Jedro

Ob ugotovitvah, da je v letu 2011 dolžnik ustvaril izgubo in da ima blokiran transakcijski račun, je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik zmore zagotoviti plačilo sodne takse v višini 40 EUR, zmoten.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dolžnika oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se predlogu dolžnika ne ugodi in se ga ne oprosti plačila sodnih taks. Ugotovilo je, iz podatkov na A. razvidno, da je bil dolžnikov čisti poslovni izid za leto 2011 in da iz izjave o premoženjskem stanju izhaja, da ima dolžnik blokiran transakcijski račun, vendar naj to ne bi pomenilo, da ne more zagotoviti sredstev v višini 40 EUR za plačilo sodne takse za ugovor.

Zoper takšen sklep vlaga pritožbo dolžnik po svojem pooblaščencu tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) . V pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede čistega poslovnega izida za leto 2011 in blokade transakcijskega računa pravilne, vendar ker dolžnik ne razpolaga z gotovino, transakcijski račun, preko katerega je dolžan poslovati, ker sicer krši zakonodajo, pa je blokiran, ne ve, na kakšen način naj bi lahko zagotovil sredstva za plačilo sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je dne 21. 5. 2013 nad dolžnikom začel stečajni postopek po sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 726/2013 . Zato je ta izvršilni postopek prekinjen, sedaj v skladu s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep pred začetkom stečajnega postopka in je pred tem opravilo vsa pritožbena procesna dejanja (tudi zadeva je bila predložena v pritožbeno odločanje 11. 4. 2013, torej pred začetkom stečajnega postopka), je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi 2. stavka drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo o pritožbi (prim.: sodba Vrhovnega sodišča z dne 5. 12. 2002, opr. št. III Ips 59/2002; sodba Vrhovnega sodišča z dne 4. 12. 1998, opr. št. III Ip 41/97; sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2000, opr. št. I Cpg 980/2000).

Sodišče prve stopnje je štelo, da je dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse popoln, da vsebuje trditve in dokaze o premoženjskem stanju tožene stranke, da lahko vsebinsko odloča o njem in je to z izpodbijanim sklepom tudi storilo. Če je sodišče prve stopnje štelo, da vsebuje predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za sodbo zadostne trditve in dokaze o njenem premoženjskem stanju, sodišče druge stopnje v to ne more posegati zaradi prepovedi spremembe na slabše. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v letu 2011 dolžnik ustvaril izgubo in da ima blokiran transakcijski račun. Iz listin v spisovnem gradivu je razvidno, da je dolžnikovo “premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje” takšno, da je imel konec leta 2011 izgubo v višini 69.110 EUR in da ima blokiranih transakcijski račun. To pa pomeni, da dolžnik očitno nima sredstev za plačilo takse in jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji in četrti odstavek 11. člena ZST-1). Ob takšnih ugotovitvah pa je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik zmore zagotoviti plačilo sodne takse v višini 40 EUR, zmoten, kot pravilno opozarja tudi dolžnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno presodilo listine, odločba pa se opira samo na te dokaze. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo dolžnikovi pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je dolžnika oprostilo plačila sodne takse (2. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).