14. 9. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Ahmed Bürkük, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Pavel Djurković, odvetnik v Kopru, na seji 14. septembra 2021

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 42383/2020 z dne 1. 6. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. II Pomi 42383/2020 z dne 21. 5. 2021 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Z izpodbijanima sklepoma je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo pritožnikov predlog za odpravo ekstradicijskega pripora in podredni predlog z nadomestitvijo pripora z javljanjem na policijski postaji.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 2., 3.a, 19., 20., 53., 54. in 56. člena Ustave. Navaja, da je 26. 2. 2021 pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve naj bi s sklepom št. 2142-478/2021/32 (122-11) z dne 10. 5. 2021 njegovo prošnjo zavrglo in odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito in da bo predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZRN) kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29. 6. 2013 – v nadaljevanju Uredba Dublin III). Pritožnik opozarja, da je s tem pridobil neposredno pravico, da o njegovi prošnji odloča ZRN. Slednja naj bi imela tudi večji interes, da odloči o njegovi prošnji, saj pritožnik tam živi ter ima družino in službo. Ratio Uredbe Dublin III naj bi bil, da so odgovorne države članice bolj seznanjene z osebnimi in družinskimi okoliščinami prosilca. Po štirinajsti in petnajsti uvodni izjavi te uredbe naj bi države članice morale pri njeni uporabi spoštovati družinsko življenje prosilcev. Republika Slovenija naj ne bi uporabila diskrecijske klavzule iz 17. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III. Napačno naj bi bilo stališče, da zgolj pravnomočna odločba o podelitvi mednarodne zaščite preprečuje izročitev. Pritožnik meni, da je treba z izročitvijo počakati, dokler postopek odločanja o mednarodni zaščiti ni končan. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 525. člena in 530. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – ZKP). Pritožnik meni, da zaradi izpodbijanih sklepov obstaja velika verjetnost, da pred pravnomočno odločitvijo o izročitvi ne bo prišel do pravnomočne odločitve o mednarodni zaščiti. Obveznosti Republike Slovenije na podlagi Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94 in 68/07, MP, št. 22/94 in 9/07 – v nadaljevanju EKI) naj ne bi bile nad pravnimi akti Evropske unije. Vsaka pravnomočna odločba, tudi v postopkih predaje, naj bi morala biti uresničena, saj naj bi to od državnih organov terjalo ustavno načelo pravne države. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj zadevo obravnava absolutno prednostno.

3.Senat Okrožnega sodišča v Kopru je v izpodbijanem sklepu potrdil stališče preiskovalne sodnice, da tek postopka za mednarodno zaščito ne vpliva na potek izročitvenega postopka in da bi bila zgolj pravnomočna odločba o priznanju mednarodne zaščite razlog za zavrnitev izročitve. Zato naj sklep o zavrženju pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito in o predaji pritožnika ZRN ne bi pomenil okoliščine, ki bi narekovala odpravo izročitvenega pripora oziroma bi nanj vplivala. Republika Slovenija naj bi kot podpisnica EKI morala kot zaprošena država sprejeti odločitev v zvezi z izročitvijo, pri tem pa naj bi bila dolžna tudi zagotoviti navzočnost zahtevane osebe. To naj bi bilo v tem primeru možno zgolj z ukrepom pripora. Pritožnik naj bi bil v ZRN varen, saj naj ZRN ne bi začela postopka izročitve, čeprav naj bi tudi njo zavezovala mednarodna tiralica. Sodišče je tudi poudarilo, da obstaja možnost prenosa odgovornosti odločanja o prošnji za mednarodno zaščito iz ZRN na Republiko Slovenijo, kadar se predaja ne izvede v predpisanem roku, v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Pojasnilo je, da se okoliščine izročitvenega pripora niso v ničemer spremenile, zato naj bi bila begosumnost pritožnika nedvomno izkazana (zadržan je bil v tranzitu, na Republiko Slovenijo ga nič ne veže itd.).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali sta bili pritožniku kršeni pravica do varstva osebne svobode iz 19. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

5.Senat je sklenil, da se zadeva obravnava absolutno prednostno.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli

Predsednik senata

14. 10. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ahmeda Bürküka, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Pavel Djurković, odvetnik v Kopru, na seji 14. oktobra 2021

odločilo:

Sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 42383/2020 z dne 1. 6. 2021 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. II Pomi 42383/2020 z dne 21. 5. 2021 se razveljavita in zadeva se vrne preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kopru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil 18. 8. 2020 prijet na mejnem prehodu Dragonja na podlagi mednarodne tiralice Interpola Ankara, ki jo je razpisalo sodišče v Elazigu, Republika Turčija. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom št. II Pomi 42383/2020 z dne 14. 9. 2020 zoper pritožnika odredilo izročitveni pripor na podlagi 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94 in 68/07, MP, št. 22/94 in 9/07 – v nadaljevanju EKI) in 524. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – v nadaljevanju ZKP).

2.Pritožnik je 26. 2. 2021 pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve je s sklepom št. 2142-478/2021/32 (122-11) z dne 10. 5. 2021 njegovo prošnjo zavrglo in odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da bo predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZRN) kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29. 6. 2013 – v nadaljevanju Uredba Dublin III). Navedeni sklep je postal pravnomočen 26. 5. 2021. Pritožnik je 19. 5. 2021 vložil predlog za odpravo izročitvenega pripora in podredni predlog za nadomestitev pripora z javljanjem na policijski postaji.

3.Z izpodbijanima sklepoma je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo pritožnikov predlog za odpravo izročitvenega pripora in podredni predlog za nadomestitev pripora z javljanjem na policijski postaji.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 2., 3.a, 19., 20., 53., 54. in 56. člena Ustave. Opozarja, da je s pravnomočnostjo sklepa Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 5. 2021 pridobil neposredno pravico, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odloča ZRN. Slednja naj bi imela tudi večji interes, da odloči o njegovi prošnji, saj pritožnik tam živi ter ima družino in službo. Ratio Uredbe Dublin III naj bi bil, da so odgovorne države članice bolj seznanjene z osebnimi in družinskimi okoliščinami prosilca. Po štirinajsti in petnajsti uvodni izjavi te uredbe naj bi države članice morale pri njeni uporabi spoštovati družinsko življenje prosilcev. Republika Slovenija naj ne bi uporabila diskrecijske klavzule iz 17. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III. Napačno naj bi bilo stališče sodišča v izpodbijanih sklepih, da sta postopka mednarodne zaščite in izročitve med seboj neodvisna in da naj bi zgolj pravnomočna odločba o podelitvi mednarodne zaščite preprečevala izročitev. Pritožnik opozarja, da je treba z izročitvijo počakati, dokler postopek odločanja o mednarodni zaščiti ni končan. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 525. člena in 530. člen ZKP. Meni, da zaradi izpodbijanih sklepov obstaja velika verjetnost, da ne bo prišel do pravnomočne odločitve o mednarodni zaščiti pred pravnomočno odločitvijo o izročitvi. Obveznosti Republike Slovenije na podlagi EKI naj ne bi bile nad pravnimi akti Evropske unije. Vsaka pravnomočna odločba, tudi v postopkih predaje po Uredbi Dublin III, naj bi morala biti uresničena, saj naj bi to od državnih organov terjala ustavna načela pravne države.

5.Senat Okrožnega sodišča v Kopru je v izpodbijanem sklepu potrdil stališče preiskovalne sodnice, da tek postopka za mednarodno zaščito ne vpliva na potek izročitvenega postopka in da bi bila zgolj pravnomočna odločba o priznanju mednarodne zaščite razlog za zavrnitev izročitve. Zato naj sklep o zavrženju pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito in o predaji pritožnika ZRN ne bi pomenil okoliščine, ki bi narekovala odpravo izročitvenega pripora oziroma bi nanj vplivala. Republika Slovenija naj bi kot podpisnica EKI in zaprošena država morala sprejeti odločitev v zvezi z izročitvijo, pri tem pa naj bi bila dolžna tudi zagotoviti navzočnost zahtevane osebe. To naj bi bilo v tem primeru možno zgolj z ukrepom pripora. Pritožnik naj bi bil v ZRN varen pred izročitvijo, saj naj ZRN ne bi začela postopka izročitve, čeprav naj bi tudi njo zavezovala mednarodna tiralica. Sodišče je tudi poudarilo, da obstaja možnost prenosa odgovornosti odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z ZRN na Republiko Slovenijo, kadar se predaja ne izvede v predpisanem roku, v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Pojasnilo je, da se okoliščine izročitvenega pripora niso v ničemer spremenile, zato naj bi bila begosumnost pritožnika nedvomno izkazana (zadržan je bil v tranzitu, na Republiko Slovenijo ga nič ne veže, v ZRN ima družino in delo itd.).

6.S sklepom št. I Ks 42383/2020 z dne 19. 8. 2021 je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika Republiki Turčiji. Navedeni sklep še ni pravnomočen.

7.Na zaprosilo Ustavnega sodišča je Ministrstvo za notranje zadeve z dopisom z dne 13. 9. 2021 odgovorilo, da je po pravnomočno končanem postopku določitve države članice, odgovorne za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, o tem obvestilo Ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo za notranje zadeve je Ustavnemu sodišču posredovalo tudi dopis Ministrstva za pravosodje z dne 27. 5. 2021. V njem Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da je že 2. 2. 2021 Ministrstvo za notranje zadeve opozorilo, da teče zoper pritožnika postopek izročitve Republiki Turčiji ter da status prosilca za mednarodno zaščito v skladu z obstoječo nacionalno in mednarodno zakonodajo ter prakso predstavlja oviro za izročitev. Predaja pritožnika ZRN po mnenju Ministrstva za pravosodje ni mogoča, ker je pritožnik v izročitvenem priporu, ki ga je odredilo pristojno sodišče in ki lahko traja do 30 mesecev. Ministrstvo za pravosodje tudi meni, da bi ZRN morala sprejeti odločitev o mednarodni zaščiti brez dejanske predaje pritožnika.

8.Ministrstvo za notranje zadeve je v dopisu z dne 13. 9. 2021 Ustavnemu sodišču sporočilo, da je za pritožnika na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III podaljšalo rok za predajo ZRN do 17. 3. 2022. Pojasnilo je, da bo ministrstvo pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito vsebinsko obravnavalo, če pritožnika v navedenem roku ne bo mogoče predati ZRN.

9.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-522/21 z dne 14. 9. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Sklenilo je, da se zadeva obravnava absolutno prednostno. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrožno sodišče v Kopru.

B.

10.Prvi odstavek 19. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Odvzem prostosti je dovoljen le v primeru in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena Ustave). Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor je torej mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so sodišča in drugi državni organi v pripornih zadevah dolžni postopati še posebej hitro. Ta zahteva izhaja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja v razumnem roku je sicer zagotovljena posamezniku ne glede na to, ali je v priporu ali na prostosti, a morajo biti v primeru odvzema prostosti merila za presojo, kaj je razumen čas, strožja.[1]

11.Pravico do svobode in osebne varnosti zagotavlja tudi 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Točka f prvega odstavka 5. člena EKČP določa, da je dovoljen zakonit pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali izročitev. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je vsak odvzem prostosti na podlagi navedene določbe upravičen samo, dokler trajajo postopki deportacije ali izročitve. Če se ti postopki ne vodijo z ustrezno skrbnostjo, odvzem prostosti ni več upravičen.[2] Za ugotovitev, da je bil odvzem prostosti "zakonit" v smislu prvega odstavka 5. člena EKČP, ne zadostuje zgolj skladnost postopka z nacionalnim pravom. Odvzem prostosti mora biti tudi v skladu s temeljnim ciljem 5. člena EKČP, ki je v varstvu posameznika pred samovoljo državne oblasti.[3] Ker so jamstva, ki jih določa EKČP za dopustnost omejevanja pravice do osebne svobode, enaka jamstvom iz 19. in 20. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožnikovo zatrjevanje kršitev pravice do osebne svobode presojalo le z vidika ustavnih določb.[4]

12.Člen 158 Ustave določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Varstvo pravnomočnosti se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej na pravnomočne odločbe tako sodišč kot tudi upravnih in drugih državnih organov ter organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki so skladno z zakonom pristojni za izdajo konkretnih in posamičnih pravnih aktov, s katerimi urejajo pravna razmerja med subjekti.[5] Temeljni namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti.[6] Načelo pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost.[7]

13.Iz izpodbijanih sklepov in sklepa o odreditvi pripora z dne 14. 9. 2020 je razvidno, da je bil pritožniku odrejen izročitveni pripor zaradi begosumnosti. Sodišče je namreč glede na vse okoliščine primera (družina in delo pritožnika v ZRN, razmere v Republiki Turčiji) zaključilo, da pritožnik ne bo prostovoljno čakal na zaključek izročitvenega postopka v Republiki Sloveniji, temveč da se bo vrnil v ZRN. Ministrstvo za notranje zadeve pa je v ločenem postopku s sklepom z dne 10. 5. 2021 pravnomočno odločilo, da bo pritožnik predan prav ZRN kot odgovorni državni članici. Ministrstvo za notranje zadeve je navedeni sklep sprejelo v okviru svojih pristojnosti v skladu s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo in 54/21 – v nadaljevanju ZMZ-1)[8] v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III.[9] V sklepu je zapisalo: "Glede na to, da je Zvezna republika Nemčija potrdila sprejem prosilca in da prosilec ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Zvezno republiko Nemčijo, temveč nasprotno, si tja tudi sam želi, se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe dogovoril s pristojnim organom Zvezne republike Nemčije o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem letališču v Frankfurtu." Pravnomočni sklep Ministrstva za notranje zadeve o predaji ZRN, izdan v okviru pristojnosti ministrstva, tako omogoča prav to, kar sklep sodišča o odreditvi pripora preprečuje: da bo pritožnik predan ZRN, ki bo kot odgovorna država članica po Uredbi Dublin III obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

14.V pravnem redu tako obstajata dve pravnomočni odločitvi: s prvo (kasnejšo) je odločeno o predaji pritožnika ZRN, z drugo (zgodnejšo) pa je pritožniku odvzeta prostost zaradi suma, da bo pobegnil v ZRN. Prav to je tudi razlog za zavrnitev pritožnikovega predloga za odpravo pripora z izpodbijanimi sklepi, ki so bili izdani po pravnomočnosti odločitve Ministrstva za notranje zadeve o predaji pritožnika organom ZRN. Odvzem prostosti v obliki pripora je najtežji dopustni poseg v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Odreditev pripora je dopustna le v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Ustava in ZKP, in ko cilja, ki se želi doseči s priporom, ni mogoče doseči z nobenim drugim, milejšim omejevalnim ukrepom. Trajanje pripora je časovno omejeno, ZKP pa še posebej poudarja dolžnost sodišča in drugih državnih organov, da v pripornih zadevah postopajo posebno hitro.[10] Temeljni cilj vseh teh zahtev je v varstvu posameznika pred samovoljo državne oblasti. Pripor je bil sicer pritožniku odrejen v izročitvenem postopku, ki še ni končan. Ker je odreditev pripora že po Ustavi dopustna zgolj v izjemnih primerih, za najkrajši možni čas in ob strogem upoštevanju vseh ustavnih in zakonskih pogojev, na njegovo dopustnost lahko vplivajo tudi ravnanja in odločitve drugih državnih organov. Vsi organi Republike Slovenije v razmerju do pritožnika nastopajo namreč kot enotna oblast. Zato morajo sodišča pri izvajanju svojih pristojnosti upoštevati tudi pravnomočno sprejete odločitve drugih organov,[11] če so pomembne za razrešitev upoštevnih vprašanj iz pristojnosti sodišč. Načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave je namreč odsev načela pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Položaj, v katerem se pritožniku s sodno odločbo utemeljuje odvzem prostosti zaradi suma, da bo pobegnil v ZRN, z drugo pravnomočno odločitvijo upravnega organa pa se predvideva njegova predaja prav tej državi, ni združljiv z ustavno zajamčeno pravno varnostjo. Ta je v pripornih zadevah še posebej poudarjena, saj je smisel strogih zahtev za dopustnost pripora v preprečevanju samovolje državnih oblasti.

15.Stališče sodišč, da pravnomočni sklep o predaji pritožnika ZRN nima nobenega vpliva na oceno o pritožnikovi begosumnosti, ki je edini razlog za nadaljevanje izvrševanja pripora, zato krši pritožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Da bo sodišče lahko zavarovalo pritožnikovo pravico do osebne svobode, bo moralo v nadaljevanju postopka ustrezno upoštevati pravnomočno odločitev Ministrstva za notranje zadeve o predaji pritožnika organom ZRN. V zvezi s stališčem sodišč, da ZRN "očitno [pritožnika] ne bo izročila Turčiji", Ustavno sodišče še dodaja, da je ZRN prav tako kot Republika Slovenija država pogodbenica EKI in ima zato pri obravnavi zahtev drugih držav pogodbenic za izročitev enake obveznosti kot Republika Slovenija.

16.Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča v Kopru razveljavilo in zadevo vrnilo preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Kopru v novo odločanje. Pri novem odločanju o pritožnikovem predlogu za odpravo pripora bo moralo sodišče ustavnoskladno upoštevati pomen sklepa Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 5. 2021, kot je navedeno v 14. točki obrazložitve te odločbe. Ker mora sodišče zagotoviti enotno delovanje oblasti, pa tudi to, da mora pripor trajati najkrajši možni čas, se bo moralo ob odločanju uskladiti tudi z Ministrstvom za notranje zadeve.

17.Ker je bilo treba izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča v Kopru razveljaviti že iz navedenega razloga, Ustavno sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

18.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135), št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), št. Up-327/97 z dne 18. 12. 1997 (OdlUS VI, 200) in št. Up-369/16 z dne 13. 7. 2016.

[2]Glej sodbo ESČP v zadevi Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 113. točka obrazložitve.

[3]Glej sodbo ESČP v zadevi A. in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 19. 2. 2009, 164. točka obrazložitve.

[4]Enako na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-402/12, U-I-86/12 z dne 5. 7. 2021 (Uradni list RS, št. 55/12), 15. točka obrazložitve.

[5]E. Kerševan v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 687. Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 86/11, in OdlUS XIX, 31), 10. in 11. točka obrazložitve, pri čemer pa se ta odločba nanaša na povezavo med pravnomočno upravno odločbo, načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-822/13 z dne 4. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 93/14, in OdlUS XX, 41), 11. točka obrazložitve. Tudi v sklepu št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004 (7. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče pojasnilo, da je pravnomočnost "temelj" pravne varnosti.

[7]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16, in OdlUS XXI, 30), 6. točka obrazložitve; št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 19. in 20. točka obrazložitve.

[8]Ta določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III.

[9]Ta določa, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

[10]Poleg ustavnosodne presoje iz 10. točke obrazložitve tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454-456.

[11]Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-46/12 z dne 2. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14, in OdlUS XX, 38), 15. točka obrazložitve, ter št. Up-95/16, 21. točka obrazložitve.