Jedro

Predmet spora, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo je le odločitev o višini denarnih zahtevkov tožnika: o neizplačanih plačah v času, ko je bil brezposeln in o razliki v plačah za čas, ko je bil zaposlen drugje. Po temelju je bilo o teh zahtevkih že odločeno z delno sodbo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na regres in jubilejno nagrado (točki 3 in 4 izreka prvostopne sodbe) zavrže. V ostalem delu (točki 1, 2 in 5 izreka prvostopne sodbe) se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo opr. št. Pd 393/98-51 z dne 26.1.1999 odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5.10.1992, temveč še traja. V obravnavani zadevi pa je sodišče odločilo še o denarnih zahtevkih tožnika: za plačilo nadomestila plače v času, ko je bil brez zaposlitve, razlike v plači v času, ko je bil zaposlen drugje, ter plačilo regresov in jubilejne nagrade. Sodišče je upoštevalo izračune tožene stranke o višini plače, ki bi jo tožnik prejel, kolikor bi bil zaposlen pri njej. Glede višine plače pri drugem delodajalcu od 15.5.1996 dalje so bile upoštevane predložene plačilne liste, v zvezi s svojimi navedbami, da naj bi bil tožnik tudi že prej zaposlen drugje, pa tožena stranka ni predložila nobenih dokazov.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, posebej glede očitanih kršitev v dokaznem postopku oziroma glede (ne)izvedbe posameznih dokazov.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da kljub sprejetemu dokaznemu sklepu in nujnosti sodelovanja direktorja tožene stranke, le temu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za kršitev po 10. točki drugega odstavka istega člena, saj je sodišče dejansko izdalo sodbo brez glavne obravnave in v času, ko so med pravdnima strankama še potekali dogovori o morebitni poravnavi.

Podane so tudi v pritožbi uveljavljane kršitve ZPP in sicer prvega odstavka 4. člena, prvega odstavka 5. člena ter 7. člena, kršena pa so tudi določila 8. člena ZPP. Tako prva kot drugostopna sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi v nasprotju z listinami. Brez pritegnitve izvedenca finančne stroke v zadevi ni bilo mogoče odločiti, kar je izrecno predlagal tudi tožnik. Opuščena je bila ocena dokazov oziroma niso bili izvedeni dokazi o prejemkih tožnika od Centra za socialno delo ter glede dela in dohodkov pri drugih delodajalcih in v Avstriji. Tožena stranka tudi ni bila prekludirana glede predlaganja dokazov. Vseskozi se je ugodilo le zahtevkom tožnika, čeprav naj bi v postopku zlorabljal svoje pravice. Tožena stranka je mnenja, da bi morala biti višja sodnica K., ki je sodelovala kot sodnica poročevalka v zadevah Pdp 267/96 in Pdp 312/99, izločena skladno z določili 5. in smiselno tudi 6. točke 70. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je priznalo zahtevke, ki so zastarani in priznanje zahtevkov, ki tožniku ne gredo v priznani višini za obdobje med oktobrom 1992 in avgustom 1998. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija v delu, ki se nanaša na regres in jubilejno nagrado ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo so bili pravnomočno ugodeno tožbenim zahtevkom za plačilo prikrajšanja pri plači v skupnem neto znesku 2,612.916,50 SIT (2,290.976,00 in 321.985,50 SIT), zaradi plačila regresa v skupnem znesku 179.679,00 SIT in zaradi plačila jubilejne nagrade v znesku 129.74,00 SIT. Zahtevki temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato jih je treba obravnavati kot samostojne zahtevke.

Vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa (točka 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in na plačilo jubilejne nagrade (točka 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ne presegajo z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije (1,000.000,00 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato za obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj in jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih (sicer obširnih) navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, navedbe o odločilnih dejstvih pa tudi niso v nasprotju z listinami v spisu. Ali je sodba tudi materialno pravno pravilna pa je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz v zakonu izrecno navedenih razlogov. Zato mora revident v reviziji navesti in utemeljiti revizijske razloge in se ne more sklicevati na pritožbo in pritožbene razloge. Stranka v sporu je javno podjetje in ne njen direktor, ki ga je sodišče brezuspešno poskušalo zaslišati. Neizvedba tega dokaza bi lahko pomenila nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (česar v reviziji ni več mogoče uveljavljati), ne pa onemogočanja stranki obravnavanje pred sodiščem. Navedba, da naj bi sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, je netočna oziroma neutemeljena, pa tudi nekorektna. Sodišče je po odločitvi revizijskega sodišča (sodba opr. št. VIII Ips 86/2001 z dne 15.1.2002) razpisalo dve obravnavi (18. 6. in 15. 10. 2002), na katerih je bil prisoten tudi pooblaščenec tožene stranke, ki se je na zadnji obravnavi strinjal, da sodišče odloči, kolikor med strankama v roku 15 dni ne bo prišlo do poravnave. Zato je sodišče obravnavo zaklučilo in - ker do poravnave ni prišlo - na seji senata dne 7.11.2002 tudi odločilo.

Navedba tožene stranke o domnevni kršitvi določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni povsem razumljiva. Po 5. točki 70. člena ZPP sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi kazalo, da bi navedena sodnica morala biti izločena pri odločanju na pritožbenem sodišču iz tega razloga. Navaja le sodbe sodišča druge stopnje, izdane v predhodnem postopku v tej zadevi. Zakaj naj bi sodelovanje sodnice pritožbenega sodišča pri odločanju o pritožbah vzbujalo dvom o njeni nepristranosti, tožena stranka ne pove.

Predmet spora, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo je le odločitev o višini denarnih zahtevkov tožnika: o neizplačanih plačah v času, ko je bil brezposeln (od 6.10.1992 do 14.5.1996) in o razliki v plačah za čas, ko je bil zaposlen drugje (od 15.5.1996 do julija 1998). Po temelju je bilo o teh zahtevkih že odločeno z delno sodbo opr. št. Pd 393/98 z dne 26.1.1999, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku. Sodišče je o višini plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi bil ves čas zaposlen pri toženi stranki, odločilo na podlagi izračuna tožene stranke same. Tožena stranka pri tem neutemeljeno očita sodišču, da za ugotovitev tega dejstva ni postavilo izvedenca. Sama takega dokaza ni predlagala, tožena stranka pa je od takega predloga odstopila, ker se je strinjala z izračunom tožene stranke. Plača, ki jo je tožnik prejemal pri drugem delodajalcu, je razvidna iz predloženih plačilnih list, ki jim tožena stranka ni ugovarjala. Izračun razlike za čas po 15.5.1996 je tako le matematična operacija, ki ne potrebuje posebne obrazložitve - računskih napak pa revizija sodišču ne očita.

Sodišče druge stopnje je podrobno obrazložilo odločitev o prekluziji glede predlaganih dokazov. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da so bile določbe 286. člena ZPP pravilno uporabljene in njegovi obrazložitvi ni kaj dodati.

Tožena stranka v reviziji ne pove, kateri zahtevki tožnika naj bi bili zastarani. Ob upoštevanju vsebine njene pritožbe z dne 26.11.2002 in obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z ugovorom zastaranja, pa je mogoča le ugotovitev, da se ta ugovor nanaša le na zahtevek za plačilo regresa, torej na tisti del izpodbijane sodbe, zoper katero revizija ni dovoljena.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo ( prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).