Jedro

Zakon posebej uvaja zastaralne roke za terjatve, ki izvirajo posredno ali neposredno iz zavarovalnih pogodb. Po 6. odstavku, 380. člena ZOR začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek z zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti temu zastaranju zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Za zastaranje terjatve, ki jo ima v tej pravdi zavarovalnica, je torej pomembno razmerje med zavarovancem, to je avstrijsko banko in povzročiteljem zavarovalnega primera, to je tožencema, to pa je njihovo medsebojno razmerje iz kreditne pogodbe. Za zastaranje terjatev tožeče stranke do tožencev torej veljajo isti zastaralni roki kot za zastaranje terjatev banke do tožencev kot kreditojemalcev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanih delih, to je v obsodilnem delu v celoti in v zavrnilnem delu glede obresti ter glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki Adriatic Zavarovalna družba d.d. Koper, T.S. znesek 248.643 ATS z obrestmi od različnih zneskov od posameznih datumov, upoštevaje datume izvršitve posameznih plačil Avstrijski banki, J.S. pa znesek 174.707 ATS z obrestmi od posameznih zneskov, ki tečejo od posameznih datumov, ko so bila izvršena posamezna plačila tožeče stranke Avstrijski banki. Zaradi hipoteke je prvi toženki naloženo plačilo, da ne bo izvršbe na njene zastavljene nepremičnine, z.k. vložek št. 245 k.o.. Višji tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 304.856 ATS z obrestmi je sodišče zavrnilo zoper oba toženca zaradi petih prvotoženkinih plačil v preračunanem znesku 56.213 ATS, zoper drugega toženca pa še dodatno zaradi zastaranja terjatve zoper njega v višini 73.936 ATS. V sodbi so prisojene obresti od posameznih zneskov po obrestni meri, ki velja v kraju izpolnitve za vezane hranilne vloge v ATS, višji obrestni zahtevek, kot ga zahteva tožeča stranka pa je zavrnjen. Proti zavrnilnemu delu sodbe in sicer kolikor se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku, se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so bile v obravnavani zadevi dogovorjene le obresti, ne pa obrestna mera, zaradi česar je v tem delu dejanski stan nepravilno subsumiralo pod določbo 3. odstavka 399. člena ZOR. Pravdne stranke so z zastavno pogodbo določile tako obresti kot zamudno obrestno mero v višini 15% letno od dneva zapadlosti, ki je bila osmi dan od dneva, ko je stranka prejela zahtevek sedaj tožeče stranke na plačilo. Gre torej za pogodbeno obrestno mero zamudnih obresti, zato njene višine ni mogoče določiti po določbah 399. člena ZOR. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja tudi, da gre v obravnavanem primeru za devizno terjatev. Terjatev tožeče stranke je namreč tolarska terjatev z valutno klavzulo. Višine zamudnih obrestih v primerih, ko je terjatev zavarovana z valutno klavzulo, ne ureja noben predpis. Te obresti tudi niso maksimirane. Določitev višine obrestne mere zamudnih obresti je zato povsem pravno korektno v dispoziciji pogodbenih strank. Nezanemarljiv ob tem je tudi primerjalni podatek, da je bila dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti v višini 15 % že v času sklenitve pogodbe bistveno nižja od obrestne mere zamudnih obresti, predpisane s tedaj veljavnim zakonom o obrestni meri zamudnih obresti. Tožeča stranka še opozarja na pravno netočno trditev prvostopnega sodišča o kogentnosti predpisov o zamudnih obrestih. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri namreč v 2. odstavku 1. člena izključuje uporabo predpisane obrestne mere zamudnih obresti tudi v primeru, če se tako dogovorijo stranke. Proti obsodilnim delom sodbe se pritožujeta toženi stranki T.S. in J.S. in uveljavljata vse pritožbene razloge. Navajata, da je odločeno izven obsega tožbenega zahtevka, sam izrek sodbe pa je nejasen in ga je možno razlagati tudi na način, kot to navaja tožena stranka v svoji vlogi z dne 12.1.2000. Pri seštevanju obveznosti tožencev (248.643 ATS in 174.707 ATS) je presežen tožbeni zahtevek. Nadalje je tožena stranka prepričana, da je podan utemeljen ugovor zastaranja s strani obeh toženih strank in ga je treba tolmačiti v korist obeh sospornikov. Ugovora zastaranja glede toženca tožeča stranka niti ni prerekala, posledica zavrnitve tožbenega zahtevka zoper toženca zaradi zastaranja pa mora biti po prepričanju toženke tudi v njeno korist. Glede zneskov zastaranja, ki jih je sodišče štelo kot poplačilo obveznosti toženke, ta s temi plačili ni imela namena plačati že zastarane terjatve. Delno plačilo računa oz. obveznosti ni takšno konkludentno ravnanje, s katerega bi bilo mogoče sklepati, da je terjatev tožeče stranke pripoznana v celoti in s tem tudi, da bi bilo pretrgano zastaranje neplačanega dela terjatve. Zato bi bilo treba tudi izvesti dokaz z zaslišanjem toženke, kjer bi se lahko videlo, da je vse obveznosti plačeval njen mož torej toženec ter ona niti ni imela nikakršne povezave z delnim plačevanjem. Z delnim plačilom toženka torej ni pretrgala zastaranja preostalega neplačanega glavnega dolga in obresti. Za obresti pa še posebej veljajo drugačni zastaralni roki, ker gre za občasno zapadle terjatve. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da niso pravilne trditve tožene stranke o zastaranju obveznosti solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžniki imajo nasproti upniku samostojen položaj, zastaranje in kakršnekoli spremembe v zvezi z njegovim tekom pa učinkujejo parcialno za vsakega solidarnega dolžnika posebej. Prvotožena stranka očitno torej spregleda dejstvo, da prvostopno sodišče plačilo stranke ni štelo za plačilo že zastarane obveznosti, saj je pravilno ugotovilo, da dne 14.10.1997 terjatev tožeče stranke ni bila niti delno zastarana, zaradi česar se tožena stranka tedaj tudi ni mogla odpovedati zastaranju, temveč je sodišče strankina plačila štelo za pripoznavo njenega dolga do tožeče stranke. Prva tožena stranka je svoj dolg v vsakem primeru pripoznala dne 14.10.1997 s podpisom izjave o stanju svojega dolga. Zastaranje vseh dolgovanih zneskov s pripadajočimi obrestmi, izvzemši za znesek 73.936 ATS, pa je tožeča stranka pretrgala s samo vložitvijo tožbe. Pritožbi sta utemeljeni. Pravilno je stališče tožencev v njuni pritožbi, da je izrek obsodilnega dela sodbe nejasen in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek sodbe je namreč sam s seboj v nasprotju in je v nasprotju tudi z razlogi sodbe. Ta namreč pravilno ugotavlja solidarno odgovornost obeh tožencev do tožeče stranke in zastaranje dela terjatve do drugega toženca, ne pa tudi proti prvi toženki. Kljub temu pa izpodbijana sodba nalaga tožencema nerazdelno plačilo obveznosti in sicer T.S. tolarske protivrednosti zneska 248.643 ATS z obrestmi, tožencu J.S. pa tolarske protivrednosti zneska 174.707 ATS z obrestmi. Ker je uvodoma obema tožencema določeno nerazdelno plačilo, nato pa vsakemu od njiju posebej plačilo različnih zneskov, ki sešteta pomenita višji znesek od vtoževanega, bi bilo mogoče tak izrek sodbe razumeti, kot opozarjata toženca, tudi tako, da sta vsak zase dolžna plačati obe v sodbi zapisani glavnici z obrestmi. Nejasnost izreka sodbe in notranje nasprotje v sodbi je očitno, zato je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi tožencev ugoditi in sobo v obsodilnem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodiču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo potrebno odpraviti kršitev in v primeru enakih materialnopravnih in dejanskih zaključkov odločiti, kateri znesek (z obrestmi) sta toženca dolžna plačati oba nerazdelno in kateri dodatni znesek (z obrestmi) poleg prejšnjega je dolžna dodatno plačati prva toženka sama, toženka seveda vse z dodatkom, ki je posledica hipotekarne tožbe. V zvezi s pritožbo tožencev je še dodati, da je zmotno njuno stališče, da bi bila ugotovitev zastaranja dela terjatve do toženca tudi v korist toženki. Pri solidarnih dolžnikih lahko vsak od njih dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (2. odstavek 414. člena ZOR), zastaranje zoper vsakega dolžnika pa teče posebej oz. drugače. V primeru zavarovanja terjatve s hipoteko se upnik lahko tudi glede zastarane terjatve poplača iz obremenjene stvari (368. člen ZOR), seveda ob pravilnem zahtevku. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča o pripoznavi dolga s plačilom (387. člen ZOR) in v zvezi s tem o pretrganju zastaranja. V zvezi z ugovori zastaranja je opozoriti še na okoliščino, da gre za regresno terjatev tožeče stranke, ki je sklenila zavarovalno pogodbo z avstrijsko banko Schoeller & Co. Bankaktiengesellschaft z Dunaja za zavarovanje kredita, ki ga je ta banka dala prvi toženki. S tem, ko je tožeča stranka avstrijski banki izplačala odškodnino, ker toženka in toženec kot sodolžnik nista odplačevala kredita, so nanjo prešle vse pravice banke proti tožencema, kot odgovornima za škodo. Zakon posebej ureja zastaralne roke za terjatve, ki izvirajo posredno ali neposredno iz zavarovalnih pogodb (380. člen ZOR). Po 6. odstavku 380. člena ZOR začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. To je posledica okoliščine, da zavarovalnica s plačilom odkodnine z legalno cesijo vstopi v pravice svoje zavarovanke, v obravnavanem primeru avstrijske banke. Za zastaranje terjatve, ki jo ima v tej pravdi zavarovalnica, je torej pomembno razmerje med zavarovancem, to je avstrijsko banko in povzročiteljem zavarovalnega primera, to je tožencema, to pa je njihovo medsebojno razmerje iz kreditne pogodbe. Za regresne zahtevke je dosledno izpeljano načelo subrogasije, ko je za zastaranje terjatve zavarovalnice določen isti zastaralni rok in isti začetek zastaranja, kot za terjetev kreditodajalca do kreditojemalca iz kreditne pogodbe. Za zastaranje terjatev tožeče stranke do tožencev torej veljajo isti zastaralni roki kot za zastaranje terjatev banke do tožencev kot kreditojemalcev. Za to razmerje pa veljajo pravila avstrijskega prava, torej pravila občnega državljanskega zakonika (ABGB). Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki izpodbija odločitev o obrestih. Tožeča stranka meni, da bi moralo prvostopno sodišče prisoditi 15 % obresti, ki so dogovorjene v zastavni pogodbi in gre torej za pogodbeno obrestno mero zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za tolarsko terjatev, saj gre za uporabo valutne klavzule, ki narekuje druga pravila pri obrestovanju obveznosti. Res pa se je sodna praksa že izjasnila, da ni več podlage za kogentnost predpisov o zamudnih obrestih, kadar gre za pogodbene zamudne obresti. V obravnavanem primeru je treba presoditi, ali gre v 2. členu zastavne pogodbe za pogodbene zamudne obresti in nato presoditi, ali je obrestni tožbeni zahtevek utemeljen. Iz opisanih razlogov je pritožbeno sodišče torej sodbo v izpodbijanih delih razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o še spornih zahtevkih tožeče stranke. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.