Jedro

Javna cesta je izvzeta iz lovišča le glede upravljanja, ne pa tudi glede varstva, gojitve in lova divjadi ter prepovedi, ki so s tem povezane in da v konkretnem primeru lovski čuvaj - oškodovanec ni obravnaval obsojenca kot voznika motornega vozila, temveč kot domnevnega kršitelja predpisov o lovu.

Lovski čuvaj ima med drugim tudi pooblastila za ugotavljanje identitete vsakogar, ki se mudi v lovišču z očitnim namenom, da bo lovil (6.čl. pravilnika).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. B.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 3 mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. B.V. dne 8.9.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da vložnik zahteve uveljavlja kršitve materialnega in procesnega zakona, ki jih je uveljavljal že med postopkom na sodišču prve stopnje in v pritožbi zoper sodbo ter da sta obe sodišči zavzeli povsem pravilna stališča glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo na področje delovanja lovskega čuvaja in njegov status, sodba pa tudi nima očitanih formalnih pomanjkljivosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik trdi, da obs. B.V. ni storil kaznivega dejanja po 1. odstavku 303. člena KZ, ker se dejanje ni zgodilo v lovišču, ampak na javni cesti, ki je po Zakonu o varstvi, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 - v nadaljevanju: ZVGLUL) izvzeta iz lovišča. Zato sodišče ni imelo podlage za širše tolmačenje pojma lovišča, saj na cesti lovski čuvaj nima pooblastil, ki mu jih daje ZVGLUL in Pravilnik o organizaciji gojitveno - čuvajske službe ter o programu in načinu opravljanja izpitov za lovskega čuvaja (Ur.l. SRS, št. 7/78 - v nadaljevanju: pravilnik). Zagovornik meni, da je treba represivne pristojnosti lovskega čuvaja razlagati restriktivno in ne širše, kot je storilo pritožbeno sodišče in da ne more biti dvoma, da je v obravnavanem primeru oškodovanec izvedel ustavitev vozila na javni cesti z namenom kontrole voznika in vozila - torej pooblastila, ki jih ima po Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa le policist. Ukrepanje oškodovanca - zasledovanje obsojenčevega vozila brez prižganih luči in prisilna zaustavitev tega vozila - ni bilo izvedeno v skladu z nobenim od pooblastil, ki jih ima lovski čuvaj; fizični obračun, ki je sledil tem nezakonitim ravnanjem oškodovanca, pa ima vse znake osebnega prepira in ga ni moč opredeliti kot napad na uradno osebo.

Navedenemu stališču zagovornika ni moč pritrditi. Lovski čuvaj je po določbi 64. člena ZVGLUL uradna oseba. Res je sicer, da je po 21. členu tega zakona javna cesta izvzeta iz lovišča in da tudi sicer lovski čuvaj nima na javni cesti pooblastil, kot jih imajo pri kontroli cestnega prometa policisti. Vendar pa Vrhovno sodišče soglaša s stališčem, navedenim v izpodbijani sodbi, da je javna cesta izvzeta iz lovišča le glede upravljanja, ne pa tudi glede varstva, gojitve in lova divjadi ter prepovedi, ki so s tem povezane in da v konkretnem primeru lovski čuvaj - oškodovanec ni obravnaval obsojenca kot voznika motornega vozila, temveč kot domnevnega kršitelja predpisov o lovu. Pri izvrševanju nadzorstvenih pravic glede preprečevanja nedovoljenega lova in odkrivanja kršitev predpisov o lovstvu, ki jih ima lovski čuvaj po 8. členu pravilnika, ima lovski čuvaj med drugim tudi poblastila za ugotavljanje identitete vsakogar, ki se mudi v lovišču z očitnim namenom, da bo lovil (6. člen pravilnika). Ker je mogoč prepovedan lov tudi z javne ceste in ker tudi storilec, ki lovi v bližini ceste, lahko pred lovskim čuvajem zbeži na cesto, bi bila povsem nelogična razlaga ZGVLUL in pravilnika, da lovski čuvaj ne more na javni cesti izvrševati svojih nadzorstvenih pravic v zvezi z nedovoljenim lovom, oziroma da na javni cesti lovski čuvaj, ki izvršuje svoje nadzorstvene pravice v zvezi z nedovoljenim lovom, nima statusa uradne osebe. Po oceni Vrhovnega sodišča takšna "širša" razlaga ZVGLUL glede pojma lovišča ne pomeni kršitve kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, saj ne gre za nedovoljeno ekstenzivno razlago kazenskopravne določbe 1. odstavka 303. člena KZ.

Zagovornik uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), vendar ne pove konkretno, katere določbe ZKP naj bi kršili sodišči. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa navaja, da vidi bistveno kršitev določb postopka v tem, da so bile vse okoliščine v zvezi s vprašanjem, ali je bil izveden napad na uradno osebo, nepolno ugotovljene in da o njih ni jasnih razlogov in logičnih zaključkov. Relativno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa zagovornik utemeljuje s tem, da sodišči ob oceni dokazov nista upoštevali temeljnega načela, da se v dvomu upoštevajo okoliščine v obdolženčevo korist (in dubio pro reo). V izpodbijani sodbi je sodišče verjelo izpovedbi oškodovanca, da ga je obsojenec poškodoval z ročno svetilko, pri tem pa je prezrlo, da opis poškodbe potrjuje obsojenčevo razlago dogodka. Po presoji Vrhovnega sodišča s takšno obrazložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik ne uveljavlja razlogov iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, temveč izpodbija presojo izvedenih dokazov ter v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem uveljavljene kršitve kazenskega materialnega in procesnega zakona niso podane. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa po oceni Vrhovnega sodišča, tudi ni nastal precejšen dvom o resničnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), zato je skladno z določbo 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obs. B.V. kot neutemeljeno zavrnilo.