Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 116/2019

ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.116.2019 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog
Višje delovno in socialno sodišče
20. junij 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Delodajalec ima pravico organizirati delovni proces po svojih optimalnih potrebah, pri čemer pa ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 24. 8. 2015 in se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 2. 2018 razveljavi.

2. Ugotovi se, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bo prenehalo z dnem 27. 4. 2018 in še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto strokovni sodelavec za podporo knjigovodstvu, v organizacijski enoti oddelek A., v področju B., v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 27. 4. 2018 dalje, do ponovne reintegracije, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe."

2. Tožnica vlaga pritožbo, kot navaja zlasti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, stroške postopka pa skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica izpostavlja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam zaslišanih prič C.C., D.D. ter E.E., saj so vse te priče zaposlene pri toženi stranki na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih in je bilo utemeljeno pričakovati, da bodo zaslišane priče potrdile razloge, ki se pavšalno navajajo v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz priloženega zapisnika seje sveta delavcev in pa izpovedi zaslišane priče F.F. izhaja, da tožena stranka neposredno pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni izkazovala nikakršne namere po spremembi organizaciji delovnega mesta v smislu ukinitve opravljanja dela, ki ga je tožnica opravljala na svojem obstoječem delovnem mestu v okviru OE G.. Na ostalih enotah z razliko od tožnice in še ene sodelavke, konkretno v enotah OE H. in OE I. so zaposleni na primerljivih delovnih mestih ostali tam in se njihovo delovno mesto in delo ni centraliziralo, kar je bil primer pri tožnici. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče D.D., da je na OE J. sodelavka kljub pomanjkanju dela, res sicer v računovodstvu, ostala v tej enoti in še nadalje opravlja dela in naloge kljub centralizaciji in zmanjšanju obsega dela. Tožena stranka ni izvedla analize delovnega procesa, ki bi bila podlaga zatrjevani spremembi delovnega procesa. Tožnica je ob svojem zaslišanju navajala, da se je sicer obseg spisov res zmanjšal, vendar pa so vsi spisi že nekaj let digitalizirani in delavec delo lahko opravlja izven območja sedeža tožene stranke in ni nikakršne potrebe po optimizaciji na način, kakršnemu je pristopila tožena stranka, da je tožnico hotela prerazporediti iz dosedanje OE G. v OE K.. Tožena stranka je v odpovedi navajala, da naj bi takšna organizacija dela, ki naj bi imela za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, imela boljši nadzor nad delom, lažje usmerjanje, vodenje dela in lažje nadomeščanje dela. Res je, da je organizacije delovnega procesa v domeni delodajalca in takšno stališče je zavzelo tudi naslovno sodišče. Vendar pa mora sodišče pri odločanju utemeljenosti razloga odpovedi preveriti utemeljenost razloga na podlagi objektivnih in preverljivih kriterijev. Sodišče v obrazložitvi smiselno navaja, da naj bi se obseg tožnice zmanjšal in naj ne bi bila polno zaposlena. Navedenega pa tožena stranka ni navajala in iz tega je ugotoviti, da je sodišče v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in navajanjem same tožene stranke utemeljilo svojo odločitev v izpodbijani sodbi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navedbe tožene stranke v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi so povsem konkretizirane, v sled česar ne gre slediti nasprotnim navedbam tožnice. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožena stranka z izpovedbami prič D.D., E.E. in C.C. potrdilo navedbe v odpovedi o obstoju poslovnega razloga. Priče so izpovedale povsem po resnici. Pooblaščenec uprave je izpostavil, da se s prihodom delavk optimizira delo, saj je le to trenutno ne poteka tako, kot bi bilo optimalno. Na lokaciji OE L. in OE G. je bilo predhodno ugotovljeno, da delavki nista bili polno zaposleni (majhna količina dela) in da jima delodajalec ni mogel zagotoviti dela za polni delovni čas. Tožničine pavšalne navedbe, češ da: "Na vseh ostalih enotah z razliko tožnice in še ene sodelavke, konkretno v enotah OE H. in v OE I. so zaposleni na primerljivih delovnih mestih ostali tam in se njihovo delovno mesto in delo ni centraliziralo, kar je bil primer pri tožnici", je nedopustna pritožbena novota. Pravilno je stališče sodišča, da je sama organizacija dela stvar poslovne odločitve tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, zaslišalo je tožnico ter priče E.E., D.D., C.C. in F.F.. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015 na delovnem mestu strokovni sodelavec za podporo knjigovodstvu, v organizacijski enoti oddelek A., v področju B.. Pogodba o zaposlitvi v 5. členu ureja kraj opravljanja dela in določa, da bo tožnica opravljala delo po pogodbi na sedežu OE G. ter na podlagi potnega naloga na službenem potovanju zunaj enote. Tretji odstavek navedenega člena pa določa, v kolikor delovni proces to zahteva oziroma je to potrebno zaradi racionalizacije poslovanja delodajalca, je dolžan delavec delo po tej pogodbi opravljati tudi v drugem kraju, kjer delavec opravlja svojo dejavnost, razen če bi bil ta kraj od kraja bivanja delavca oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca, v primeru matere z otrokom do petih let starosti pa več kot dve uri, pri čemer izjema ne velja v primeru, če že kraj opravlja dela iz prvega odstavka presega navedeno oddaljenost. Tožena stranka je tožnici dne 5. 2. 2018 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnica je opravljala delo v oddelku M. v OE G., ki je sicer lokacijsko decentraliziran. V povprečju so zaposleni delavci na identičnem delovnem mestu bili zadolženi za cca 940 izvršb, tožnica pa je bila po stanju na dan 31. 1. 2018 zadolžena za 457 izvršb. Ob navedenem tožena stranka tožnici tako ni mogla zagotoviti dela za polni delovni čas in se je odločila za optimizacijo in racionalizacijo poslovanja tožene stranke tako, da se ne bodo več izvajale storitve sodne izvršbe v OE G., pač pa se bodo do konca februarja 2018 prenesle na lokacijo OE K.. Naloge, ki jih je opravljala tožnica v OE G., se bodo začele opravljati v K., določene naloge pa se bodo prerazporedile med ostale delavce.

10. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam zaslišanih prič C.C., D.D. ter E.E., ker so te priče zaposlene na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih pri toženi stranki in ni bilo mogoče pričakovati, da bodo izpovedale drugačne razloge, kot jih je sprejela sama tožena stranka. Sodišče je izvedlo predlagane dokaze in napravilo analitično sintetično analizo vseh posameznega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Za odločitev v predmetni zadevi tudi ni bistveno, da so določene delavke na primerljivih delovnih mestih ostale tam, kjer so bile - na starih lokacijah in delo ni bilo v celoti centralizirano v K., kot je bilo to glede tožnice. Zatrjevanja, da tožena stranka nikoli ni izvedla nikakršne analize delovnega procesa, ki je bilo podlaga spremembi delovnega procesa ni bistveno za rešitev spora. V postopku je bilo izkazano, da se je delo, ki ga je opravljala, tožnica na lokaciji OE G. bistveno zmanjšalo, kar je potrdila tudi sama tožnica v izpovedbi, saj se je izboljšala plačilna disciplina zavarovancev, prav tako so bili učinkoviti novi ukrepi zavarovalnih zastopnikov, ki niso prodajali zavarovanja strankam, ki so bile plačilno nedisciplinirane. Tožena stranka se je utemeljeno odločila, da se bo optimiziralo delo tožnice, ki je imela le 460 zadev, drugi delavci pa v povprečju 940 zadev, pri čemer je tožnica prvotno zatrjevala, da so na njenem delovnem mestu zaposlili druge delavce, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka je tudi tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi s spremenjenim krajem opravljanja dela - v K., kar pa tožnica ni želela sprejeti in je odklonila spremembo kraja opravljanja dela.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bil edini razlog za odpoved tožnici optimizacija njenega delovnega mesta, ne pa nezadovoljstvo z njenim delom. To sta potrdili tudi D.D. in C.C., ki sta izrecno izpovedali, da sta bili z njenim delom zadovoljni, ter da sta ji tudi ponudili novo pogodbo o zaposlitvi s krajem opravljanja dela v K., in sicer za identično delovno mesto. Tudi sama tožnica je izpovedala, da ji nikoli nihče ni rekel, da slabo dela. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da iz zapisnika 2. seje sveta delavcev z dne 1. 2. 2018 izhaja, da zadevna podpora poslovanja nima namena reorganizirati področja, s prihodom štirih delavk na lokacijo v K. pa bi se delo le optimiziralo. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbo F.F. v zvezi z reorganizacijo oziroma nezadovoljstvom s štirimi delavkami, pri čemer je sicer povedal, da je bilo za dve delavki premalo dela, za druge pa, da so obstajale pritožbe, pri čemer pa ni znal pojasniti kakšne pritožbe so bile podane zoper zaposlene, še posebej zoper tožničino delo, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni bilo izkazano nezadovoljstvo konkretno s tožničinim delom. Dejstvo tudi je, da ima delodajalec pravico organizirati delovni proces po svojih optimalnih potrebah, pri čemer pa ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot to očitno meni tožnica.

12. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, saj je pri njej zaposlenih 2258 delavcev, tožnica pa je bila v tem obdobju (v roku 30 dni) edina delavka, kateri je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer tožnici ne bi prenehalo delovno razmerje, če bi sprejela novo pogodbo o zaposlitvi s spremenjenim krajem opravljanja dela v K.. Tožena stranka je tudi dokazala, da je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni sodelavec za podporo knjigovodstvu, zaradi spremembe kraja opravljanja dela. Navedeno ponudbo je tožnica prejela 19. 1. 2018, ker pa ponudbe ni hotela sprejeti, ji je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 5. 2. 2018. 13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia