Jedro

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju.

Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dedinje A. A. za določitev dediča zaščitene kmetije (izrek pod točko I) ter določilo dedne deleže dedinj B. B., A. A., C. C. in D. D., vsake do ¼ (točka II izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja A. A. Sklep izpodbija v točki II izreka - glede določitve dednih deležev dedinj. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD2. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da po zapustniku E. E. dedujejo B. B., A. A. in C. C., vsaka do 1/3. Navaja, da je podala predlog za izdajo sklepa o določitvi dedičev in o določitvi dednih deležev po pok. E. E., ker dedovanje še ni bilo izvedeno. Na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDKZK3 je bil izdan le začasni sklep o dedovanju D 000/79 z dne 25. 3. 1980, kjer je navedeno, da se določitev dediča kmetije odloži, dokler ne postanejo vsi otroci polnoletni, in da se vknjiži skupna lastninska pravica. Dedovanje kmetije po zapustniku je bilo začasno odloženo, dedič in dedni deleži dejansko še niso bili določeni. Šlo je za odložitev pravice dedičev do dedovanja, dokler se ne izpolni časovni pogoj. Šele kasneje se izda končni sklep o dedovanju z določitvijo enega dediča, da ne pride do drobljenja kmetije. Specialni predpis ZDKZK je bil razveljavljen. Prehod zapuščine na posamezne dediče še ni mogel biti izveden, ker ni bilo določeno, kdo bo dedoval. Ker kmetija, ki je predmet dedovanja, zdaj ni več zaščitena, se določbe ZDKZK oziroma oziroma ZDKG4, ne morejo več uporabiti. Zaradi odpadle pravne podlage sklep o dedovanju z dne 25. 3. 1980 ni več veljaven. Sodišče je kršilo prvi odstavek 214. člena ZD, ker v izpodbijanem sklepu ni zapisalo, da gre za sklep o dedovanju po splošnih predpisih na podlagi ZD. O dedičih in dednih deležih bi moralo odločiti z novim sklepom o dedovanju po splošnih predpisih o dedovanju, ker je odložitev dedovanja po prvotnem sklepu izgubila svoj varstveni namen in učinek. Dedičem bi moralo omogočiti, da se izjavijo, ali bodo zapuščino sploh dedovali. Povabiti bi jih moralo na narok, postopati po 205. in 207. členu ZD ter nato na podlagi celotnega uspeha odločiti o zadevi (167. člen ZD). Ker ni ravnalo tako in je celo samo ugotovilo, da D. D. v določenem roku ni nasprotovala predlogu tožnice, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Če kršitev ne bo odpravljena, bo pritožnici kršena pravica do poštenega postopka in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila D. D. popolno posvojena. D. D. je dedovala kmetijo po posvojiteljih. Predlogu pritožnice za njeno izločitev iz dedovanja ni nasprotovala. Pogojev za dedovanje v tem zapuščinskem postopku ne izpolnjuje, ker nima zakonite dedne pravice. Četrti odstavek 21. člena ZD določa, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, kar pomeni, da posvojenec nima zakonite dedne pravice po naravnih starših ne glede na čas, kdaj je bil posvojen. Gre za vrsto izbrisa za dediščinskih pravic posvojenca, ki jih ima do naravnih staršev in za premestitev v drugo družino od rojstva naprej. Zato se tudi v matični knjigi skladno s 145. členom ZZZDR5 zapišejo posvojitelji kot starši posvojenca od rojstva naprej. D. D. je bila posvojena kmalu po smrti zapustnika. Zato dedne pravice v odnosu do naravnih staršev nima več. Izgubila je zakonito dedno pravico. Sodišče prve stopnje niti ni raziskalo, kdaj je bila posvojena (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). Napačno je štelo, da ji pripada dedna pravica po naravnih starših, s čimer je kršilo četrti odstavek 21. člena ZD in obšlo določbe ZZZDR ter poseglo v pritožničine ustavne pravice.

3. Ostale dedinje na vročeno pritožbo niso podale odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil po zapustniku, ki je bil lastnik kmetije, na podlagi tedaj veljavnega ZDKZK, ki je določal poseben režim dedovanja kmetijskih zemljišč in kmetij, izveden zapuščinski postopek in izdan sklep o dedovanju D 000/79 z dne 25. 3. 1980. V njem je bilo ugotovljeno, da je nastopilo zakonito dedovanje na podlagi ZDKZK. Ker se zapustnikova vdova ni priglasila za prevzemnico kmetije, je bilo na predlog skrbstvenega organa kot skrbnika treh zapustnikovih mld. otrok na podlagi 13. člena tedanjega ZDKZK odločeno, da se določitev dediča kmetije odloži do polnoletnosti zapustnikove najmlajše hčerke F. F., roj. ... in da kmetija postane skupna last vseh zakonitih dedinj po pok. zapustniku (vdove in treh mladoletnih hčera), dokler se po polnoletnosti najmlajše med njimi ne določi dedič s kmetije in (nujni) dedni deleži sodedičev (četrti odstavek 13. člena tedaj veljavnega ZDKZK). Ni bilo sporno, da po polnoletnosti zapustnikovih otrok določitev dediča za prevzemnika kmetije (po 11. in 12. členu tedanjega ZDKZK) in odločanje o (nujnih) dednih deležih (prvi odstavek 15. člena tedanjega ZDKZK) ostalih zakonitih dedičev (še) ni bila predlagana. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil v zemljiški knjigi sklep o dedovanju D 000/79 z dne 25. 3. 1980 izveden in so na tej podlagi kot skupne lastnice nepremičnin, ki so bile predmet dedovanja, vpisane vse štiri zakonite dedinje zapustnika. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je pred istim sodiščem v teku postopek za delitev skupne lastnine (na predlog predlagateljic Občine, B. B. in F. F.).

6. Predmet tega postopka je bila obravnava predloga pritožnice z dne 26. 2. 2019, v katerem je predlagala, naj se zapuščinski postopek nadaljuje, določi njo za dedinjo - prevzemnico zaščitene kmetije, D. D. (prej G.) pa naj se zaradi popolne posvojitve in dedovanja po posvojiteljih izloči iz dedovanja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Kranj z dne 16. 11. 2019 ugotovilo, da kmetija, ki je bila predmet sklepa o dedovanju po zapustniku, ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo. Presodilo je, da zato ni več pogojev za uporabo posebnih pravil, ki določajo poseben režim dedovanja zaščitene kmetije - to je zdaj veljavnega ZDKG (po katerem zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič, ostali zakoniti dediči pa dedujejo denarno vrednost nujnega deleža). Predlog pritožnice za določitev nje kot dedinje - prevzemnice-zaščitene kmetije je na podlagi te ugotovitve zavrnilo. Dedne deleže zakonitih dedinj je določilo po podatkih sklepa o dedovanju D 000/79 z dne 25. 3. 1980 in na podlagi splošnega predpisa - 11. člena ZD (v enakih deležih za vsako zakoniti dedinjo do 1/4), in sicer po ugotovitvi, da se dedinje po vročitvi predloga pritožnice o njem niso izjavile.

8. Za pritožnico ni sporno, da kmetija, ki je bila predmet dedovanja, ni več zaščitena kmetija in da zato določbe ZDKZK oziroma ZDKG niso več uporabljive, ter da dediči dedujejo po splošnih predpisih (ZD). Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da je bila dedinja D. D. po zapustnikovi smrti posvojena in da zato ni upravičena do dedovanja po zapustniku.

9. Sklep je pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter kršitvami ustavnih pravic pritožnice. Ker je odločitev pravilna in zadosti obrazložena, bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Pri obravnavi pritožničinega predloga sodišče ni kršilo 205., 207. in 167. člena ZPP, ker ni opravilo ponovne zapuščinske obravnave. Pravilno in skladno z drugim odstavkom 165. člena ZD, po katerem mora sodišče vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno, je predlog pritožnice vročilo ostalim dedinjam. Pravilne so ugotovitve sodišča, da se o njenem predlogu niso izjavile, saj v spisu ni podatkov, da D. D. predlogu pritožnice (naj se jo izloči iz dedovanja) ni nasprotovala.

11. Prav tako je sodišče pravilno in upoštevaje svoje dolžnosti pri vodenju zapuščinskega postopka, ki jih ima po uradni dolžnosti, pri pristojni upravni enoti opravilo potrebne poizvedbe o statusu kmetije. Ker je bil sklep o dedovanju v obravnavanem primeru izdan že leta 1980, pa zapuščinske obravnave ni bilo treba ponovno opraviti. O predlogu dedinje je lahko odločilo po pridobitvi potrebnih podatkov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva glede posebnega režima dedovanja zaščitenih kmetij in upoštevaje pravnomočno ugotovljene podatke o dedni pravici zakonitih dedinj. Zapuščinska obravnava je praviloma obvezna stopnja zapuščinskega postopka pred izdajo sklepa o dedovanju. Vendar je v določenih primerih celo sklep o dedovanju mogoče izdati brez ustne obravnave (tretji odstavek 205. člena ZD). Bistveno je, da morajo imeti vse stranke možnost, da se izrečejo o zadevi. Če te možnosti ne izkoristijo, pa lahko sodišče obravnava zadevo po podatkih, s katerimi razpolaga in upoštevajoč njihove pisne izjave, ki prispejo do izdaje odločbe (207. člen ZD). Ker so bile v obravnavani zadevi dedne izjave vseh dedinj pridobljene že pred izdajo sklepa o dedovanju, o predlogu dedinje za določitev dediča zaščitene kmetije pa se niso izjavile, je o predlogu pritožnice lahko odločilo sodišče brez naroka po podatkih, s katerimi je razpolagalo.

12. Pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče izdati nov sklep o dedovanju po zapustniku, je zmotno. Sklep o dedovanju je končna, meritorna in deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero sodišče ugotavlja, da je po zapustnikovi smrti določena oseba (ali več oseb) postala njegov dedič, in kateri dednopravni učinki so še nastopili kot posledica zapustnikove smrti. Vsebina oziroma obseg sklepa o dedovanju je odvisna od dejanskih okoliščin primera. Vedno vsebuje ugotovitve o osebi zapustnika in dnevu njegove smrti, obsegu zapuščine in zapustnikovih dedičih, njihovih dednih deležih ter na kakšni dednopravni podlagi temelji njihova pravica. Glede na konkretne okoliščine primera mora sklep o dedovanju med drugim obsegati tudi ugotovitev, ali je določitev dediča odložena (4. točka drugega odstavka 214. člena ZD).

13. Če so med zakonitimi dediči, ki bi dedovali zaščiteno kmetijo po splošnem redu dedovanja, tudi zapustnikovi mladoletni otroci (in kmetije ne deduje zapustnikov zakonec - prvi odstavek 13. člena tedanjega ZDKZK), je lahko zapuščinsko sodišče na predlog upravičenega predlagatelja (drugi odstavek 13. člena tedanjega ZDKZK) odložilo določitev dediča kmetije, dokler niso postali vsi otroci polnoletni. Smiselno enake določbe vsebuje tudi 10. člen zdaj veljavnega ZDKG in je zmotno stališče pritožnice, da je sklep o dedovanju z dne 25. 3. 1980 neveljaven le zato, ker temelji na določbah zakona, ki je bil derogiran. Prav tako je zmotno naziranje pritožnice, da je bilo z izdanim sklepom o dedovanju odloženo dedovanje. Sodišče je namreč odložilo le določitev dediča. Sklep o dedovanju ni bil le začasen, kot trdi pritožnica, ampak kvečjemu vmesni sklep v smislu 315. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Obseg zapuščine (kmetija), zapustnikovi dediči, dedna pravica in dednopravna podlaga, na kateri temelji njihova pravica so že ugotovljeni v pravnomočnem sklepu o dedovanju. S končnim sklepom je treba določiti le še prevzemnika kmetije in posledično (višino) dednih deležev zakonitih dedičev. Zakon je določal, da je kmetija do določitve dediča skupna last vseh dedičev, poklicanih k dedovanju po splošnih predpisih o dedovanju. Enako je treba razumeti tudi formulacijo 10. člena sedaj veljavnega ZDKG. Odložena določitev dediča ne pomeni odstopanja od sistema "ipso iure" pridobitve dediščine s trenutkom zapustnikove smrti (132. člen ZD). Dedna pravica se pridobi s smrtjo zapustnika - brez posebej izražene volje, iz katere bi izhajalo, da neka oseba dediščino sprejema. Trenutek uvedbe dedovanja je izenačen s pridobitvijo dediščine. V trenutku uvedbe dedovanja dedič pridobi dediščino, pri čemer se domneva, da v tem trenutku pridobi ne le lastninsko pravico na stvareh, ampak tudi posest nad njimi6. Kmetija ob zapustnikovi smrti ne postane premoženje brez subjekta. Kot celota v trenutku zapustnikove smrti preide na skupnost dedičev (prvi dostavek 145. člena ZD), ki na njej (še) nimajo dednih deležev zato, ker se kmetija ne sme deliti in ker se še ne ve, kateri od poklicanih dedičev bo kmetijo prevzel, in posledično, kakšne bodo pravice ostalih dedičev. Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, pa določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju7. Tudi v obravnavani zadevi torej po povedanem ni bilo treba izdajati novega sklepa o dedovanju, pač pa zaradi odložene določitve dednih deležev le še odločiti o njihovi višini.

14. S sklepom o dedovanju sodišče opredeli dednopravne učinke dedovanja po stanju na dan zapustnikove smrti. Iz sklepa o dedovanju z dne 25. 3. 1980 izhaja, da je bila v trenutku zapustnikove smrti D. D. zapustnikova hči in torej dedinja iz prvega dednega reda. Že v trenutku smrti zapustnika je pridobila lastninsko pravico na podedovanem premoženju. Ni bilo sporno, da je bila posvojena po zapustnikovi smrti. To ključno dejstvo priznava pritožnica tudi v pritožbi. Očitki, da sodišče ni raziskalo dejanskega stanja o datumu njene posvojitve, so tako neutemeljeni. Spričo pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku, v katerem je bilo ugotovljeno, da je zapustnikova hči, pa so tudi neutemeljeni. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših, kot zmotno navaja pritožnica. Takšna razlaga prav tako ne izhaja iz 145. člena ZZZDR, ki določa, da se pri posvojitvi v rojstno matično knjigo vpišejo posvojitelji kot posvojenčevi starši. D. D. je na podlagi dedovanja po očetu - zapustniku - pridobila lastninsko pravico še pred posvojitvijo. Zaradi kasnejše posvojitve (po zapustnikovi smrti) že podedovanega premoženja ni izgubila. Dedno pravico po naravnih starših (četrti odstavek 21. člena ZD) je izgubila šele od trenutka posvojitve naprej. Napačno je tudi stališče pritožnice, da se je dedinja D. D. odpovedala dediščini, ker ni nasprotovala njenemu predlogu, da se je ne upošteva pri zakonitem dedovanju. Za takšno stališče ni podlaga ne v spisu ne v materialnem pravu. Nenazadnje pa taki razlagi ne ustreza niti ugotovitev sodišča, da je D. D. ena od predlagateljic nepravdnega postopka za delitev skupne lastnine, ki je že v teku pred istim sodiščem.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni napak in kršitev, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami 3 Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) Ur. l. SRS, št. 26/73 s spremembami 4 Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. l. SRS, št. 70/95 s spremembami 5 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami 6 Glej: K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ur. l. RS, Ljubljana, 2009, str. 69. 7 Primerjaj: Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, Ur. l. RS, Ljubljana 2005, str. 138 in dr. Zupančič Karel: Dedno pravo, 2. izdaja, 1991, točka 630, str. 225.