom ZDKG zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(5) Po določbi 14. člena ZDKG (in ne 15. člena kot zmotno navaja sodišče prve stopnje) imajo zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, določene pravice iz zapuščine, katere predmet je kmetija. Navedenim osebam gredo dedni deleži, ki po vrednosti ustrezajo nujnim deležem po splošnih predpisih o dedovanju (po ZD člen 26). ZDKG poenostavljeno, a v nasprotju s pojmom nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju, imenuje te dedne deleže „nujni“ deleži. „Nujni“ delež po ZDKZ namreč pomeni terjatev do dediča, ki je dedoval kmetijo v naravi. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje gre dedinji F. K. „nujni“ dedni delež do 1/4, kar pomeni, da ji pripada ¼ denarne vrednosti zaščitene kmetije. Ker pa ZDKG v 15. členu jasno nalaga dediču, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, da izplača „nujni“ delež sodediču (v denarju in ne v naravi) in to v roku, ki ga določi sodišče glede na gospodarske zmožnosti kmetije in socialne razmere dediča (ta rok traja praviloma največ 5 let, izjemoma največ 10 let, pri čemer se znesek „nujnega“ deleža valorizira), bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka s pomočjo sodnega izvedenca ugotoviti vrednost „nujnega“ deleža dedinje F. K. in nato dedinji zaščitene kmetije A. K. naložiti izplačilo določene denarne vrednosti in določiti rok za izplačilo. Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega „ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.