Jedro

V prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS/I, št. 1/91 z dne 25.6.1991) je določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Med te predpise spada tudi ZTLR. Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Tožnik bi moral zato dokazati dobroverno posest po 28. členu ZTLR vsaj 10 let od uveljavitve Ustave RS v letu 1991 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelami št. 868, 871, 872, 873 in 874, k.o. R., last predlagatelja in parcelo št. 901/1 k.o. R., last nasprotnega udeleženca tako, da poteka v ravnih linijah od točke A do B, C, D, E, F, G, H, I, J in K, kot je v naravi označena z mejniki in to izhaja iz skice izvedenca geodetske stroke M.M. iz C., ki je sestavni del sklepa. Glede skupnih stroškov je odločilo, da jih nosita udeleženca vsak do ½, in so odmerjeni s posebnim sklepom (sklep z dne 16.10.2009), sicer pa vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V razlogih je navedlo, da znaša vrednost spornega mejnega prostora v izmeri 1.150 m² po oceni nepravdnih udeležencev 1.150,00 EUR. Mejo je določilo na podlagi močnejše pravice, ker je predlagatelj sporni prostor priposestvoval. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je nasprotni udeleženec pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je mejo določilo na podlagi posesti, ki se je izvajala pred več kot 20 leti. Toda po določilih drugega in četrtega odstavka Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR), ki so urejala pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v zatrjevanem obdobju, pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je bila potrebna kvalificirana, to je dobroverna, zakonita in določen čas trajajoča posest. Podobne pogoje v drugem in tretjem odstavku 43. člena določa tudi sedaj veljavni SPZ. Teh pogojev sodišče ni ugotavljalo. Parcela št. 901/1 je bila v času, ko naj bi predlagatelj in oče izvajala posest s sečnjo in čiščenjem, v družbeni lastnini in priposestvovanje ni bilo mogoče. Lastninska pravica na K. z. je bila vknjižena po predlogu z dne 9.3.2003 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Do leta 2008 se za priposestvovanje potrebna doba ni iztekla. Sicer pa je predlagatelj na naroku 26.8.2009 izpovedal, da je v upravnem postopku predlagal, da se sporna površina razdeli na pol, da ne bi bil nihče prikrajšan. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje.

Na pritožbo je odgovoril predlagatelj. Opozarja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, sporna parcela je prešla v družbeno lastnino le krajše obdobje, od leta 1978 do 2003, že predlagatelj je užival sporno zemljišče od leta 1969 in o tem izpovedal, pred tem pa njegovi predniki, verjetno je priposestvoval zemljišče še preden je postalo družbena lastnina, sicer pa je užival zemljišče 14 let, ko ni bilo družbena lastnina (od leta 1969 do 1978 in od leta 2003 do 2008) in ga priposestvoval. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče sodi na podlagi Ustave in zakonov. Ob osamosvojitvi se je Republika Slovenija glede vprašanja veljavnosti bivših zveznih predpisov odločila za načelo pravne kontinuitete. Zato je v prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS/I, št. 1/91 z dne 25.6.1991) določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Med te predpise spada tudi ZTLR. Ustavni amandma št. IX k Ustavi SR Slovenije je posegel v Ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Sedaj Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine (Ur.l. RS/I, št. 33/91). Tožnik bi moral zato dokazati dobroverno posest po 28. členu ZTLR vsaj 10 let od uveljavitve Ustave RS v letu 1991 dalje (prim. sodbo VS RS opr. št. II Ips 668/2006 z dne 05.03.2009).

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je posest trajala od obdobja vsaj 20 let pred odločitvijo v letu 2009, in če je predlagatelj, kot izpostavlja pritožba, v teku upravnega postopka ugotovil, da je meja sporna, je poteklo do tedaj (od leta 1991) že 17 let. Po drugem odstavku 269. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu. Priposestvovalna doba za priposestvovanje nepremičnine po dobrovernem lastniškem posestniku pa nastopi po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ). Po prvem odstavku 269. člena SPZ pa se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. SPZ je namreč ukinil pojem zakonite in dobroverne posesti, ki ga je poznal ZTLR, in temu pojmu v vsebinskem pogledu ustreza novi pojem dobroverne lastniške posesti. Tudi priposestvovalni sistem ZTLR je temeljil na dobrovernosti, vendar zakonitost posesti (posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja) ni bila pogoj za t. i. izredno prioposestvovanje. V tem primeru je priposestvovalna doba znašala za nepremičnine 20 let, vendar je bila potrebna zgolj dobroverna posest. Ker je 1.1.2003 ob uveljavitvi SPZ priposestvovalna doba, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, v času veljavnosti ZTLR, še tekla, zadošča torej tudi za le dobroverno posest 10 letna priposestvovalna doba. Ta pa je potekla. Močnejša pravica iz 77. člena SPZ je torej dokazana, okoliščina, da je bila nepremičnina tudi po letu 1991 družbena lastnina še določeno obdobje, glede na razloženo, ni odločilna. Odločilna dejstva – posest določeno obdobje – so ugotovljena, dobra vera pa se domneva, ter je v izpodbijanem sklepu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ob vsem povedanem in ko sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP. Predlagatelj mora sam trpeti stroške za odgovor na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).