Jedro

Četudi bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za prevaro ali opravičljivo zmoto, bi bila pogodba kvečjemu izpodbojna (94. člen OZ, prej 111. člen ZOR), nikakor pa ne nična.

Za zlorabo namreč ne gre, če se pogodbena stranka v sodnem postopku z ustreznimi in dopustnimi ugovori brani proti tožbenemu zahtevku nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je nično pogodbeno določilo v zavarovalni polici, sicer v delu, kjer je naveden datum predaje 4.3.1997. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 126.846,97 EUR s pp, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v konkretnem primeru za zahtevek na ugotovitev delne ničnosti zavarovalne police in za zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, nastalo tožeči stranki zaradi te zavarovalne police. Tega dejstva v pravdnem postopku, ki je bil zaključen z odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 110/2008, sodišče ni meritorno obravnavalo. Vrhovno sodišče RS je v tej zvezi odločilo povsem arbitrarno, saj nobeni od pravdnih strank ni dalo možnosti, da se izjasni in predloži dokaze za svoje trditve. Sodišče prve stopnje je poseglo v v ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni dopustno. Če bi naslovno sodišče sledilo vsebini sodnega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, IV Pg 237/1997, bi lahko zaključilo, da je bilo v konkretnem primeru zavarovanj dejansko dogovorjeno za trideset dni. To navsezadnje izhaja tudi iz odgovora na tožbo, ki ga je v omenjeni pravdni zadevi vložila tožena stranka. Konsenz o trajanju zavarovanja med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke je bil torej glede trajanja zavarovanja določen za dobo 30 dni, nikakor pa ne zgolj za dan 3.4.1997. Naslovno sodišče bi moralo upoštevati, da je šlo v konkretnem primeru za napako zaposlenega delavca tožene stranke, ki je izpolnil prijavo za zavarovanje. Po drugi strani pa je nasprotni stranki (špediterju) mogoče očitati le malomarnost, saj si pred podpisom prijave za zavarovanje te prijave ni prebral. Pa tudi sicer je že na prvi pogled jasno, da je šlo v konkretnem primeru za nerealen datum. Splošno znano dejstvo je, da v tedanjem obdobju razdalje med krajema Maribor in Szeged ni bilo mogoče prepeljati v enem dnevu. V konkretnem primeru gre tudi za nemogoč pogoj oz. nemogoče pogodbeno določilo. Gre za očitno neskladje med zapisanim v napadenem členu police in dogovorjenim med strankama. Napadeno pogodbeno določilo brez dvoma nasprotuje prisilnem predpisom, saj je nemogoče in je predstavljalo za toženo stranko neizvedljivo obveznost. Tožena stranka je gospodarski subjekt, ki je specializiran za sklepanje zavarovanj. Pravni prednik tožeče stranke je bil upravičeno v dobri veri, da ima zavarovan tovor ves čas prevoza. Vrhovno sodišče je z omenjeno odločbo v navedeni zadevi neutemeljeno poseglo v vsebino pogodbenega dogovora med strankama in je samovoljno tolmačilo pogodbeno voljo strank. Ravnanje tožene stranke ni bilo v skladu z načelom vestnosti in poštenja, kršeno je bilo tudi načelo dobrih poslovnih običajev. Kršeno je bilo tudi načelo prepovedi zlorabe pravic iz obligacijskih razmerij, saj je tožena stranka vztrajala pri dejstvu, da je bil tovor zavarovan le za dan 4.3.1997. To pomeni, da je izvrševala pravico na način, ki je v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila ta pravica ustanovljena. Tudi v primeru, da je do spornega pogodbenega določila prišlo zaradi pisne pomote zaposlene delavke tožene stranke, je tožena stranka s svojim kasnejšim ravnanjem prekršila načelo prepovedi zlorabe pravic. Naslovno sodišče bi na podlagi predloženih dokazov moralo zaključiti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je zaradi napadenega pogodbenega določila utrpel pravni prednik tožeče stranke. V tej zvezi je treba upoštevati tudi določilo 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Skupen namen pogodbenikov je namreč bil v tem, da se zavaruje prevoz tovora za čas prevoza od odhodnega kraja do namembnega kraja, kar vse izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje se do vseh navedb v omenjeni smeri in pisnih dokazil ni opredelilo, zato je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem je poseglo tudi v ustavno pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sodišče ni izčrpalo dokazov, zato gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pogodba (ali njen del) je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. člen Obligacijskega zakonika – OZ, prej 103. člen ZOR). Da v konkretnem primeru ni šlo za ničnost izpostavljenega dela zavarovalne police št. 1145563 (ki sta jo 3.3.1997 sklenili R. d.o.o. in zavarovalnica), to je dela, kjer je naveden „datum predaje 04/03/1997“, več kot očitno izhaja že iz samih pritožbenih navedb(1). Pritožnik namreč navaja, da je prišlo do spornega zapisa trajanja dobe zavarovanja zaradi napake zaposlenega delavca tožene stranke, pri čemer je bila druga pogodbena stranka pri tem malomarna, ker pred podpisom ni prebrala sporne izjave za zavarovanje. Iz tega izhaja, da v konkretnem primeru ni šlo niti za prevaro (49. člen OZ, prej 65. člen ZOR), prav tako pa tudi niso podani pogoji za opravičljivo zmoto (drugi odstavek 46. člena OZ, prej drugi odstavek 61. člena ZOR). Pa četudi bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za prevaro ali opravičljivo zmoto, bi bila pogodba kvečjemu izpodbojna (94. člen OZ, prej 111. člen ZOR), nikakor pa ne nična, kot je to pravilno in celovito zaključilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Zaradi tega so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe v smeri splošno znanega dejstva (s čimer sicer pritožbeno sodišče tudi ne soglaša), da je šlo pri spornem določilu omenjene pravice za nerealen datum, viden že na prvi pogled. V obravnavani zadevi tudi niso pravno upoštevni pritožbenih očitki, da je v zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru IV PG 237/1997, Vrhovno sodišče RS (odločba II Ips 110/2008) postopalo arbitrarno, ker nobeni od pravdnih strank ni dalo možnosti, da se izjavi glede po polici dogovorjene zavarovalne dobe.

Tudi pritožbena kritika v smeri nemogočega pogoja nima pravno relevantnega pomena. Sporno pogodbeno določilo namreč ne predstavlja nobenega pogoja (odložnega ali razveznega). Pogodba je namreč sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ).

V obravnavani zadevi tudi ni bilo kršeno prepovedi zlorabe pravic iz obligacijskih razmerij (7. člen OZ, prej 13. člen ZOR). Če je zavarovalnica (po pritožbenih navedbah) pri zapisu spornega datuma na polici zagrešila napako (pomoto), je več kot očitno, da pri sklepanju sporne pogodbe niso bili podani elementi zlorabe. Zloraba je lahko le hotena in načrtna prevara sopogodbenika. Prav tako pa tožena stranka v obravnavani zadevi svojih pravic iz spornega obligacijskega razmerja ni izvrševala v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in z namenom teh pravic. Za zlorabo namreč ne gre, če se pogodbena stranka v sodnem postopku z ustreznimi in dopustnimi ugovori brani proti tožbenemu zahtevku nasprotne stranke.

Sodišče prve stopnje se je v konkretni zadevi v zadostni meri opredelilo do vseh navedb in dokazov pravdnih strank, zato ni storilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s posegom v ustavno pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS(2).

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke na ničnost pogodbenega določila (in posledično tudi odškodninski dajatveni zahtevek), spričo česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Te navedbe so tudi v očitnem nasprotju, saj skuša tožeča stranka po eni strani uveljavljati ničnost spornega pogodbenega določila, po drugi strani pa trdi, da bi bilo treba sporno trajanje zavarovanja interpretirati za dobo 30 dni in ne za dan 3.4.1997. op. št. 2: V konkretni pravdi sodišče prve stopnje tudi ni smelo presojati kakršnihkoli procesnih ali drugih napak, ki so jih zagrešila sodišča v drugi, sedaj pravnomočno zaključeni gospodarsko-pravdni zadevi, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.