Jedro

Izvedenec je prepričljivo odgovoril, da je tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebovala tako fizične razbremenitve kot tudi časovno razbremenitev. V tem primeru gre za invalidnost, ne pa za začasno nezmožnost za delo, torej za bolniški stalež. Sama definicija invalidnosti v ZPIZ-2 oziroma, kot je bila sprejeta že v ZPIZ-1, ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki, s tem da ima le ta skladno s 94. členom ZPIZ-2, pravico, da lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2016. Odločba št. ... z dne 18. 3. 2016 pa se v I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko s sledečimi omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, pri delu se lahko le občasno pripogiba, od 2. 2. 2016 dalje. O pravici in višini delnega nadomestila bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške v skupnem znesku 913,79 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2016 in št. ... z dne 18. 3. 2016 ter da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela na drugem delu z omejitvami; ročno lahko prenaša bremena do 5 kg, pri delu se lahko le občasno pripogiba, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno od 2. 2. 2016 dalje, oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče je odločilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je vtoževala priznanje pravice do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, ki pa ga je povzelo drugače, kot pa to dejansko glasi. V posledici tega je kršilo postopkovne določbe, pa tudi dejansko stanje je napačno ugotovilo. Dokazna ocena sodišča je protispisna ter sama s seboj v nasprotju. Sodišče je namreč ocenilo, da je delazmožnost lahko le breme zdravstvenega zavarovanja, ne pa invalidskega zavarovanja, ker naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da bi lahko rehabilitacija odpravila težave, ki so vzrok tožničine delanezmožnosti in da torej zdravstveno stanje naj ne bi bilo dokončno. Izvedenec pa je s tem v zvezi zapisal, da bi tožnica glede na njeno stanje lahko opravljala delo, ne samo z razbremenitvami, ampak tudi v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Nadalje izvedenec tudi predvideva, da glede na dosedanji potek zdravljenja s slabimi rezultati, tožnica za delo s polnim delovnim časom in s polnimi obremenitvami ne bo več sposobna, tudi če ob kontroli po 6-ih mesecih od operacije, ne bo znakov za recidiv kile. Izvedenčeve navedbe, da bo pri tožnici potrebna kontrola po 6-ih mesecih od operacije, je potrebno razumeti v smislu, da bi v primeru recidiva kile, bila potrebna ponovna ocena na invalidski komisiji zaradi priznanja še dodatnih pravic (II. ali celo I. kategorija invalidnosti). Izvedenec je pri tem dovolj jasno zapisal, da bo tožnica za delo sposobna zgolj z razbremenitvami po 4 ure dnevno, tudi če do recidiva ne pride. Sodišče bi tako moralo slediti ugotovitvam izvedenca in jih razlagati v smislu vseh njegovih ugotovitev ter v posledici navedenega tožnici priznati zahtevani obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu, pri čemer se sodba sodišča opira samo na te dokaze (2. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP)1. 5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 3. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka razvrstila tožnico v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, pri delu se lahko le občasno pripogiba, s polnim delovnim časom od 2. 2. 2016 dalje (prvi odstavek odločbe z dne 18. 3. 2016). V tretjem odstavku pa je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

6. V zadevi je sporno, ali je poleg stvarnih razbremenitev potrebna tudi časovna razbremenitev. Skladno z 82. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela, ali za drugo delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica nazadnje opravljala delo kot čistilka. Glavnino njenih zdravstvenih težav pa predstavlja trebušna kila. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za abdonimalno kirurgijo. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 7. 2017 izhaja, da je bila tožnica od leta 2013, ko je bila prvič operirana zaradi popkovne kile, večkrat pregledana zaradi bolečin in bruhanja. Operirana je bila zaradi ileusa, s tem da iz dokumentacije ni razvidno, ali je tudi tedaj šlo za recidiv kile. Kasneje je bila še dvakrat operirana zaradi recidiva kile. Zadnja operacija je bila opravljena v mesecu juniju 2017. Sodni izvedenec glede na tako stanje meni, da gre pri tožnici za slabost vezivnega tkiva. To dokazuje dejstvo, da se kila kljub večkratnim operacijam ponavlja. Ali je zadnja operacija v letu 2017 dokončno rešila problem, bo možno oceniti šele kasneje. Potrebne bodo kontrole na pol leta. Pričakovati pa je, da bo, četudi se kila ne ponovi, tožnica imela občasne težave v smislu krčev in morda prebavnih motenj zaradi zarastlin v trebuhu. Sodni izvedenec meni, da bi bilo bolj primerno, če bi v spornem obdobju tožnica delo opravljala z razbremenitvami, kot so bile predvidene in tudi v skrajšanem delovnem času. Na zahtevo sodišča je sodni izvedenec 20. 9. 2017 dopolnil izvedensko mnenje, in sicer glede vprašanja časovne razbremenitve. Iz pisno podanega mnenja izhaja, da tožnica v času od 2. 2. 2016 do 25. 7. 2016 ni bila sposobna opravljati svojega dela v polnem delovnem času in s polnimi obremenitvami. Glede na njeno zdravstveno stanje izvedenec meni, da bi delo lahko opravljala ne samo z razbremenitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija, ampak tudi v skrajšanem delovnem času. Take omejitve veljajo tudi za čas po zaključku bolniškega staleža po zadnji operaciji junija 2017, in sicer vsaj za 6 mesecev. Po 6-ih mesecih pa bi bila potrebna kontrola pri operaterju za oceno uspešnosti operacije. Glede na dosedanji potek zdravljenja s slabimi rezultati pa izvedenec predvideva, da tožnica za delo s polnimi obremenitvami in s polnim delovnim časom ne bo več sposobna, tudi če ob kontroli po pol leta po zadnji operaciji ne bo znakov za recidiv kile. Če pa bi prišlo do ponovitve kile, bo potrebna ponovna ocena na invalidski komisiji.

8. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri tožnici zdravljenje še ni končano, ter da bo šele, če zdravljenje ne bo uspešno, lahko tožnica uveljavljala dodatne pravice na podlagi invalidnosti. Časovna razbremenitev pa bi bila utemeljena zgolj v okviru bolniškega staleža. 9. Sodišče prve stopnje je presojalo pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ter na podlagi tega mnenja sprejelo svojo odločitev. V istem položaju se je glede na vloženo pritožbo znašlo tudi pritožbeno sodišče. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnica za delo čistilke ni bila zmožna. Poleg stvarnih razbremenitev je potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da delo opravlja le po 4 ure dnevno. Izvedenec je pojasnil, da ima tožnica težave zaradi ponavljajočih se kil, zaradi katerih je bila tudi že operirana. Zadnja operacija je bila opravljena v mesecu juniju 2017, torej že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 25. 7. 2016. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje omenjene odločbe. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče pri tem ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da pri tožnici zdravljenje še ni končano. To nenazadnje ne izhaja niti iz podanih mnenj obeh invalidskih komisij z dne 2. 2. 2016 (invalidska komisija I. stopnje) in z dne 4. 7. 2016 (invalidska komisija II. stopnje). Obe komisiji sta bili mnenja, da je pri tožnici zdravljenje končano. Bistven je bil torej zgolj odgovor na vprašanje, ali tožnica glede na njeno zdravstveno stanje kot invalidka III. kategorije invalidnosti poleg fizičnih razbremenitev pri delu potrebuje tudi časovno razbremenitev. Izvedenec je na postavljeno vprašanje sodišča prepričljivo odgovoril, da je tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebovala tako fizične razbremenitve kot tudi časovno razbremenitev. V tem primeru pa gre za invalidnost, ne pa za začasno nezmožnost za delo, torej za bolniški stalež. Kot je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, sama definicija invalidnosti v ZPIZ-2 oziroma kot je bila sprejeta že v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti4. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki, s tem da ima le ta skladno s 94. členom ZPIZ-2 pravico, da lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici že v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, potrebna tudi časovna razbremenitev pri delu. Ker tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kar je v predsodnem postopku ugotovila že tožena stranka, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2016. Prvostopenjsko odločbo z dne 18. 3. 2016 pa je v prvem in tretjem odstavku spremenilo tako, da je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z sledečimi omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, pri delu se lahko le občasno pripogiba, s polnim delovnim časom od 2. 2. 2016 dalje. O pravici in višini delnega nadomestila pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo. Podlago za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo v drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5. 11. Ker je tožnica uspela v sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)6. Na podlagi tarifne številke 15 je priznalo 300 točk za vložitev tožbe, za dve obrazloženi vlogi po 2. točki tar. št. 15 skupaj 450 točk, za kratek dopis po 4. točki tar. št. 39, 20 točk, za prvi narok za glavno obravnavo po tar. št. 15/3a 300 točk in za drugi narok po tar. št. 15/3b 150 točk, nadalje 2 % za materialne stroške (11. člen), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 695,60 EUR. Za postopek s pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke tar. št. 15 priznalo 375 točk, nadalje 2 % za materialne stroške (11. člen), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 218,19 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 913,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Nataša Belopavlovič in drugi, Zakon o pokojninskem in invalidskim zavarovanjem s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, stran 294. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015.