Jedro

Sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, da mora tožeča stranka tožencu pred njegovo izselitvijo dati na razpolago njegovo prejšnje manjše stanovanje, ni kršilo določbe 2.čl. ZPP, po kateri odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev stanovanja je bilo na ta način delno ugodeno v okviru podrejenega pritožbenega predloga tožeče stranke. Toženec nima prav, ko meni, da taka sodba ne veže strank in da bi tako ostal brez varstva.

Tožencu je mogoče naložiti izselitev iz nezakonito dodeljenega stanovanja le, če mu je pri tem zagotovljena stanovanjska zaščita, ki ustreza stanovanjskim razmeram pred dodelitvijo.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "Toženec je dolžan izprazniti trisobno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh potem, ko mu bo tožeča stranka dala na razpolago njegovo prejšnje dvosobno stanovanje v istem stanovanjskem bloku ali temu enakovredno stanovanje. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji." V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec v 15 dneh izprazniti trisobno stanovanje in ga praznega izročiti tožeči stranki. Pritožbi tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo izpraznitev stanovanja v 15 dneh potem, ko mu bo dala tožeča stranka na razpolago njegovo prejšnje dvosobno stanovanje v istem stanovanjskem bloku.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki in uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da toženec za bivanje v spornem stanovanju nima veljavnega pravnega naslova. Tožeča stranka nima možnosti, da bi omogočila tožencu vrnitev v prejšnje stanovanje, kar vsebuje izpodbijana sodba. Kolikor bi vrhovno sodišče glede vrnitve v prejšnje stanje zavzelo enako stališče, naj izpodbijano sodbo dopolni tako, da tožeča stranka (če ni možna preselitev v prejšnje stanovanje), da tožencu na razpolago drugo primerno stanovanje enake kvalitete.

Tožena stranka pa predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo o zahtevku, ki ga nobena stranka ni postavila, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na 1.odst. 333.čl. ZPP spremenjena sodba ne daje tožencu nobenega varstva, ker ne veže strank. Navaja tudi, da premoženje JLA z uveljavitvijo 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine ni prešlo v upravljanje Republike Slovenije. Do dejanskega prevzema stanovanj so organi JLA še lahko razpolagali z njimi. Tako je prišel toženec zakonito v sporno stanovanje in na njem je tudi pridobil stanovanjsko pravico. Kolikor pa bi šlo za neveljavno dodelitev drugega stanovanja, toženec zaradi nje ne bi mogel izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, katero je pridobil pred 25.6.1991. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavil. Revizija tožene stranke ni utemeljena, revizija tožeče stranke pa je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizona z dne 13.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev v sporno stanovanje, saj po 25.6.1991 komande garnizonov oz. drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanji. Navedenega dne je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je bil urejen z ustavnim zakonom. Po 1.odst. 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Dejanski prevzem premoženja na veljavnost citiranih določb ni vplival. Isto velja tudi za trimesečni moratorij. Na področju upravljanja s stanovanji, s katerimi so preje upravljali zvezni organi, ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zmotna uporaba materialnega prava, ki jo uveljavlja v reviziji tožena stranka, tako ni podana.

Sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, da mora tožeča stranka tožencu pred njegovo izselitvijo dati na razpolago njegovo prejšnje manjše stanovanje, ni kršilo določbe 2.čl. ZPP, po kateri odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev stanovanja je bilo na ta način delno ugodeno v okviru podrejenega pritožbenega predloga tožeče stranke. Toženec nima prav, ko meni, da taka sodba ne veže strank in da bi tako ostal brez varstva.

Čeprav toženec za sporno stanovanje nima veljavnega pravnega naslova, v konkretnem primeru tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja (58.čl. Stanovanjskega zakona) ni mogoče ugoditi brezpogojno. Upoštevati je treba, da je toženec pred dodelitvijo tega stanovanja, stanoval v drugem stanovanju iz vojaškega sklada, na katerem je imel pravico imetnika, ki mu po prej veljavnih predpisih ni prenehala. V takem primeru pa je mogoče tožencu naložiti izselitev iz nezakonito dodeljenega stanovanja le, če mu je pri tem zagotovljena stanovanjska zaščita, ki ustreza stanovanjskim razmeram pred dodelitvijo. Sodišče druge stopnje bi tako moralo, zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje o nemožnosti toženčeve preselitve v prejšnje stanovanje, delno ugoditi zahtevku tako, da bi lahko tožeča stranka zahtevala izpraznitev stanovanja tudi ob zagotovitvi drugega (prejšnjemu stanovanju) enakovrednega stanovanja. Taka odločitev ustreza okviru pritožbenega izpodbijanja in predloga tožeče stranke, kar pa je bilo pri odločanju na drugi stopnji upoštevano le delno. Z odločitvijo sodišča druge stopnje je bila tožeča stranka prikrajšana v svoji pravici, da doseže izpraznitev nezakonito vseljenega stanovanja. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje po 1.odst. 395.čl. ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.