Jedro

Zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločitve pa se sodišče v predmetnem postopku ne sme in ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških, s katerimi so storilcu izrečene sankcije za prekrške storjene v času preizkusne dobe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri ugotavljanju, ali je storilec dejansko storil hujši prekršek, sodišče glede na tretji odstavek 76. člena ZP-1 ni vezano na sodbo sodnika oziroma odločbo organa za prekrške, temveč ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), po vsebini pa sodišču prve stopnje očita, da izpodbijani sklep temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, da je obdolženec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek in dodatno izpostavlja potrebo storilca po veljavnem vozniškem dovoljenju. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 18. 12. 2019, ki je tekla od 24. 12. 2019 in bi se iztekla 24. 4. 2021, storil hujši prekršek, saj mu je bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje K. z dne 2. 2. 2020, ki je postal pravnomočen 11. 2. 2020, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen 2. 2. 2020 z motornim vozilom B kategorije. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito izreklo oziroma preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj tako posledico predpisuje drugi odstavek 202.e člena ZP-1. Ta namreč določa, da sodišče storilcu s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja med drugim tudi, če storilec v času preizkusne dobe stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

5. Upoštevajoč povzeto besedilo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 je povsem jasno, da sodišče v postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prekliče ali ne, temveč je ob izpolnjevanju pogojev za preklic to dolžno storiti. Da bi lahko sodišče storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe, mora biti storitev prekrška dokazana s pravnomočnim plačilnim nalogom, odločbo ali sodbo o prekršku. To je v predmetnem postopku tudi izkazano in zagovornica ugotovitev sodišča prve stopnje, da je plačilni nalog Policijske postaje K. z dne 2. 2. 2020 postal pravnomočen, pritožbeno ne izpodbija. Zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločitve pa se sodišče v predmetnem postopku ne sme in ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških, s katerimi so storilcu izrečene sankcije za prekrške storjene v času preizkusne dobe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri ugotavljanju, ali je storilec dejansko storil hujši prekršek, sodišče glede na tretji odstavek 76. člena ZP-1 ni vezano na sodbo sodnika oziroma odločbo organa za prekrške, temveč ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 352/2006. Zagovornica zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da dejansko stanje glede okoliščin prometne nesreče, ki se je zgodila 2. 2. 2020, ni bilo pravilno ugotovljeno, saj je do trčenja dejansko prišlo zaradi tega, ker je storilec naenkrat zagledal neznane luči na cesti, ki se jih je storilec tako prestrašil, da je zapeljal v odbojno ograjo in je prišlo do nesreče, kar pomeni, da ni šlo za oviro, ki bi jo domnevni prekrškar lahko pričakoval in da zato niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega mu prekrška. Kot je bilo že poudarjeno, je o tem bilo pravnomočno odločeno in se tudi pritožbeno sodišče v ponovno presojo teh ugotovitev ne more in ne sme spuščati.

6. Prav tako podlage za spremembo izpodbijane odločitve ali njeno morebitno razveljavitev ne predstavljajo pritožbene navedbe, v katerih zagovornica poudarja, da storilec vozniški izpit nujno potrebuje za opravljanje svojega dela, ki ga opravlja z veseljem, vestno in prizadevno in s tem pridobiva sredstva, s katerimi pomaga tudi staršem pri preživljanju še treh nepreskrbljenih sorojencev. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da bodo za storilca zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nastopile določene neugodne posledice, vendar nima zakonske podlage, da bi na podlagi teh okoliščin, lahko spremenilo izpodbijano odločitev.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jih je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.