Jedro

Tožnica tožbe ni umaknila zaradi tega, ker bi toženec v celoti vzpostavil prejšnje posestno stanje. Zgolj z izročitvijo določenih stvari tožbenega zahtevka, ki je meril na vzpostavitev ponovnega dostopa oziroma uporabe prostorov (ter dostopa do določenih stvari v teh prostorih) ni v bistvenem izpolnil. O smiselni pripoznavi ni moč govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da tožencu A. A. v roku 8 dni povrne 485,32 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Prav tako ji je naložilo, da v istem roku povrne B. B. 37,33 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. točki izreka se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Navaja, da se je 25. 1. 2023, ko je prejela sklep Okrožnega sodišča v Kopru, s katerim je bila hčerka C. z začasno odredbo dodeljena tožencu, odselila. Istega dne je iz skupnega bivališča odnesla svoje stvari, do katerih je lahko dostopala. Počakala je toženca, da je prišel iz službe, in od njega zahtevala dostop tudi do stvari v zaklenjenih prostorih. Večino osebnih stvari je odpeljala 25. 1. 2023, nekaj pa kasneje, zato je tožbo 15. 2. 2023 umaknila. Ko je prišla do svojih stvari iz prej zaklenjenih prostorov, ni imela več interesa, da bi vztrajala pri tožbi. Ker ji je toženec omogočil dostop do njenih stvari, ni dvoma, da je izkazal svojo pasivno legitimacijo. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija toženca ni podana in da slednji ne more izpolniti zahtevka. Toženec je sam zamenjal ključavnice in zaklenil prostore. S tem je tožnici onemogočil, da bi dostopala do svojih stvari. Dne 25. 1. 2023 je tudi odklenil zaklenjene prostore in pomagal pri iznosu tožničinih stvari. Meni, da bi ji moral povrniti vse stroške postopka na podlagi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglasila je stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnica 11. 10. 2022 vložila zoper toženca tožbo zaradi motenja posest. Navajala je, da je živela v stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu [...] ter da je med drugim posedovala tudi otroško sobo, stopnišče, ki vodi v spodnje prostore, ter spodnjo in zgornjo garažo. Toženec je po njenih trditvah te prostore zaprl oziroma zaklenil (zamenjal ključavnice). Njen tožbeni zahtevek je meril na vzpostavitev ponovnega dostopa oziroma uporabe teh prostorov (ter dostopa do določenih stvari v teh prostorih, predvsem v gornji garaži). To tožbo je z vlogami z dne 15. 2. 2023 in 20. 3. 2023 umaknila. Iz teh vlog izhaja, da se je za umik odločila zato, ker se je 25. 1. 2023 odselila, tedaj pa je tudi odnesla določene osebne stvari oziroma ji je nekatere stvari (ne pa vseh) iz zaklenjenih prostorov izročil toženec. Iz teh navedb izhaja, da tožnica ni umaknila tožbe zaradi tega, ker bi toženec (v celoti) vzpostavil prejšnje posestno stanje. Zgolj z izročitvijo določenih stvari tožbenega zahtevka ni v bistvenem (pretežnem) delu izpolnil. O smiselni pripoznavi ni moč govoriti. Drugačno pritožbeno zavzemanje ne prepriča. Uporaba izjeme po 158. členu ZPP v predmetni zadevi ne pride v poštev. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu.

5. Ker sklep sodišča prve stopnje nima niti pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in odločitev v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta odločitev je že vsebovana v zavrnitvi njene pritožbe.